O tem obstajajo dokazi (videoposnetki), kjer je identiteta stanovalca, ki odklene vrata smetarnice ob obisku teh oseb, nesporno dokazana.

Kakšne ukrepe lahko pri tem peljejo stanovalci (v njihovem imenu upravnik), kako lahko ukrepa komunalno podjetje? Ali lahko to osebo kakorkoli sankcionira?

Iz opisanega dejanskega stanja sta na prvi pogled jasno razvidna dva različna sklopa kršitev, in sicer (1) poseg v lastninsko pravico stanovalcev (etažni lastniki imajo na skupnih delih namreč solastnino) in (2) kršitve v zvezi z odlaganjem odpadkov v nasprotju z občinskimi (oz. nacionalnimi) predpisi. Sodeč po postavljenih vprašanjih sklepam, da je temeljni cilj vprašanj izključno razrešitev problema, tj. prenehanje opisanega ravnanja, ne pa morebitni zahtevki, ki bi iz tovrstnega ravnanja potencialno lahko izvirali, zato se odgovor v nadaljevanju osredotoča izključno na možne načine, kako ravnanja kršiteljev najbolj učinkovito preprečiti.

Prijava prekrška pristojnemu organu:

Najbolj učinkovito rešitev opisanega problema bi nedvomno predstavljala prijava kršitelja pristojnemu organu, zlasti glede na to, da so kršitve pri odlaganju odpadkov evidentirane z videoposnetki. Torej znano je, kdo je etažni lastnik, ki dopušča takšno ravnanje in znano je oz. ne bi bilo težko ugotoviti kdo je povzročitelj odpadkov. Zakonodajalec nekaterim subjektom dovoli, da pri pristojnem prekrškovnem organu vložijo predlog za uvedbo postopka, v katerem navedejo podatke o kršiteljih in priložijo opis prekrška ter navedejo dejstva oziroma dokaze, ki kažejo na sum storitve prekrška. Prekrškovni organ nato po ugotovitvi pogojev za začetek postopka zbere dodatna obvestila in dokaze o prekršku ter odloči o prekršku.

Komunalno podjetje v primerjavi z etažnimi lastniki sicer nima nobenih posebnih pooblastil na podlagi katerih bi lahko učinkoviteje ukrepalo. Komunalno podjetje opravlja gospodarsko javno službo, torej je nosilec javnih pooblastil in ima tako kot lastnik (oškodovanec) le pravico predlagati začetek postopka o prekršku. Običajno pa ima komunalno podjetje tudi javno pooblastilo za izvajanje nadzora (odvisno od občine), tako da je pravno gledano dolžan ukrepati v takem primeru.

Začetek postopka o prekršku

50. člen Zakona o prekrških (ZP-1)

(1) Postopek o prekršku se začne po uradni dolžnosti, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje, ali z vložitvijo pisnega predloga oškodovanca, državnega tožilca ali državnega organa, nosilca javnih pooblastil ali samoupravne lokalne skupnosti (predlagatelji).

(2) Predlog vsebuje podatke o kršitelju (osebno ime, enotno matično številko občana (v nadaljnjem besedilu: EMŠO), če je fizična oseba tujec, pa njene rojstne podatke, državljanstvo, stalno oziroma začasno prebivališče, za odgovorno osebo tudi zaposlitev, za pravno osebo pa ime in sedež ter matično številko, če teh ni, pa podatke, ki jih je lahko pridobil), opis prekrška in navedbo dejstev oziroma dokazov, ki kažejo na sum storitve prekrška.

(3) Predlog se vloži pri pristojnem prekrškovnem organu. Če je predlog vložen pri drugem organu, ga ta takoj odstopi pristojnemu prekrškovnemu organu in o tem obvesti predlagatelja.

Ker iz vašega opisa izvira več različnih kršitev, predlagamo, da se obrnete na pristojne organe, ki so zadevo dolžni pravno kvalificirati oz. če niso pristojni, zadevo odstopiti pristojnemu organu. Glede na opisano dejansko stanje bo za sankcioniranje ravnanja najverjetneje pristojen Občinski inšpektorat (poimenovanje odvisno od občine – morda se v izbrani občini ta organ lahko imenuje drugače), saj ima vsaka občina odlok, s katerim določa ravnanje s komunalnimi odpadki in za kršitve tudi predpisuje globo. Morda pa bi bil za določene kršitve potencialno lahko pristojen tudi (državni organ) Inšpektorat za okolje in prostor, prav tako pa bi bila prijava mogoča tudi na pristojni Policijski enoti, ki bi bila dolžna postopati, kot prej opisano.

Menimo, da bi prijava oz. morebitna globa kršitelja najhitreje odvrnila od ponovitve njegovih ravnanj, prav tako pa prijava prekrška za etažne lastnike ne bi predstavljala nobenih stroškov oz. zamude.

Izključitvena tožba – 123. člen Stvarnopravnega zakonika:

Etažnega lastnika pa je pod določenimi pogoji mogoče tudi izključiti.

Če etažni lastnik ali drug uporabnik posameznega dela v etažni lastnini grobo krši temeljna pravila sosedskega sožitja ali svoje dolžnosti po pogodbi o medsebojnih razmerjih, tako, da je skupnost z njim nevzdržna, lahko etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih, sprejmejo sklep, da se kršilec opomni. Če kršilec kljub opominu nadaljuje s svojim ravnanjem, lahko etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih, sprejmejo sklep, da se vloži tožba za njegovo izključitev in prodajo njegovega posameznega dela. Sodba o izključitvi se izvrši s prodajo posameznega dela v etažni lastnini po pravilih, ki urejajo izvršbo na nepremičnine.

Pogodba o medsebojnih razmerjih – 116. člen Stvarnopravnega zakonika:

Prav tako sklepamo, da imate sklenjeno pogodbo o medsebojnih razmerjih, kjer bi moralo biti (vsaj na abstraktni ravni) opustitev takšnih ravnanj predvideno oz. bi morala biti vzpostavljena dolžnost skrbnega ravnanja s skupnimi prostori. Ne glede na navedeno pa so skupni prostori solastnina etažnih lastnikov, tako da podlago za opustitev tovrstnih ravnanj predstavljajo že sama stvarnopravna upravičenja. Solastnik ima namreč pravico stvar z drugimi solastniki uporabljati le sorazmerno svojemu idealnemu deležu, brez da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ).

Menimo, da bi bila vsaj v tej fazi, potencialna tožba neekonomična.

Dodaj članek med moje vsebine