– Evropska skupnost,

– država,

– lokalna skupnost (občina),

– izvajalci javnih služb ravnanja z odpadki,

– uporabniki storitev,

– drugi;

Vsem deležnikom je skupen cilj delujoč sistem. Pri vseh ostalih ciljih so lahko interesi že različni.

Evropska skupnost

Opredelitev javnih služb (vir[1]): Storitve za dobrobit občanov, ki na trgu ne zagotavljajo zadostnega dobička in zaradi tega potrebujejo podporo državnega sistema.

Storitve javnega interesa (vir[2]): Na eni strani zagotavljanje tekočega delovanja trga ob zagotavljanju enakih pogojev vseh akterjev ter na drugi strani varna zaščita skupnih interesov družbe, še posebej zadovoljevanje osnovnih potreb državljanov ter zaščita naravnih dobrin, kjer trg zataji.

Želja: ustvariti transparenten sistem izvajanja javnih služb, ki bodo kvalitetno zadovoljevala skupne potrebe družbe. Ker so javne službe monopolni posel, je bojazen, da pride do prekomernega nadomestila. Raziskave kažejo, da to pri izvajalcih javnih služb zbiranja, obdelave in odstranjevanja ni problem, nevarnost prekomernega nadomestila je bila ugotovljena na področjih podaljšane odgovornosti proizvajalcev.

Trend v ES je, da bi bil sistem obvladovanja odpadkov na približno enakem nivoju. V nadaljevanju bi naj z upoštevanjem razlik v cenah navezujočih stroškov (cene goriva, delovne sile ipd.) bile cene ravnanja z odpadki v Evropi primerljive. Ob tem je bistveno določilo, da stroške plača povzročitelj. Pri slednjem določilu morda naletimo na prvi odmik evropske zakonodaje od siceršnjega načela. Ta se kaže že v t. i. podaljšani odgovornosti proizvajalca. Načeloma bi naj po tem določilu proizvajalec kril vse stroške njegovega izdelka, ko ta postane odpadek, vendar že v tej točki direktiva podaja odpustek z implementacijo t. i. delne podaljšane odgovornosti proizvajalca v nacionalno zakonodajo članice. S tem način organizacije ravnanja z odpadki in posledično cen ter njihove primerljivosti več ni neposredno mogoč in sistem postane manj transparenten. Primer: V državi, ki je v nacionalno zakonodajo prenesla polno podaljšano odgovornost proizvajalca, strošek od zbiranja, obdelave, predelave vse do dokončne oskrbe (reciklaže oz. odstranitve) krije proizvajalec v ceni izdelka. Posledično občan tega dela stroška ne plačuje neposredno s komunalnimi storitvami. Med temi stroški je tudi strošek zbiranja odpadne embalaže, katere logistika zbiranja je najdražji segment ravnanja s komunalnimi odpadki. Če ta segment opravlja IJS (kot je to primer v Sloveniji), ta strošek krije občan neposredno skozi ceno ravnanja z odpadki. Kjer je opredeljena polna podaljšana odgovornost proizvajalca, je ta strošek poplačan s strani proizvajalca.

In še o nadomestilu (vir[3]): V nadomestilo za opravljanje javne službe se lahko štejejo vsi stroški, povezani s to javno službo in »zmerni dobiček«. Pri tem pojem »zmerni dobiček« pomeni stopnjo donosa kapitala, primernega za obravnavano vrsto javne službe. V kolikor prekomerno nadomestilo ne presega 10% povprečnega letnega nadomestila, se prekomerno nadomestilo prenese v poračun v naslednje obdobje in odšteje od zneska nadomestila za tisto obdobje. Če prekomerno nadomestilo presega omenjenih 10%, država zahteva vračilo vseh prejetih prekomernih nadomestil.

Država

Država je zakonodajalec, ki mora na nacionalnem nivoju zagotavljati enake pogoje vsem državljanom, saj je to njihova ustavna pravica. Specifičnost naše države je ta, da smo zelo majhni. Ob primerjavi z večjimi evropskimi državami bi z državnega vidika bilo najenostavneje imeti en sistem in posledično ene cene ravnanja z odpadki. V takem primeru sicer vsi povzročitelji plačamo vse stroške, vendar vsi enako ne glede na to, kolikšni so dejanski stroški, povzročeni s strani posameznega povzročitelja.

Naj na tem mestu poudarimo, da »odpadkomera« ni, ga nikoli ni bilo in ga zelo verjetno nikoli ne bo. Če bi želeli dosledno izpolniti določilo »stroške plača povzročitelj«, bi vsakdo od nas moral svoje odpadke prinesti na nek tekoči trak, kjer bi vsakemu odpadku izmerili prostornino, težo ter vrsto materiala ter na osnovi tega določili specifični strošek prinešenih odpadkov ter skupni strošek kot njihov seštevek. Takšnega odpadkomera trenutno še ni na vidiku.

Ker torej odpadkomera (še) ni, moramo dejanske stroške prenesti kar se da pravično med uporabnike vzpostavljenega sistema. Tukaj je država ponudila rešitev z obstoječo uredbo (MEDO). Njena dosledna uporaba v praksi bi lahko zagotovila solidno obračunavanje in v nekaterih krajih Slovenije so se temu tudi zelo približali, a o tem več kasneje.

Država je torej predpisala Uredbo, za katero meni, da omogoča urejen sistem obračuna ravnanja z odpadki.

Lokalna skupnost (občina)

Lokalna skupnost oz. občina deluje na dveh področjih. Prvo je upravno področje, kjer mora občina predvsem zagotoviti:

– ravnanje skladno z zakonodajo,

– transparentno poslovanje izvajalcev javnih služb;

Drugo je politično področje, kjer ta drugi del občine predvsem želi:

– všečnost,

– nizke cene uporabe komunalnih storitev,

– lepo, čisto, zdravo in urejeno okolje;

Prenos volje države v lokalno okolje se vrši z:

– oblikovanje lokalnih predpisov (odloki) o oblikovanju in organiziranju javnih služb,

– program ravnanja z odpadki (še bolje strategija – srednje- in dolgoročni strateški cilji);

Med tem, ko odloki taksativno opredeljujejo operativno izvajanje državnih navodil v lokalnem okolju, si predvsem mestna jedra prizadevajo oblikovati tudi vsaj srednjeročne ali tudi dolgoročne strateške cilje in strategije, poti do teh ciljev.

Zapisani cilji niso vedno isto usmerjeni, zaradi česar nemalokrat prihaja do težav pri izvrševanju javnih služb (vzpodbujanje višje hierarhične stopnje ravnanja z odpadki vs obdelava odpadkov pred odstranjevanjem, …). To pa ne pomeni, da niso relevantni in da jih ni treba upoštevati. Načeloma zapisani cilji težijo k optimalnemu ravnanju z odpadki v lokalnem okolju. Ta slednje zapisan cilj pa je tudi osnovni motiv IJS.

Izvajalci javnih služb

IJS so organizirani na dva načina:

– kot podjetja v javni lasti ter

– kot podjetja v zasebni lasti.

Bistvena razlika med njimi je, da prvi delujejo za lastnika v smislu zakonsko doslednega izvajanja (kar zagotavlja večplastni nadzor, tudi s pomočjo države – npr. Računsko sodišče) ob minimalnem dobičku, ki pa bi se naj uporabil za razvoj taiste dejavnosti. Seveda so tudi podjetja v mešani lasti, kjer je tudi interes mešan.

Zasebni sektor deluje izključno zaradi dobička. Pri slednjem je nadzor le preko koncesijske pogodbe in splošno opredeljenih norm.

MEDO načeloma izenačuje oba zgoraj opisana načina izvajanja javne službe. Vendar le načeloma, saj podjetja v javni lasti na trgu nakupa (opreme, delovne sile) delujejo povsem drugače, kot podjetja v javni lasti.

Volja ES, države in lokalnih skupnosti je na IJS prenesena z neposredno podelitvijo ali s podelitvijo koncesije (druge redkeje uporabljene pravne oblike namenoma izpuščam). IJS za razliko od prejšnjih deležnikov deluje na realnem trgu, ki prinaša nove momente v zahteve poslovanja tega deležnika.

IJS predvsem želijo:

– opravljati svojo dejavnost odgovorno, transparentno in z zmernim dobičkom, namenjenim razvoju dejavnosti – želijo obratovati znotraj višine dovoljenega nadomestila, ki tudi vključuje zmerni dobiček,

– razvijati dejavnost skladno s spoznanji in zahtevami okoljevarstva,

– delovati srednje- in dolgo-ročno,

– delovati strokovno brez nedovoljenega vpliva lokalnih politik;

Uporabniki storitev

Prva formalna zahteva vsakega državljana je, da so njegovi odpadki odpeljani in da za to, kar več ne potrebuje, kar se da malo plača.

Vzporedno je v zadevi odpadkov prva neformalna zahteva vsakega državljana življenje v čistem, prijetnem in zdravem okolju.

Za zadostitev prve potrebe bi bil zadosten sistem »kanta – jama«, kot smo ga poznali še do nedavnega. Pri tem pa za zadostitev drugega interesa (z odpadkovnega vidika) trčimo že domala v visoko tehnologijo.

Oblikovanje cen je le posledica vseh zbranih interesov in njihove potencialne moči, vpliva na politiko oblikovanja cen v zatečenem trenutku. Že jutri je lahko spet drugače.

Uredba MEDO

Zakaj takšna UREDBA o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (krajše: MEDO)?

Že pred priključitvijo Slovenije evropski skupnosti smo imeli težave z opredelitvijo ustrezne zakonodaje, ki bi vzpostavila korekten nadzor nad oblikovanjem cen javnih služb varstva okolja. V tistem času je bil večinoma prirast cen vezan na rast cen drobnoprodajnih proizvodov ali pa porast cen sploh ni bila dovoljena. S priključitvijo Slovenije ES smo se pričeli učiti splošna evropska pravila, ki so tudi v ES dozorevala. V prvem obdobju smo nadzor nad cenami formalno prepustili državi, ki pa dejanskemu korektnemu nadzoru in krmiljenju ni bila kos, zato so bile cene pretežni čas zamrznjene. Kasneje je država kontrolo prenesla na lokalno skupnost, ki pa zaradi političnih interesov marsikje v državi ni želela popustiti potrebni prilagoditvi cen zanemarjenemu razvojnemu stanju na tem področju. Da bi končno uredili to področje, je bil med vsemi nacionalnimi deležniki sklenjen kompromis, ki ga sedaj poznamo kot MEDO.

Z MEDO je v zrelih lokalnih okoljih mogoče sprotno prilagajati cenike na obračunsko enoto letno potrjenim cenam, ki se pri odpadkih izkazujejo v €/kg za vsako javno službo. V večini lokalnih okoljih se ceniki, podobno kot cene, prilagajajo največ en-krat letno (če sploh se).

Struktura MEDO

MEDO je sestavljena iz petih segmentov in dveh prilog:

– V prvem segmentu so opredeljeni vsebina, izrazi ter vsem javnim službam skupni splošna določila. Sem sodi tudi obračun najemnine za javno infrastrukturo, obračun opravljanja storitev javnih služb, splošno o oblikovanju cene storitev javnih služb, o poračunu, o obsegu opravljanja storitev, o izhodiščih za oblikovanje cen, o pomenu in oblikovanju elaborata, prepovedi razlikovanja cen, izkoriščenosti zmogljivosti javne infrastrukture, zahtevi o izmenjavi podatkov o opravljenih storitvah ter poročanju državi;

– Drugi segment ima tri razdelke in sicer razdelek, ki se nanaša na pitno vodo, pa na odpadno vodo in končno še razdelek ravnanja s komunalnimi odpadki. V teh razdelkih je natančneje opisana sestava cene in predračunska cena.

– V tretjem segmentu so opredeljena določila nadzora.

– V četrtem segmentu so opredeljene kazenske določbe.

– V zadnjem, petem segmentu so opredeljen prehodne in končne določbe. V tem razdelku je še posebej zanimivo določilo, da se obstoječe koncesijske pogodbe podredijo tej Uredbi MEDO.

Uredbi MEDO sta priloženi dve prilogi in sicer:

– V Prilogi 1 so opredeljene amortizacijske stopnje OS in naprav, ki so ali se uporabljajo kot javna infrastruktura ter

– V prilogi 2 obvezen izpis postavk na računu storitev javnih služb.

[1] Study on the financing models for public services in the EU and their impact on competition, EUROPEAN COMMISSION, Directorate-General for Competition, ECORYS

[2] Green Paper on Services of General Interest, C 76 of 25.03.2004

[3] Sklep komisije 2012/21/EU

Dodaj članek med moje vsebine