Uredba PPWR je prinesla skupna evropska pravila za embalažo in odpadno embalažo, vendar to ne pomeni, da so zahteve za podjetja po vsej EU popolnoma enake. Francija in Nemčija kažeta, da ob skupnem evropskem okviru ostajajo pomembni tudi nacionalni sistemi proizvajalčeve razširjene odgovornosti (EPR), registracije, označevanja in poročanja. Za podjetja, ki dajejo embalirane izdelke na več evropskih trgov, zato skladnost s PPWR predstavlja le del obveznosti.
PPWR določa skupna pravila, vendar ne odpravlja nacionalnih sistemov
Uredba EU o embalaži in odpadni embalaži (PPWR) je začela veljati 11. februarja 2025, splošno pa se uporablja od 12. avgusta 2026. Ureja celoten življenjski cikel embalaže in med drugim prinaša zahteve glede zasnove, reciklabilnosti, preprečevanja nastajanja odpadkov, ponovne uporabe in vsebnosti reciklirane plastike.
Vse zahteve se ne začnejo uporabljati hkrati, saj se bodo številne uvajale postopoma v prihodnjih letih.
Za podjetja, ki poslujejo v več državah EU, pa je pomembno predvsem naslednje: PPWR povečuje harmonizacijo pravil na enotnem trgu, nacionalni sistemi EPR in administrativne zahteve pa ostajajo relevantni.
Francija in Nemčija sta dobra primera dveh različnih pristopov.
Francija: EPR sega vse bližje sami zasnovi embalaže
Francija ima enega obsežnejših evropskih sistemov proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Sistem se ne osredotoča samo na ravnanje z embalažo po uporabi, ampak povezuje odgovornost proizvajalcev tudi z informacijami za potrošnike in okoljsko zasnovo izdelkov.
Pomemben element je enotna identifikacijska številka IDU. Proizvajalci, vključeni v posamezen sistem EPR, morajo imeti IDU za vsako relevantno kategorijo. Identifikator dokazuje, da je proizvajalec registriran v ustreznem sistemu, uporabljati pa ga mora tudi v določenih poslovnih in pogodbenih informacijah ter, kjer je to zahtevano, na spletnih straneh.
Francija ima tudi podrobna pravila glede informacij za pravilno razvrščanje odpadkov. Simbol Triman označuje, da za izdelek veljajo zahteve glede sortiranja, spremljajo pa ga informacije Info-tri, ki potrošniku pojasnjujejo, kako pravilno razvrstiti izdelek oziroma posamezne sestavne dele embalaže.
To pomeni, da morajo podjetja francoske zahteve upoštevati že pri pripravi embalaže in grafične podobe izdelka.
Francija širi odgovornost tudi na profesionalno embalažo
Francoski sistem se širi tudi zunaj tradicionalne gospodinjske embalaže.
Nov okvir EPR vključuje embalažo, ki jo uporabljajo profesionalni uporabniki, vključno z embalažo v gostinstvu. Po oceni francoskega okoljskega ministrstva je na francoski trg vsako leto dane približno sedem milijonov ton takšne embalaže.
Začetek izvajanja novega sistema je bil prvotno predviden za julij 2026, vendar je prestavljen na 1. januar 2027, saj je treba dodatno opredeliti zavezance, višino prispevkov in druge izvedbene podrobnosti.
Razvoj francoskega sistema kaže na širši trend: razširjena odgovornost proizvajalca postopoma zajema več vrst embalaže in več gospodarskih subjektov.
Nemčija: v ospredju so registracija, podatki in sledljivost
Nemški pristop je nekoliko drugačen. Velik poudarek daje registraciji proizvajalcev, podatkom o embalaži in financiranju ravnanja z odpadno embalažo.
Osrednjo vlogo ima register embalaže LUCID, ki ga upravlja nemški centralni organ za register embalaže (Zentrale Stelle Verpackungsregister – ZSVR). Proizvajalci, za katere veljajo zahteve, se morajo registrirati in svoje podatke redno posodabljati.
Kjer je za embalažo zahtevana vključitev v sistem, mora proizvajalec sodelovati v ustreznem sistemu za financiranje njenega zbiranja in recikliranja ter poročati o relevantnih podatkih.
Nemški model tako temelji predvsem na treh povezanih obveznostih: registraciji, vključitvi v sistem in poročanju podatkov o embalaži.
Pomembna sprememba za podjetja, ki prodajajo v Nemčijo
Nemška ureditev je posebej pomembna za čezmejno spletno trgovino.
Od 12. avgusta 2026 morajo podjetja s sedežem zunaj Nemčije, ki v državi nimajo podružnice in neposredno nemškim končnim uporabnikom prodajajo prazno embalažo ali embalirane izdelke, za svoje obveznosti EPR imenovati pooblaščenega zastopnika.
Pri tem obstaja pomembna izjema: registracijo v registru LUCID mora opraviti proizvajalec sam in te odgovornosti ne more prenesti na pooblaščenega zastopnika.
Za podjetja, ki prodajajo izdelke neposredno nemškim kupcem, je zato treba zahteve glede embalaže vključiti že v načrtovanje čezmejnega prodajnega modela.
Kaj to pomeni za slovenska podjetja?
Primer Francije in Nemčije dobro pokaže, zakaj za podjetje, ki posluje na več trgih EU, ni dovolj spremljati samo PPWR.
Skupna evropska uredba sicer povečuje harmonizacijo, vendar morajo podjetja še vedno ugotoviti, kakšne registracijske, EPR, označevalne in poročevalske zahteve veljajo na posameznem nacionalnem trgu.
Obenem postajajo vse pomembnejši podatki o embalaži. Podjetja morajo poznati materiale, maso, format in količine embalaže, ki jo dajejo na posamezne trge. Zasnova embalaže prav tako postaja del zagotavljanja skladnosti, saj lahko reciklabilnost, ponovna uporaba, izbira materialov in druge lastnosti vplivajo na regulativne obveznosti in v nekaterih sistemih tudi na prispevke proizvajalcev.
Francoski in nemški primer tako kažeta širšo smer razvoja evropske embalažne zakonodaje: skladnost se iz področja ravnanja z odpadki vse bolj seli v samo zasnovo embalaže, nabavo, upravljanje podatkov, dobavno verigo in prodajo izdelkov.
Povzeto po: Vir