Plastična embalaža ne izginja, vendar se mora prilagoditi novim pravilom. Uredba PPWR, ki se od 12. avgusta 2026 na splošno uporablja po vsej Evropski uniji, postopoma uvaja strožje zahteve glede reciklabilnosti embalaže in uporabe reciklirane plastike. Za proizvajalce embalaže, predelovalce in podjetja, ki uporabljajo embalažo, to pomeni pomemben premik: o tem, kaj se bo z embalažo zgodilo po uporabi, bo treba razmišljati že pri njenem načrtovanju.
Razvoj fleksibilne plastične embalaže se zato vse bolj usmerja v strukture iz mono-PE in mono-PP, ki naj bi bile bolje združljive z mehanskim recikliranjem. Toda prehod ni preprost. Nova embalaža mora biti primernejša za recikliranje, ne da bi pri tem izgubila lastnosti, zaradi katerih se plastika uporablja – trdnost, možnost tesnjenja ter zaščito izdelka pred vlago, kisikom, svetlobo in drugimi vplivi.
PPWR: ključne spremembe za plastično embalažo
12. avgust 2026 – PPWR se na splošno začne uporabljati po vsej EU.
Od leta 2030 – začetek uporabe podrobnejših meril zasnove za recikliranje in razredov učinkovitosti reciklabilnosti.
Od leta 2030 – začetek pomembnih zahtev glede minimalnega deleža reciklirane vsebine v novi plastični embalaži.
Reciklabilnost postaja razvojni kriterij – pri načrtovanju bo treba upoštevati celotno strukturo embalaže, ne zgolj njenega osnovnega materiala.
Priprave so potrebne že zdaj – sprememba embalaže lahko zahteva preskušanje materialov, preverjanje roka uporabnosti, prilagajanje proizvodnih linij in ponovno potrjevanje dobaviteljev.
PPWR reciklabilnost spreminja iz okoljskega cilja v poslovno zahtevo
Uredba (EU) 2025/40 o embalaži in odpadni embalaži (PPWR) vzpostavlja harmoniziran evropski okvir za embalažo in odpadno embalažo. Za podjetja je posebej pomembno, da zahteve ne zadevajo samo ravnanja z embalažo po tem, ko postane odpadek.
Reciklabilnost se seli že v fazo načrtovanja embalaže.
Podrobnejša merila zasnove za recikliranje in razredi učinkovitosti reciklabilnosti se bodo uporabljali od leta 2030. Prav tako se bodo od leta 2030 začele uporabljati pomembne zahteve glede deleža reciklirane plastike v novi plastični embalaži.
To spreminja tudi poslovno presojo embalažnih rešitev. Embalaža je lahko danes učinkovita na proizvodni liniji, dobro varuje izdelek in ustreza potrebam trga. Če pa v prihodnosti ne bo mogla izpolniti zahtev glede reciklabilnosti, jo bo treba preoblikovati.
Zakaj se razvoj usmerja v mono-PE in mono-PP?
Eden od odgovorov industrije na prihodnje zahteve je razvoj fleksibilne embalaže, ki pretežno temelji na eni družini polimerov.
Klasična fleksibilna embalaža je pogosto večmaterialna, saj posamezni materiali zagotavljajo različne funkcije. Ena plast lahko zagotavlja mehansko trdnost, druga tesnjenje, tretja pa zaščito pred kisikom, vlago, aromami ali svetlobo.
Takšna struktura je učinkovita pri uporabi, vendar lahko predstavlja težavo pri recikliranju. Če so različni polimeri in drugi materiali trajno povezani, jih je v običajnih postopkih mehanskega recikliranja težko ločiti.
Pri mono-PE in mono-PP je pristop drugačen. To ne pomeni nujno enoslojne embalaže. Embalaža ima lahko več funkcionalnih plasti, vendar te pretežno temeljijo na isti polimerni družini, tako da je celotna struktura bolje prilagojena predvidenemu toku sortiranja in recikliranja.
Oznaka »mono-material« še ni dokaz reciklabilnosti
Za podjetja je pomembna še ena razlika: mono-materialna embalaža ni samodejno tudi reciklabilna embalaža.
Na njeno dejansko združljivost s postopki recikliranja vplivajo tudi lepila in premazi, tiskarske barve in pigmenti, etikete in zapirala, barierni materiali in metalizacija ter velikost in oblika embalaže.
Zato zgolj zamenjava osnovnega materiala ne zadošča. Presojati je treba celotno embalažno strukturo in njeno obnašanje v sistemu sortiranja ter predelave.
Reciklabilna embalaža še ne pomeni, da bo dejansko reciklirana
PPWR krepi pomen zasnove za recikliranje, vendar tehnična reciklabilnost predstavlja le en del celotnega procesa.
Embalaža, ki je dobro zasnovana za recikliranje, se v praksi ne bo nujno reciklirala. Potrebni so tudi ustrezni sistemi zbiranja, sortiranja in predelave ter možnost uporabe pridobljenega reciklata.
Zato je treba reciklabilnost razumeti kot sistemsko vprašanje. Pomembno je, ali je embalažo mogoče zbrati, prepoznati in pravilno sortirati, ali je njena sestava primerna za predelavo ter ali ima pridobljeni material nadaljnjo uporabno vrednost.
To zahteva sodelovanje celotne vrednostne verige – od proizvajalcev polimerov, folij, premazov in lepil do proizvajalcev embalaže, podjetij, zbiralcev odpadkov in reciklerjev.
Reciklabilnost ne sme zmanjšati zaščite izdelka
Prehod na enostavnejše in bolj reciklabilne strukture ima tudi svoje meje. Osnovna naloga embalaže ostaja zaščita izdelka.
To je posebej pomembno pri živilih in drugih občutljivih proizvodih, kjer so potrebne dobre barierne lastnosti. Če bi zaradi spremembe embalaže prišlo do krajšega roka uporabnosti, poškodb ali večje količine zavrženih izdelkov, bi lahko nastale druge okoljske obremenitve.
Razvoj mora zato iskati ravnovesje med učinkovito rabo materialov, reciklabilnostjo in ustrezno zaščito izdelka.
Zakaj leto 2030 za podjetja ni tako daleč?
Čeprav se bodo nekatere pomembne zahteve PPWR začele uporabljati šele leta 2030, razvoj embalaže zahteva čas.
Sprememba fleksibilne embalaže lahko vključuje preskuse novih materialov, preverjanje bariernih lastnosti in roka uporabnosti, testiranje na polnilnih linijah, kvalifikacijo dobaviteljev ter spremembe proizvodnih in pakirnih procesov. Pri podjetjih z velikim številom različnih vrst embalaže je lahko preoblikovanje celotnega portfelja večleten projekt.
Prav zato PPWR vpliva na razvojne odločitve že danes. Embalaža, ki jo podjetje razvije leta 2026 ali 2027, bo lahko v uporabi tudi po letu 2030.
Nove zahteve za zasnovo embalaže
PPWR torej ne pomeni preprostega konca plastične embalaže. Spreminja pa zahteve, ki jih bo morala embalaža izpolnjevati pri zasnovi in dajanju na trg.
Za podjetja bo vse pomembnejše vprašanje, ali je mogoče obstoječo večmaterialno strukturo poenostaviti, ne da bi pri tem poslabšali njeno funkcionalnost. Razvoj mono-PE in mono-PP je eden od odgovorov industrije, vendar sam po sebi še ne zagotavlja skladnosti ali dejanskega recikliranja.
Plastična embalaža bo morala zato izpolnjevati več zahtev hkrati: učinkovito delovati v proizvodnji, ustrezno zaščititi izdelek, omogočati racionalno uporabo materialov ter biti po uporabi čim bolje prilagojena sistemom zbiranja, sortiranja in recikliranja.
Za podjetja je ključno predvsem časovno sporočilo: na zahteve leta 2030 se ne bo mogoče učinkovito pripraviti šele leta 2030. PPWR reciklabilnost že danes spreminja iz okoljskega cilja v konkretno razvojno in poslovno zahtevo.
povzeto po: VIR