Pojasnilo zajema določbe
V 11. členu Uredbe o Obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov (Uradni list RS, št. 33/17 in 60/18) je določeno, da izvajalec javne službe zbira odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, iz plastike, kovin in sestavljenih materialov po sistemu od vrat do vrat kot odpadno mešano embalažo s številko odpadka 15 01 06 od vseh izvirnih povzročiteljev teh odpadkov, razen od tistih, pri katerih ti odpadki nastajajo kot komunalni odpadek iz trgovine, industrije, obrti ali storitvenih dejavnosti, in ki te odpadke oddajajo družbi za ravnanje z odpadno embalažo v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z embalažo in odpadno embalažo.
V 1. točki četrtega odstavka 3. člena je sicer določeno, da se v okviru javne službe zbiranja ne zbira odpadna embalaža, ki v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, nastaja kot odpadna embalaža, ki ni komunalni odpadek, vendar 2. odstavek 11. Člena določa, da izvajalec javne službe ne glede na določbo 1. točke četrtega odstavka 3. člena te uredbe zbira odpadno embalažo iz plastike, kovin in sestavljenih materialov, ki ni komunalni odpadek, ki nastaja pri opravljanju trgovinske ali storitvene dejavnosti, od tistih izvirnih povzročiteljev teh odpadkov, s katerimi se dogovori o takem načinu zbiranja.
V prej veljavni Uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uradni list RS, št. 84/06, 106/06, 110/07, 67/11, 68/11–popr., 18/14, 57/15, 103/15, 2/16 opr., 35/17, 60/18, 68/18, 84/18 – ZIURKOE) je bilo v četrtem odstavku 15. člena določeno:
Ne glede na določbo prvega in drugega odstavka tega člena lahko končni uporabnik odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek in ki nastaja pri opravljanju trgovinske ali storitvene dejavnosti, prepušča izvajalcu javne službe v skladu s predpisom, ki ureja obvezno občinsko gospodarsko javno službo zbiranja komunalnih odpadkov.
V novi Uredbi o embalaži in odpadni embalaži (Uradni list RS, št. 54/21) je v četrtem odstavku 19. Člena določeno:
Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena lahko končni uporabnik prepušča nekomunalno odpadno embalažo iz trgovine, poslovnih in storitvenih dejavnosti ter javnega sektorja izvajalcu javne službe v skladu s predpisom, ki ureja obvezno občinsko gospodarsko javno službo zbiranja komunalnih odpadkov.
Določba velja za vse storitvene dejavnosti.
Uredba o odpadkih (Uradni list RS, št. 37/15, 69/15 in 129/20) določa, da je prepuščanje odpadkov oddaja v nadaljnje ravnanje brez evidenčnega lista, kadar je to dovoljeno na podlagi posebnega predpisa, ki ureja ravnanje z določeno vrsto odpadkov . Izvajalec javne službe prevzema odpadke v okviru izvajanja te javne službe na način prepuščanja. To pomeni, da za nobene odpadke, ki jih prevzema kot izvajalec javne službe, ne izda evidenčnega lista.
Definiciji komunalne in nekomunalne odpadne embalaže v Uredbi o embalaži in odpadni embalaži sta spremenjeni in sta vezani na definiciji gospodinjske in negospodinjske embalaže. Ti dve zadnji definiciji sta povezani z vrsto blaga, ki je embalirano v določeno embalažo. Embalaža blaga, ki je namenjeno potrošnikom (ni nujno,da ga tudi dejansko uporabi potrošnik), je gospodinjska embalaža. Zavržena gospodinjska embalaža je komunalna odpadna embalaža, ne glede na to, ali nastane v proizvodni ali storitveni dejavnosti ali v gospodinjstvu. Embalaža blaga, ki ni namenjena potrošnikom (potrošnik ga ne more prosto kupiti), je negospodinjska embalaža. Zavržena negospodinjska embalaža je nekomunalna odpadna embalaža, ne glede na to, ali nastane v proizvodni ali storitveni dejavnosti.
Takšna delitev je tudi v skladu z novo opredelitvijo komunalnih odpadkov iz ZVO-1 Zakon o varstvu okolja Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg, 84/18 – ZIURKOE in 158/20): “Komunalni odpadki so mešani odpadki in ločeno zbrani odpadki iz gospodinjstev, ki vključujejo papir in karton, steklo, kovine, plastiko, biološke odpadke, les, tekstil, embalažo, odpadno električno in elektronsko opremo, odpadne baterije ter akumulatorje in kosovne odpadke, vključno z vzmetnicami in pohištvom, ter mešani odpadki in ločeno zbrani odpadki iz drugih virov, kadar so po naravi in sestavi podobni odpadkom iz gospodinjstev. Komunalni odpadki niso odpadki iz proizvodnje, kmetijstva, gozdarstva, ribištva, greznic, kanalizacije in čiščenja odplak, vključno z blatom iz čistilnih naprav, izrabljena vozila ter gradbeni odpadki in odpadki iz rušenja objektov. Ta opredelitev ne posega v razdelitev pristojnosti za ravnanje z odpadki med izvajalci javnih služb in drugimi osebami, ki ravnajo z odpadki. “.
Izvirni povzročitelj odpadkov, ki jih prepušča izvajalcu javne službe, ne dokazuje njihove obdelave z evidenčnim listom. Dovolj je dokazilo, da jih je prepustil IJS (pogodba, računi).
EU zakonodaja o proizvodih loči med potrošniškimi in drugimi proizvodi (ki so namenjeni izključno “profesionalnim” uporabnikom. V skladu s to delitvijo so tudi odgovornosti proizvajalcev različne. Za potrošniške proizvode so zahteve strožje, saj se predpostavlja, da potrošnik potrebuje več informacij glede uporabe proizvoda kot profesionalni uporabnik.
Odpadna embalaža blaga, namenjenega potrošnikom, ki je zavržena v podjetju, je nedvomno po naravi in sestavi podobna (oziroma enaka) odpadni embalaži istega blaga, ki je zavržena v gospodinjstvu, ne glede na to, ali podjetje opravlja proizvodno ali storitveno dejavnost. Zato se v vseh treh primerih takšna odpadna embalaža šteje za komunalno odpadno embalažo.
Po definiciji gospodinjske embalaže, da je gospodinjska embalaža servisna embalaža in embalaža blaga, namenjenega potrošnikom, ne glede na to, ali embalirano blago dejansko uporabi potrošnik ali pa ga pri opravljanju dejavnosti uporabi drug zadnji uporabnik, pomeni drug zadnji uporabnik, ki je katerikoli uporabnik, ki ni potrošnik. Primer : v proizvodnji dejavnosti uporabljajo za proizvodnjo izdelkov tudi embalirane polizdelke.Če polizdelki niso potrošniško blago, potem je njihova embalaža negospodinjska embalaža, odpadna embalaža pa nekomunalna odpadna embalaža.
Izvajalci javnih služb zbirajo tiste odpadke, za katere je zbiranje z ZVO-1 določeno kot storitev javne službe (148. in 149. člen), vlada pa je sprejela ustrezen podzakonski predpis. Vse druge odpadke zbirajo osebe z ustreznimi dovoljenji, kot to določa 20. člen ZVO-1. Izvajalci obvezne občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov na tej podlagi zbirajo komunalne odpadke (od vseh izvirnih povzročiteljev teh odpadkov, ne samo iz gospodinjstev). Izjema so npr. kuhinjski odpadki iz gostinstva. IJS zbiranja pa v okviru izvajanja javne službe zbirajo tudi določene nekomunalne odpadke – npr. izrabljene gume (glej Uredbo o izrabljenih gumah). Nekateri IJS zbiranja zbirajo tudi druge nekomunalne odpadke, vendar te storitve ne izvajajo kot del javne službe.
Uredba o embalaži in odpadni embalaži v 18. do 20. členu določa obveznosti končnega uporabnika embaliranega blaga – izvirnega povzročitelja odpadne embalaže, in sicer na tak način, da je v največji možni meri vsakemu končnemu uporabniku, ki ni potrošnik, omogočeno, da izbere samo enega prevzemnika svoje odpadne embalaže (IJS ali DROE oz. njenega podizvajalca).