V tem poglavju se osredotočimo predvsem na neposredne stroške izvajanja storitev, saj pri slednjih (lahko) veljajo matematična pravila, ki zagotavljajo korektno porazdelitev stroškov med različnimi koristniki (občinami) iste javne službe. Vse ostale zahteve so relativno jasno izražene v MEDO in jih tukaj ne citiramo.

Uvodoma je smiselno izpostaviti določilo iz desetega odstavka 22. člena MEDO, ki opredeljuje, da se v skupinah stroškov iz devetega odstavka istega člena izpostavijo vsi stroški, ki presegajo 10% odstotkov te skupine stroškov. To določilo nam pove, kako podroben mora biti prikaz stroškov v elaboratu. Teoretično je tako možno prikazati največ 9 vrst stroškov v vsaki od devetih skupin stroškov iz devetega odstavka 22. člena MEDO.

Obvladovanje vhodnih podatkov

Ključni za pravilno obvladovanje in prikazovanje stroškov je obvladovanje vhodnih podatkov opravljenih storitev. Pri tem so predvsem ključni podatki o porabljenem času za posamezno storitev in količina odpadkov. V kolikor teh podatkov ne obvladujemo, je nadaljnje stroškovno razmejevanje neposrednih stroškov brez pomena.

Za obvladovanje vhodnih podatkov se običajno poslužujemo zapisov v delovni nalog opravljenih storitev. Iz delovnega naloga vemo, katero specifično storitev smo opravljali, za koga, v kakšnem času in v kakšnem količinskem obsegu (predvsem masi odpadkov). Tukaj je v prvi vrsti pomembna razmejitev med:

• javno službo in
• podobnimi storitvami za druge naročnike.

Zbiranje odpadkov

V kolikor isto storitev javne službe hkrati opravljamo za več naročnikov (občin), je v zabeležki delovnega naloga potrebna tudi evidenca istih parametrov za vsakega naročnika ločeno.

Tukaj spremljamo predvsem dva parametra:

• porabljen čas zbiranja za vsako občino ter
• zbrano količino odpadkov za vsako občino.

Zadrega se pojavi, kadar zaradi optimiziranega zbiranja odpadkov praznimo posode v dveh ali več občinah v isti vožnji.

Podobno je potrebno razmejiti tudi porabljen čas za zbiranje v posamezni občini. V ta namen je smiselno za vsako tovrstno traso en-krat letno narediti meritve časa in sicer:

• skupina t. i. mrtvega časa vožnje, kamor sodi:
  • čas vožnje od starta (garaže ipd.) do table, ki označuje pričetek obravnavane občine ali do prve posode, ki jo v tej občini praznimo,
  • časi vožnje od prejšnje do naslednje občine (v kolikor občini nista mejaša),
  • čas vožnje od zadnje izpraznjene posode v zadnji občini do izpraznitve in vračanja v garažo.
• skupina delovnega časa, ki zajema celoten čas praznjenja v eni občini (od prve do zadnje posode v tej občini ali od table z oznako začetka in nato konca iste občine) za vsako občino na isti trasi.

Enačba izračuna vseh časov, ki predstavljajo delovni dan zbirnega vozila:

Pri čemer je:

      t_m1 ≡ čas mrtve vožnje iz garaže v naselje do prve posode

      n ≡ št. posod v ciklusu praznjenja

               t_di  ≡ procesni (delovni) čas oskrbe (praznjenja posode) prevzemnega mesta, ki sestoji iz posameznih procesnih časov po enačbi:

                    

               t_d1i ≡ čas pomika posode od prevzemnega mesta (PM) do vozila

               t_d2i ≡ čas ciklusa praznjenja posode

               t_d3i ≡ čas dodatnega stresanja posode

               t_d4i ≡ čas vračanja posode na PM

               t_d5i ≡ čas priprave ekipe na premik

      t_m2i ≡ čas premika med PM v naselju

      t_m3 ≡ čas vožnje do naslednjega naselja

      t_m4 ≡ čas vožnje do mesta praznjenja vozila

      t_m5 ≡ čas praznjenja vozila

      t_m6 ≡ čas vožnje iz mesta praznjenja vozila do naselja (prve posode za praznjenje)

      t_m7 ≡ čas dnevnega vzdrževanja vozila

 

Skupni mrtvi čas vožnje se enakomerno razdeli med vse občine na isti trasi, temu se za vsako občino prišteje delovni čas v dotični občini.

S prikazanim izračunom dobimo realno porabo časa zbiranja za vsako od občin na isti trasi.

V kolikor imamo vpeljano on-line sledenje, lahko isti čas izračunavamo samodejno preko realnih podatkov sledenja in ustreznega programa, ki deluje po zgoraj opisanem principu.

Če na eni trasi praznimo posode samo ene občine, celotni čas od začetka do zaključka vožnje pripišemo tej občini.

Seštevek vseh časov zbiranja s smetarskimi vozili služi za delitev neposrednih stroškov, ki nastanejo na segmentu smetarskih vozil. To so predvsem:

• amortizacija vozil,
• poraba goriva,
• stroški vzdrževanja,
• zavarovanje,
• cestnine,
• stroški dela (plače, zaščitna oprema ipd.),
• stroški organizacije dela (delovodenje, informacijska podpora idr.);

To storimo tako, da vse omenjene stroške za isto skupino vozil seštejemo po zgoraj omenjenih postavkah. Porabljene ure iste skupine vozil služijo za razrez teh stroškov med vse naročnike, tako javne službe kot tudi tržne, če ista vozila koristimo tudi za tržne dejavnosti. S tem smo korektno razmejili neposredne stroške vsem uporabnikom istih storitev.

pri čemer je

𝑆_𝑖 – strošek i-tega naročnika

𝑑_𝑖 – delež i-tega naročnika

SS – skupni strošek vseh smetarskih vozil

Delež i-tega naročnika je opredeljen z deležem časa, ki smo ga za i-tega naročnika porabili v opazovanem obračunskem obdobju glede na celoten porabljen čas zbiranja za vse naročnike:

pri čemer je:

                t_i – porabljen čas določene storitve v obračunskem obdobju za i-tega naročnika

                St_i – skupni čas vseh storitev v obračunskem obdobju za vse naročnike

Zbrano količino odpadkov zajamemo ob koncu trase na tehtnici. Če trasa poteka skozi dve ali več občin, je potrebno količino zbranih odpadkov, tehtano na tehtnici, korektno razdeliti med obe oz. vse občine. Običajno za tako vožnjo poznamo število in velikost posod na trasi zbiranja za vsako občino. V tem primeru za vsako občino na trasi izračunamo prostornino izpraznjenih posod in razmerja prostornin med občinami koristimo za razmejitev podatka s tehtnice. S tem je storjena dovolj majhna nedoslednost pri razmejitvi zbranih količin – upoštevana je bila namreč enaka povprečna napolnjenost in gostota odpadkov v vseh občinah.

Uporaba tehtalnega podatke mase zbranih odpadkov:

• vsaka od zbranih frakcij za statistično poročanje,
• skupna količina vseh zbranih odpadkov pri posameznem naročniku (občini) za izračun cene zbiranje (v €/kg),
• zbrana količina MKO (in KosO) pri posameznem naročniku kot masa za izračun cene obdelave pred odstranjevanjem (v €/kg),
• zbrana količina BIOO pri posameznem naročniku kot masa za izračun stroška predelave BIOO,
• zbrana količina vsake od tržnih frakcij na prostem trgu (papir, kovine,…) pri posameznem naročniku kot masa za izračun prihodka od prodaje tržnih frakcij – ti prihodki znižujejo ceno javne storitve,
• zbrana količina vsake od plačljivih frakcij na prostem trgu (les, nevarni odpadki,…) pri posameznem naročniku kot masa za izračun stroška predaje tovrstnih frakcij

V kolikor imamo uveden sistem identifikacije posod, lahko vsakokrat sproti izračunavamo dejansko prostornino izpraznjenih posod v posamezni občini na isti trasi. Z računalniško povezavo delovnega naloga, tehtanja in izračuna prostornine lahko izvedemo tudi ne-subjektiven avtomatski izračun delitve teže zbranih odpadkov med občinami na isti trasi.

Obdelava in odlaganje odpadkov

Za delitev vseh vrst stroškov, ki nastanejo pri obdelavi oz. odstranjevanju odpadkov, je smiselno uporabiti težo vhodnih količin odpadkov. Pri tem je pomembno, da vzpostavimo sistem sledenja masi obdelanih odpadkov za vsakega naročnika, ne glede ali občine v sistemu javne službe ali naročnika iz prostega trga.

Enačba je podobna kot pri delitvi stroškov zbiranja:

pri čemer delež v tem primeru izračunamo:

pri čemer je:

m_i – masa obdelanih (odloženih) odpadkov v obračunskem obdobju za i-tega naročnika

Sm_i – skupna masa vseh obdelanih (odloženih) odpadkov v obračunskem obdobju za vse naročnike

Ko v sistem obdelave (in kasneje odstranjevanja) prejmemo npr. mešane komunalne odpadke, moramo od koncedenta zahtevati posredovanje podatkov o viru. Kot smo ugotovili v prejšnjem poglavju, mora IJS zbiranja voditi evidenco o zbranih količinah odpadkov za posameznega naročnika. Skladno s 14. členom MEDO mora občina zagotoviti izmenjavo podatkov med različnimi izvajalci javnih služb. Tako IJS neposredno od zbiralca ali preko koncedenta prejme informacijo o viru pripeljanih odpadkov, med katere razdeli vse vrste svojih stroškov obdelave.

Odstranjevanje se vrši le za delež odpadkov, pripeljanih na obdelavo. Razrez stroškov odlaganja je praviloma enak razrezu stroškov za obdelavo taistih odpadkov.

Skupni stroški, nadomestilo

Vsem neposrednim stroškom pripišemo še vse ostale stroške, skladno z devetim odstavkom 22. člena MEDO in to za vsako občino zase (SRS 32).

Delitev posrednih (splošnih) stroškov je skladno z 10. členom MEDO poslovna odločitev IJS, ki jo potrdi pristojni organ IJS. Je pa tudi v tem primeru smiselno uporabiti čim več matematičnih modelov, ki so smiselni za tip splošnega stroška.

Naj omenimo, da skušajmo za čim več tipov stroškov ugotoviti njihov pomen oz. smiselni delež za opravljanje javne službe. Seveda večjo pozornost namenimo tistim splošnim stroškom, ki imajo pomembnejši delež. Nenazadnje bodo prav posredni stroški običajno jabolko spora pri presoji korektnosti delitve stroškov.

Ko smo torej sešteli vse neposredne in posredne stroške posamezne javne službe, prištejemo dovoljen donos na poslovno potrebna osnovna sredstva.

Smiselno vodenje stroškov

Os

Stroški

vhodni podatki, elementi stroškov, uporaba vhodnih podatkov pri delitvi stroškov, splošni stroški, nepriznani stroški,…

V tem poglavju se osredotočimo predvsem na neposredne stroške izvajanja storitev, saj pri slednjih (lahko) veljajo matematična pravila, ki zagotavljajo korektno porazdelitev stroškov med različnimi koristniki (občinami) iste javne službe. Vse ostale zahteve so relativno jasno izražene v MEDO in jih tukaj ne citiramo.

Uvodoma je smiselno izpostaviti določilo iz desetega odstavka 22. člena MEDO, ki opredeljuje, da se v skupinah stroškov iz devetega odstavka istega člena izpostavijo vsi stroški, ki presegajo 10% odstotkov te skupine stroškov. To določilo nam pove, kako podroben mora biti prikaz stroškov v elaboratu. Teoretično je tako možno prikazati največ 9 vrst stroškov v vsaki od devetih skupin stroškov iz devetega odstavka 22. člena MEDO.

Obvladovanje vhodnih podatkov

Ključni za pravilno obvladovanje in prikazovanje stroškov je obvladovanje vhodnih podatkov opravljenih storitev. Pri tem so predvsem ključni podatki o porabljenem času za posamezno storitev in količina odpadkov. V kolikor teh podatkov ne obvladujemo, je nadaljnje stroškovno razmejevanje neposrednih stroškov brez pomena.

Za obvladovanje vhodnih podatkov se običajno poslužujemo zapisov v delovni nalog opravljenih storitev. Iz delovnega naloga vemo, katero specifično storitev smo opravljali, za koga, v kakšnem času in v kakšnem količinskem obsegu (predvsem masi odpadkov). Tukaj je v prvi vrsti pomembna razmejitev med:

• javno službo in
• podobnimi storitvami za druge naročnike.

Zbiranje odpadkov

V kolikor isto storitev javne službe hkrati opravljamo za več naročnikov (občin), je v zabeležki delovnega naloga potrebna tudi evidenca istih parametrov za vsakega naročnika ločeno.

Tukaj spremljamo predvsem dva parametra:

• porabljen čas zbiranja za vsako občino ter
• zbrano količino odpadkov za vsako občino.

Zadrega se pojavi, kadar zaradi optimiziranega zbiranja odpadkov praznimo posode v dveh ali več občinah v isti vožnji.

Podobno je potrebno razmejiti tudi porabljen čas za zbiranje v posamezni občini. V ta namen je smiselno za vsako tovrstno traso en-krat letno narediti meritve časa in sicer:

• skupina t. i. mrtvega časa vožnje, kamor sodi:
  • čas vožnje od starta (garaže ipd.) do table, ki označuje pričetek obravnavane občine ali do prve posode, ki jo v tej občini praznimo,
  • časi vožnje od prejšnje do naslednje občine (v kolikor občini nista mejaša),
  • čas vožnje od zadnje izpraznjene posode v zadnji občini do izpraznitve in vračanja v garažo.
• skupina delovnega časa, ki zajema celoten čas praznjenja v eni občini (od prve do zadnje posode v tej občini ali od table z oznako začetka in nato konca iste občine) za vsako občino na isti trasi.

Enačba izračuna vseh časov, ki predstavljajo delovni dan zbirnega vozila:

Pri čemer je:

      t_m1 ≡ čas mrtve vožnje iz garaže v naselje do prve posode

      n ≡ št. posod v ciklusu praznjenja

               t_di  ≡ procesni (delovni) čas oskrbe (praznjenja posode) prevzemnega mesta, ki sestoji iz posameznih procesnih časov po enačbi:

                    

               t_d1i ≡ čas pomika posode od prevzemnega mesta (PM) do vozila

               t_d2i ≡ čas ciklusa praznjenja posode

               t_d3i ≡ čas dodatnega stresanja posode

               t_d4i ≡ čas vračanja posode na PM

               t_d5i ≡ čas priprave ekipe na premik

      t_m2i ≡ čas premika med PM v naselju

      t_m3 ≡ čas vožnje do naslednjega naselja

      t_m4 ≡ čas vožnje do mesta praznjenja vozila

      t_m5 ≡ čas praznjenja vozila

      t_m6 ≡ čas vožnje iz mesta praznjenja vozila do naselja (prve posode za praznjenje)

      t_m7 ≡ čas dnevnega vzdrževanja vozila

 

Skupni mrtvi čas vožnje se enakomerno razdeli med vse občine na isti trasi, temu se za vsako občino prišteje delovni čas v dotični občini.

S prikazanim izračunom dobimo realno porabo časa zbiranja za vsako od občin na isti trasi.

V kolikor imamo vpeljano on-line sledenje, lahko isti čas izračunavamo samodejno preko realnih podatkov sledenja in ustreznega programa, ki deluje po zgoraj opisanem principu.

Če na eni trasi praznimo posode samo ene občine, celotni čas od začetka do zaključka vožnje pripišemo tej občini.

Seštevek vseh časov zbiranja s smetarskimi vozili služi za delitev neposrednih stroškov, ki nastanejo na segmentu smetarskih vozil. To so predvsem:

• amortizacija vozil,
• poraba goriva,
• stroški vzdrževanja,
• zavarovanje,
• cestnine,
• stroški dela (plače, zaščitna oprema ipd.),
• stroški organizacije dela (delovodenje, informacijska podpora idr.);

To storimo tako, da vse omenjene stroške za isto skupino vozil seštejemo po zgoraj omenjenih postavkah. Porabljene ure iste skupine vozil služijo za razrez teh stroškov med vse naročnike, tako javne službe kot tudi tržne, če ista vozila koristimo tudi za tržne dejavnosti. S tem smo korektno razmejili neposredne stroške vsem uporabnikom istih storitev.

pri čemer je

𝑆_𝑖 – strošek i-tega naročnika

𝑑_𝑖 – delež i-tega naročnika

SS – skupni strošek vseh smetarskih vozil

Delež i-tega naročnika je opredeljen z deležem časa, ki smo ga za i-tega naročnika porabili v opazovanem obračunskem obdobju glede na celoten porabljen čas zbiranja za vse naročnike:

pri čemer je:

                t_i – porabljen čas določene storitve v obračunskem obdobju za i-tega naročnika

                St_i – skupni čas vseh storitev v obračunskem obdobju za vse naročnike

Zbrano količino odpadkov zajamemo ob koncu trase na tehtnici. Če trasa poteka skozi dve ali več občin, je potrebno količino zbranih odpadkov, tehtano na tehtnici, korektno razdeliti med obe oz. vse občine. Običajno za tako vožnjo poznamo število in velikost posod na trasi zbiranja za vsako občino. V tem primeru za vsako občino na trasi izračunamo prostornino izpraznjenih posod in razmerja prostornin med občinami koristimo za razmejitev podatka s tehtnice. S tem je storjena dovolj majhna nedoslednost pri razmejitvi zbranih količin – upoštevana je bila namreč enaka povprečna napolnjenost in gostota odpadkov v vseh občinah.

Uporaba tehtalnega podatke mase zbranih odpadkov:

• vsaka od zbranih frakcij za statistično poročanje,
• skupna količina vseh zbranih odpadkov pri posameznem naročniku (občini) za izračun cene zbiranje (v €/kg),
• zbrana količina MKO (in KosO) pri posameznem naročniku kot masa za izračun cene obdelave pred odstranjevanjem (v €/kg),
• zbrana količina BIOO pri posameznem naročniku kot masa za izračun stroška predelave BIOO,
• zbrana količina vsake od tržnih frakcij na prostem trgu (papir, kovine,…) pri posameznem naročniku kot masa za izračun prihodka od prodaje tržnih frakcij – ti prihodki znižujejo ceno javne storitve,
• zbrana količina vsake od plačljivih frakcij na prostem trgu (les, nevarni odpadki,…) pri posameznem naročniku kot masa za izračun stroška predaje tovrstnih frakcij

V kolikor imamo uveden sistem identifikacije posod, lahko vsakokrat sproti izračunavamo dejansko prostornino izpraznjenih posod v posamezni občini na isti trasi. Z računalniško povezavo delovnega naloga, tehtanja in izračuna prostornine lahko izvedemo tudi ne-subjektiven avtomatski izračun delitve teže zbranih odpadkov med občinami na isti trasi.

Obdelava in odlaganje odpadkov

Za delitev vseh vrst stroškov, ki nastanejo pri obdelavi oz. odstranjevanju odpadkov, je smiselno uporabiti težo vhodnih količin odpadkov. Pri tem je pomembno, da vzpostavimo sistem sledenja masi obdelanih odpadkov za vsakega naročnika, ne glede ali občine v sistemu javne službe ali naročnika iz prostega trga.

Enačba je podobna kot pri delitvi stroškov zbiranja:

pri čemer delež v tem primeru izračunamo:

pri čemer je:

m_i – masa obdelanih (odloženih) odpadkov v obračunskem obdobju za i-tega naročnika

Sm_i – skupna masa vseh obdelanih (odloženih) odpadkov v obračunskem obdobju za vse naročnike

Ko v sistem obdelave (in kasneje odstranjevanja) prejmemo npr. mešane komunalne odpadke, moramo od koncedenta zahtevati posredovanje podatkov o viru. Kot smo ugotovili v prejšnjem poglavju, mora IJS zbiranja voditi evidenco o zbranih količinah odpadkov za posameznega naročnika. Skladno s 14. členom MEDO mora občina zagotoviti izmenjavo podatkov med različnimi izvajalci javnih služb. Tako IJS neposredno od zbiralca ali preko koncedenta prejme informacijo o viru pripeljanih odpadkov, med katere razdeli vse vrste svojih stroškov obdelave.

Odstranjevanje se vrši le za delež odpadkov, pripeljanih na obdelavo. Razrez stroškov odlaganja je praviloma enak razrezu stroškov za obdelavo taistih odpadkov.

Skupni stroški, nadomestilo

Vsem neposrednim stroškom pripišemo še vse ostale stroške, skladno z devetim odstavkom 22. člena MEDO in to za vsako občino zase (SRS 32).

Delitev posrednih (splošnih) stroškov je skladno z 10. členom MEDO poslovna odločitev IJS, ki jo potrdi pristojni organ IJS. Je pa tudi v tem primeru smiselno uporabiti čim več matematičnih modelov, ki so smiselni za tip splošnega stroška.

Naj omenimo, da skušajmo za čim več tipov stroškov ugotoviti njihov pomen oz. smiselni delež za opravljanje javne službe. Seveda večjo pozornost namenimo tistim splošnim stroškom, ki imajo pomembnejši delež. Nenazadnje bodo prav posredni stroški običajno jabolko spora pri presoji korektnosti delitve stroškov.

Ko smo torej sešteli vse neposredne in posredne stroške posamezne javne službe, prištejemo dovoljen donos na poslovno potrebna osnovna sredstva.

Smiselno vodenje stroškov

Osnovno določilo pri oblikovanju in vodenju stroškov izhaja iz slovenskega računovodskega standarda 32 (in še česa). V tem razdelku ni namen, da se pogovarjamo o računovodenju kot posledici zakonodaje računovodenja, temveč o obvladovanju stroškov v smislu obvladovanja izračuna cen vseh treh javnih služb ravnanja z odpadki.

Mnogo stroškov, ki nastajajo pri izvajanju javnih služb, ni mogoče neposredno knjižiti na storitev za določenega naročnika (občino). Takšni stroški so na primer vsi stroški, povezani z vozili, ki jih uporabljamo za storitve različnim naročnikom (lahko tudi delno naročnikom iz gospodarstva).

Delitev zgoraj omenjenih stroškov med različne naročnike je torej možna le posredno. Pri tem pa moramo uporabiti čim bolj korektne in smiselne ključe, s katerimi se kar najbolj približamo realni delitvi stroškov in s tem korektnemu obračunu storitev uporabnikom/koristnikom storitev.

Oblikovanje ključev za delitev proizvodnih stroškov

Ključni stroškovni element pri zbiranju odpadkov je čas. Z dobro organizacijo spremljanja porabe časa za isto skupino vozil imamo dobro izhodišče za korektno delitev stroškov.

Za skupino vozil, ki je namenjena opravljanju javne službe (lahko tudi opravljanju podobnih storitev drugim naročnikom), vse na teh vozilih nastale stroške pred delitvijo združimo. Smiselne kategorije stroškov, ki izhajajo iz devetega odstavka 22. člena pri tem obdržimo. V opazovanem obračunskem okolju celotna skupina vozil za vse naročnike opravi H število ur.

V drugem odstavku 22. člena ter prilogi 2 MEDO je opredeljeno, kaj je potrebno prikazati na računu. To je seveda potrebno prikazati za vse naročnike (občine), kjer storitev zbiranja opravimo. Za razrez stroškov vozil na posamezno storitev uporabimo torej porabljen čas posamezne storitve, ki jo moramo prikazati na računu h_i. Kvocient h_i/H poda delež stroška, ki odpade na vsako storitev.

Podobno, kot opisano v zgornjem primeru, ravnamo pri delitvi stroškov dela.

Stroške obdelave in odstranjevanja pa ni smiselno med naročnike deliti po času, pač pa po masi tistih zbranih odpadkov, ki so v procesu, kjer je nastal strošek, obdelani.

Za obračun stroška v Mehansko-biološki obdelavi pred odstranjevanjem, kjer obdelujemo mešane komunalne odpadke, zbrane v sivih oz. črnih posodah, je masa slednjih tudi osnovno merilo za delitev vseh v procesu obdelave nastalih stroškov; neposrednih in posrednih, vendar samo tistih, ki so nastali zaradi opravljanja javne službe. Če smo hkrati z MKO obdelovali še odpadke drugih naročnikov, je potrebno skupne stroške obdelave deliti na vse obdelane odpadke mase M. Vsak naročnik (občina) je zbral m_i maso MKO oz. drugih v masi M obdelanih odpadkov. Kvocient m_i/M pove delež skupnih stroškov obdelave mase M, ki pripade na i-tega naročnika.

Enako velja za delitev stroškov odlaganja.

Subvencija

Kot je to pojasnjeno v nadaljevanju je subvencija odločitev občine in se lahko opredeli za stroške najemnine javne infrastrukture. V kolikor se občina odloči za subvencijo, je slednjo potrebno na računu jasno prikazati. Obračun subvencije pa velja samo za gospodinjstva in javne ustanove, nikakor pa subvencije ne smemo obračunati gospodarskim subjektom.

 

novno določilo pri oblikovanju in vodenju stroškov izhaja iz slovenskega računovodskega standarda 32 (in še česa). V tem razdelku ni namen, da se pogovarjamo o računovodenju kot posledici zakonodaje računovodenja, temveč o obvladovanju stroškov v smislu obvladovanja izračuna cen vseh treh javnih služb ravnanja z odpadki.

Mnogo stroškov, ki nastajajo pri izvajanju javnih služb, ni mogoče neposredno knjižiti na storitev za določenega naročnika (občino). Takšni stroški so na primer vsi stroški, povezani z vozili, ki jih uporabljamo za storitve različnim naročnikom (lahko tudi delno naročnikom iz gospodarstva).

Delitev zgoraj omenjenih stroškov med različne naročnike je torej možna le posredno. Pri tem pa moramo uporabiti čim bolj korektne in smiselne ključe, s katerimi se kar najbolj približamo realni delitvi stroškov in s tem korektnemu obračunu storitev uporabnikom/koristnikom storitev.

Oblikovanje ključev za delitev proizvodnih stroškov

Ključni stroškovni element pri zbiranju odpadkov je čas. Z dobro organizacijo spremljanja porabe časa za isto skupino vozil imamo dobro izhodišče za korektno delitev stroškov.

Za skupino vozil, ki je namenjena opravljanju javne službe (lahko tudi opravljanju podobnih storitev drugim naročnikom), vse na teh vozilih nastale stroške pred delitvijo združimo. Smiselne kategorije stroškov, ki izhajajo iz devetega odstavka 22. člena pri tem obdržimo. V opazovanem obračunskem okolju celotna skupina vozil za vse naročnike opravi H število ur.

V drugem odstavku 22. člena ter prilogi 2 MEDO je opredeljeno, kaj je potrebno prikazati na računu. To je seveda potrebno prikazati za vse naročnike (občine), kjer storitev zbiranja opravimo. Za razrez stroškov vozil na posamezno storitev uporabimo torej porabljen čas posamezne storitve, ki jo moramo prikazati na računu h_i. Kvocient h_i/H poda delež stroška, ki odpade na vsako storitev.

Podobno, kot opisano v zgornjem primeru, ravnamo pri delitvi stroškov dela.

Stroške obdelave in odstranjevanja pa ni smiselno med naročnike deliti po času, pač pa po masi tistih zbranih odpadkov, ki so v procesu, kjer je nastal strošek, obdelani.

Za obračun stroška v Mehansko-biološki obdelavi pred odstranjevanjem, kjer obdelujemo mešane komunalne odpadke, zbrane v sivih oz. črnih posodah, je masa slednjih tudi osnovno merilo za delitev vseh v procesu obdelave nastalih stroškov; neposrednih in posrednih, vendar samo tistih, ki so nastali zaradi opravljanja javne službe. Če smo hkrati z MKO obdelovali še odpadke drugih naročnikov, je potrebno skupne stroške obdelave deliti na vse obdelane odpadke mase M. Vsak naročnik (občina) je zbral m_i maso MKO oz. drugih v masi M obdelanih odpadkov. Kvocient m_i/M pove delež skupnih stroškov obdelave mase M, ki pripade na i-tega naročnika.

Enako velja za delitev stroškov odlaganja.

Subvencija

Kot je to pojasnjeno v nadaljevanju je subvencija odločitev občine in se lahko opredeli za stroške najemnine javne infrastrukture. V kolikor se občina odloči za subvencijo, je slednjo potrebno na računu jasno prikazati. Obračun subvencije pa velja samo za gospodinjstva in javne ustanove, nikakor pa subvencije ne smemo obračunati gospodarskim subjektom.

 

Dodaj članek med moje vsebine