Dispraksija - razvojna motnja koordinacije
Kaj mora vzgojitelj in učitelj vedeti o dispraksiji – motnji koordinacije?
(mag. Suzana Žunko Vogrinc)
Dispraksija se pri vsakem posamezniku kaže drugače, ne pojavijo se nujno vsi elementi dispraksije, ampak le nekateri. Dispraksija, o njej govorimo takrat kadar gre pri otrocih za povprečne do nadpovprečne intelektualne sposobnosti in dosegajo nižje rezultate le na področjih, ki so vezana na nekatere motorične zahteve: športna vzgoja, geometrija, pisanje, likovna vzgoja … Čeprav se v mejah normalnega razvoja naučijo hoditi, teči, govoriti itd., pa časovno zaostajajo za vrstniki in slabša je tudi kakovost izvedbe teh dejavnosti.
Pri dispraksiji gre za oškodovanost višjih kortikalnih procesov (načrtovanje in izvajanje naučenih, voljnih, namenskih gibov) ter za težave pri predelavi senzornih informacij, načrtovanju in izvajanju želenih gibov.
Prenesite vsebino Dispraksija in težave pri matematiki. Vsebina vam je na voljo v .pdf formatu.
Dispraksija – značilnosti in prepoznavanje
Znaki so opazni že zelo zgodaj v razvoju. Dojenčki so navadno takoj po rojstvu nemirnejši, razdražljivi ter jokavi in imajo opazne težave pri hranjenju. Z zamudo dosegajo razvojne mejnike (npr. pri osmih mesecih starosti še ne sedijo samostojno). Preden shodijo, se veliko plazijo po kolenih. Izogibajo se igram in dejavnostim, ki zahtevajo dobre enoročne spretnosti.
V predšolskem obdobju je zanje značilna visoka raven motorične aktivnosti: nihanje in topotanje z nogami med sedenjem, ropotanje po mizi in vrtenje na stolu, ne morejo sedeti pri miru. Pogosto kričijo in cvilijo, pogostejši so napadi trme, zaletavajo se v objekte in padajo čez njih (omare, stoli, čevlji …), imajo težave pri učenju vožnje s kolesom, nimajo občutka za nevarnost (npr. skakanje z visoke višine), težave pri uporabi jedilnega pribora, polivajo pijačo, izogibajo se igranju s kockami, slabo je razvita fina motorika – tako lahko imajo težave pri držanju pisala in striženju, risbice so lahko preotročje, opazno je pomanjkanje domišljijske in ustvarjalne igre, radi se izolirajo pred vrstniki, dominantnost roke se ne ustali (ves čas, tudi pri istih dejavnostih, menja rabo leve in desne roke), zelo so občutljivi za dotike in nove zvoke, težave imajo pri odzivanju in razumevanju imajo kratkotrajno pozornost – večina nalog ostane nedokončanih, odklanjanje obližev in obvez, odklanjanje česanja, striženja nohtov in las.
Ob vstopu v šolo so pogoste težave pri prilagajanju pravilom v šoli, velike težave pri športni vzgoji (koordinacija: težave pri teku, plezanju, skakanju. Pogosto padejo. Težko se naučijo smučati, drsati, plesati, voziti kolo … Težave imajo pri lovljenju žoge, so počasni pri oblačenju, slačenju in šolskem delu, ne znajo še zavezati vezalk, rokopis je težje berljiv, risbe so na nižji razvojni stopnji, omejena pozornost in slabe veščine poslušanja, raba jezika ni vedno slovnično ustrezna, pojavi se nezmožnost, da bi si otrok zapomnil več kot dve do tri navodila naenkrat. Ti otroci se težje prilagajajo spremembam (sprememba sedeža, sprememba učitelja, prehod iz ene dejavnosti na drugo …). Pogosteje so nemirni, opazni sta hitra razdražljivost in čustvena občutljivost, težave so pogoste pri navezovanju stikov z vrstniki, prisotne so tudi težave s spanjem – nespečnost, nočne more. Težave imajo pri sočasni uporabi vilice in noža.
Tudi po 8. letu se nekatere od prej naštetih težav še vedno pojavljajo. So nerodni, gibalno okorni, težave so še vedno pri izbiri dominantne roke, imajo slabši kratkoročen spomin – pozabijo zahteve in naloge prejšnjega dne, slabša je orientacija na sebi in prostorska orientacija. Pogostejše so težave pri branju in pisanju – težko čitljiv rokopis, počasnost pri pisanju, pri odgovarjanju na vprašanja, pri izražanju – težave pri priklicu besed, slabše komunikacijske veščine. Pogostejše so fobije in obsesivna vedenja, nepotrpežljivost, težave pri prepisovanju besedila s table ali iz knjige, pri organizaciji in načrtovanju, pri sledenju in upoštevanju navodil. Opazna je čustvena nedozorelost, težave pri vključevanju v družbeno okolje.
Priporočila za poučevanje in pomoč
Pri zmerni in težji dispraksiji je pomembno, da jo odkrijemo čim prej, že v predšolskem obdobju, in otroku priskrbimo ustrezno pomoč. Ustrezna obravnava teh otrok je silno pomembna, sicer imajo veliko težav tako v šoli kot v zasebnem življenju, zato razvijejo slabo samopodobo in imajo pogosto težave tudi v družabnem življenju.
K specifičnim oblikam pomoči štejemo vaje za razvoj govora in motorike, ki jih otrokom omogočajo fizioterapevti, motopedagogi ter logopedi, k nespecifičnim pa sodi pomoč staršev in učiteljev po nasvetu strokovnjakov.
Težave otrok z dispraksijo se razprostirajo na kontinuumu, zato so tudi oblike pomoči razporejene na kontinuumu od večjih do manjših prilagoditev. Pri premagovanju in odpravljanju težav dispraksije učenci potrebujejo predvsem dovolj časa, vaj in spodbud, da bi uspešno razvili pomanjkljive gibalne spretnosti (Magajna, 2008; Senica, 2010; Rajner, 2006).
Učenci z dispraksijo v procesu poučevanja in učenja potrebujejo:
- razumevanje in podporo učiteljev;
- veččutno učenje;
- strukturirano okolje (znana in jasna pravila, napovedane spremembe, trening za izvajanja rutin);
- več časa za izvajanje vseh gibalnih dejavnosti ali prilagojene gibalne naloge;
- razdelitev zapletenih gibalnih nalog na posamezne dele oz. učenje korak za korakom ob obvezni razlagi postopka;
- omogočanje izbire med dejavnostmi, ko učenec z izbrano alternativno dejavnostjo ustrezno vsebinsko nadomešča posamezno gibalno dejavnost (npr. opisuje izvedbo postopka, ki ga izvaja sošolec);
- izvajanje ustreznih prilagoditev, še posebej pri vzgojnih predmetih, npr. pri telesni, tehnični, likovni vzgoji, ki vključujejo več dejavnosti in nalog, pri katerih so ti učenci manj spretni (počasnejši ter z več napakami) in so zato pogosteje deležni posmeha sošolcev;
- prilagajanje nalog pri preverjanju znanja glede na tip naloge (več nalog izbirnega tipa in nalog dopolnjevanja ter manj nalog esejskega tipa), obliko zapisa naloge (več prostora za posamezno nalogo, pomembno je črtovje, manj zahtevnih gibalnih zadolžitev) in glede na čas (več časa ali krajši preizkusi);
- pomoč pri organizaciji zapiskov (učenje strategij pisanja ključnih besed, miselni vzorec je zanje lahko zelo zahtevna naloga);
- učiteljevo zapisovanje na tabli z večjimi črkami in barvnimi oporami (zapisi različnih točk z različnimi barvami, podčrtavanje ipd.);
- omogočanje fotokopiranja pomembnih zapisov s prosojnic, table ipd;
- omogočanje nastavkov pri pisanju, da se izboljša drža pisala;
- omogočanje opor pri učenju pisanja črk in števk;
- pisanje v širše črtovje;
- organiziranje pomoči vrstnikov (vrstnik npr. preveri, ali ima učenec vse zapisano, mu posodi zapiske ipd.);
- spodbujanje, razvijanje učenčevih močnih področij in pozitivne samopodobe. (Koncept dela učne težave v osnovni šoli, str. 49, 50)
Preverite izobraževanja za strokovne delavce v VIZ. Pomagala vam bodo razjasniti številne dileme iz prakse.