fbpx

Prijava v portal: 

Disgrafija - specifična motnja pisanja

Priprava na pisanje je odvisna od zrelosti otrokovega živčnega sistema, od otrokovega zanimanja za risanje in pisanje ter od razvoja celotne telesne motorike.

Z vajo lahko spodbujamo razvoj velike motorike (vsakodnevno izvajamo gibalne vaje in športne aktivnosti, ki vključujejo razvoj ravnotežja, vztrajnosti, obvladovanja telesa, kontrole telesnih gibov in razvoj posebnih mišičnih skupin), fine motorike (vsakodnevno izvajamo dejavnosti in vaje, ki razvijajo fine, male gibe, razvijajo pincetni prijem – prijem s palcem in kazalcem ene roke naenkrat, vidno motorično koordinacijo – povezava med očesom in roko pri gibih, natančnost gibov ter zavedanje in usmerjanje gibov), grafomotorike (vsakodnevno izvajamo dejavnosti in vaje, ki razvijajo gibe, pomembne za risanje in pisanje).

Pri vsakem otroku poteka dozorevanje v njemu lastnem tempu. Na razvoj in zorenje centralnega živčnega sistema vplivajo poleg dednosti tudi različni dejavniki, ki so notranje ali zunanje narave ter lahko otroka spodbujajo, ovirajo ali upočasnjujejo.

Zaradi težav v integraciji posturalnih in dinamičnih refleksov otroci pogosto ne vzpostavljajo pravilne drže telesa, zato na pisalni mizi ležijo, si pri učenju podpirajo glavo, so nenehno utrujeni in imajo tudi krčevit prijem pisala.

Pogosto povedo, da jih pri pisanju boli roka, zlasti ob hitrem tempu in večji količini pisanja. V zvezkih je viden premočan pritisk na podlago. Pogosto pišejo nečitljivo ali grafomotorično okorno. Črke so neenakomerno oblikovane, različnih velikosti in oblik. Pogosto ne prepoznamo, katero črko je želel otrok napisati.

Večje težave se pojavljajo tudi z obliko in organizacijo zapisa. Otrok pogosto ne piše v ravni liniji in se težko osredotoča na zapis v vrstici ali črtovju. Nekatere besede zapisuje v vrstico, nekatere čez spodnji rob vrstice, zopet tretje pa »stojijo« v zraku.

Otrok ne sledi prepisu s table, se izgublja, pozablja, kaj je želel napisati, ne sledi tempu nareka in ima večje težave pri organizaciji zapisa v zvezku.

Za pisanje mora dozoreti mišična napetost v prstih rok in med otroki obstajajo velike razlike v dozorevanju mišične napetosti. V obdobju šolanja mišična napetost večkrat še ni pravilno razvita.

POMEMBNO

Prenesite si vaje za pomoč pri razvoju grafomotoričnih spretnosti


Kaj je disgrafija?

Disgrafija je specifična učna težava, ki se kaže na ravni vidno-motoričnih procesov. Pojavlja se pri 6–7 odstotkih otrok, od tega je fantkov 80 odstotkov. Otrok z disgrafijo je lahko neroden, manj spreten pri obuvanju in oblačenju ter se izogiba določenih športnih dejavnosti.

Delitev specifičnih primanjkljajev:

  • specifični primanjkljaji na ravni slušno-vidnih procesov, ki povzročajo motnje branja (disleksija), pravopisne težave (disortografija) in druge učne težave, povezane z jezikom (nekatere oblike motenj pri aritmetiki),
  • specifični primanjkljaji na ravni vidno-motoričnih procesov, ki povzročajo težave pri pisanju (disgrafija), matematiki (nekatere vrste diskalkulije), načrtovanju in izvajanju praktičnih dejavnosti (dispraksija), pa tudi pri socialnih veščinah (Magajna, Kavkler, Košir, 2011).

V predšolskem obdobju se specifične motnje pisanja (disgrafija) kažejo na naslednje načine:

  • Otrok se izogiba finomotoričnim dejavnostim ali je manj spreten, ko jih opravlja.
  • Vztrajno napačno drži pisalo.
  • Je grafomotorično okornejši oziroma manj natančen pri risanju in barvanju.
  • Je manj motiviran za risanje, barvanje, pisanje oziroma se tem dejavnostim upira.
  • Lahko je manj spreten pri obuvanju in oblačenju.
  • Lahko je neroden in se izogiba športnim dejavnostim.

V osnovni šoli se specifične motnje pisanja (disgrafija) kažejo na naslednje načine:

  • Otrok počasneje od svojih vrstnikov osvaja spretnosti pisanja.
  • Pisanje se mu upira. Z aktivnostmi, ki vključujejo spretnosti pisanja, odlaša, npr. do večera. Med poukom večkrat preneha pisati.
  • Težave ima v vidno-gibalnem usklajevanju (prepisovanju).
  • Težave ima v slušno-gibalnem usklajevanju (nareku).
  • Zapisi v zvezkih so nepopolni. Ne sledi tempu pisanja.
  • Piše zelo nečitljivo, črke so neenakomerno oblikovane, različno velike, zapis je različen. Ob tem so lahko prisotne napake, ki so značilne za specifično motnjo branja in pisanja –disleksijo (izpusti, zamenjave črk, maličenja besed).
  • Piše počasneje in ne sledi tempu pri pridobivanju, preverjanju in ocenjevanju znanja.
  • Ob pisanju ga boli roka, zato jo stresa; roka se mu tudi lepi na papir.
  • Med pisanjem posameznih besed se zaustavlja; piše netekoče.
  • S težavo ohranja strukturo zapisa (enakomerno pisanje ob levem robu ____zvezka, pisanje v vsako vrstico, ohranjanje enakomernih presledkov ____med besedami).
  • Pisalo drži krčevito.
  • Ni osvojil tritočkovnega prijema.
  • Pojavljajo se težave z orientacijo v zvezku.
  • Drža telesa je utrujajoča.
  • Doma je bolj sproščen; če ima več časa, lahko napiše boljše, vendar ima ____ob pisanju še vedno težave.

V srednješolskem obdobju se specifične motnje pisanja (disgrafija) kažejo na naslednje načine:

  • Motivacija za pisanje je manjša. Otrok se pisanju upira. V šoli bi rajši samo poslušal in nič pisal.
  • Zapisuje v počasnejšem tempu.
  • Pri zapisovanju je grafomotorično okoren.
  • Lastni zapiski so pogosto nečitljivi, nepopolni in neurejeni.
  • Pogosto se iz svojih zapiskov ne more učiti. Ker nekatere srednje šole nimajo na voljo učbenikov ali pisnih gradiv, iz katerih bi se učenci lahko naučili učno snov, je pomembno, da otroku pomagamo pri pridobivanju zapiskov, povzetkov učne snovi ali fotokopij.

Disgrafija

Strategije učne pomoči – Disgrafija

Predšolskim otrokom svetujemo izvedbo grobomotoričnih, finomotoričnih in grafomotoričnih dejavnosti ter vsakodnevnih dejavnosti, ki jih zanimajo in s pomočjo katerih razvijajo šibka področja. Svetujemo skrb zase in za skupnost ter sodelovanje pri domačih opravilih, kjer se lahko potrjujejo. Vaje naj upoštevajo otrokovo potrebo po igri, raziskovanju, uporabi več čutil ter sledijo razvoju spretnosti, ki so temeljne za razvoj pisanja.

Osnovnošolskim otrokom, ki imajo navedene simptome, svetujemo vsakodnevno, vztrajno in sistematično izvajanje vaj, ki razvijajo temeljne spretnosti pisanja, od začetka šolanja.

Mladostnikom v srednješolskem obdobju, ki imajo navedene simptome, svetujemo razvijanje učnih, samoregulacijskih in kompenzatornih strategij ter samozagovorniških spretnosti. Po raziskavah so namreč najuspešnejši odrasli s specifičnimi učnimi težavami tisti, ki poznajo svoja močna in šibka področja, zaprosijo za pomoč, ko jo potrebujejo, in v svojih delovnih okoljih pojasnijo potrebo po nekih prilagoditvah delovnih nalog.

Pisanje z roko se ob blažji obliki disgrafija sčasoma izboljšuje z vajami, ki spodbujajo razvoj temeljnih motoričnih, finomotoričnih in grafomotoričnih spretnosti ter vsebujejo učenje z vsemi čutili, kar je zlasti za mlajše učence zanimivo in v skladu z njihovo razvojno potrebo. Zato je pomembno, da vaje upoštevajo otrokovo potrebo po igri in raziskovanju. V nadaljevanju bomo predstavili nekaj vaj, ki so motivacijsko ugodne, časovno ne prezahtevne in vključujejo uporabo materialov, ki jih najdete doma.

Izpolnite podatke in pridobite vaje za pomoč pri razvoju grafomotoričnih spretnosti:

Didaktično-tehnični pripomočki in prilagoditve učnih gradiv za otroke ali mladostnike z disgrafijo

  • Uporablja naj prilagojene zvezke, z večjimi razmiki med črtovjem in s stransko črto.
  • Uporablja naj dodatne papirje.
  • Uporablja naj oblikovno prilagojene delovne liste.
  • Uporablja naj tabele, kartončke.
  • Označuje naj pomembne podatke, dejstva.
  • Uporablja naj prenosni računalnik, kalkulator.
  • Uporablja naj računalnik pri domačem delu.
  • Vpraša naj za možnost avdio snemanja razlage učne snovi.
  • Uporablja naj gradiva v zvočnih zapisih; pri učenju spodbujamo uporabo avdio posnetkov učne snovi, zlasti če gre za omenjeni preferenčni učni kanal.
  • Učitelj naj pripravi povzetke učne snovi in vprašanja za domače učenje.

Prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja za otroke ali mladostnike z disgrafijo

  • Znanje preverjamo in ocenjujemo predvsem ustno.
  • Ob preverjanju in ocenjevanju otroka opogumljamo ter mu pomagajmo usmerjati in ohranjati pozornost v nalogi.
  • Zapise, ki jih ne znamo razbrati, vrednotimo tudi ustno.
  • Zvezkov ne ocenjujemo, saj bi s tem ocenjevali motnjo.
  • Dopustimo pisanje z malimi ali velikimi tiskanimi črkami, s tem da naj otrok označuje velike začetnice zlasti pri slovenskem in tujem jeziku.
  • Preverjanje in ocenjevanje znanja naj poteka individualno/v majhni skupini z vmesnim odmorom za gibanje in hidracijo ter s podaljšanim časom.
  • Preverjanje in ocenjevanje naj bo vsebinsko in časovno dogovorjeno.
  • Pri preverjanju in ocenjevanju znanja upoštevajmo oblikovne prilagoditve: naloge naj bodo ločene na posameznih listih; omogočimo večji razmik med nalogami; ponudimo več nalog zaprtega tipa; prostor za odgovor strukturiramo (povlečemo črte); poudarimo ključne besede v navodilih.

Vloga staršev

  • Starši naj pomagajo pri doživljanju otrokove ali mladostnikove kompetentnosti na nekem področju. Z razvojem potencialov in močnih področij bo otrok ali mladostnik doživljal sprejetost in samospoštovanje.
  • Starši naj spodbujajo možnosti izbire in samokontrole nad učenjem. Pomembno je, da otroku ali mladostniku svetujejo in da mu dopustijo učenje tudi iz lastnih napak, kljub možnemu slabšemu učnemu uspehu.
  • Starši naj razmislijo o količini konkretne učne pomoči in mladostnikovi potrebi po osamosvajanju.
  • Starši naj spodbujajo ravnotežje med razvojem močnih področij (npr. igranje nogometa), korekcijo (korektivne vaje za pisanje) in sprostitvijo (aktivna in pasivna sprostitev).
  • Naravnanost, da »inteligentnost« ni določena ob rojstvu, ampak da je življenjski uspeh odvisen od osebnega truda, volje, delovnih navad in miselne naravnanosti, je staršem v pomoč, saj jim daje upanje in vztrajnost na zahtevni življenjski poti.

POMEMBNO

Digitalizacija izobraževanja ne izboljšuje spretnosti branja, bralnega razumevanja in pisanja, temveč ju lahko siromaši, saj otrok ne pridobi izkušnje taktilnosti, haptičnosti, ne razvija empatije, ne pridobi socialno-kulturne izkušnje branja in z razvojem pisanja ne vpliva na razvoj branja. Nevroznanstvene in nevroedukacijske raziskave kažejo, da pisanje z roko intenzivneje spodbuja bralno zmožnost kot tipkanje. Prav tako vpliva na tekočnost branja, na zapomnitev učnega gradiva, usvajanje šolskih pojmov, razvoj refleksivnega mišljenja, višjenivojskega znanja, na razvoj fine motorike, koordinacije oko-roka, spacializacije ter spominskih in izvršilnih funkcij.

Strokovna izobraževanja za strokovne delavce