Snov ali predmet, ki nastane pri proizvodnem procesu, katerega glavni namen ni proizvodnja te snovi ali predmeta, je ostanek proizvodnje.
Snov ali predmet iz prejšnjega odstavka ni ostanek proizvodnje, če bi proizvajalec lahko proizvedel glavni proizvod brez proizvodnje te snovi ali predmeta, vendar se je odločil nasprotno. Snov ali predmet iz prejšnjega odstavka prav tako ni ostanek proizvodnje, če je proizvajalec namerno spremenil proizvodni proces tako, da ima ta snov ali predmet posebne tehnične lastnosti. Ostanek proizvodnje iz prvega odstavka je odpadek, če:
1. niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka tega člena,
2. je s predpisi, ki urejajo proizvode ali odpadke, za ta ostanek proizvodnje določen obvezen postopek predelave ali odstranjevanja ali pa je njegova nadaljnja uporaba prepovedana,
3. niso izpolnjene zahteve iz predpisov, ki urejajo proizvode, varstvo okolja in varovanje človekovega zdravja, za mogočo uporabo tega ostanka proizvodnje,
4. je vpliv tega ostanka proizvodnje na okolje večji od vpliva snovi ali predmeta, ki se ga želi z njim nadomestiti.
Ostanek proizvodnje iz prvega odstavka se lahko šteje za stranski proizvod, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
1. nadaljnja uporaba ostanka proizvodnje je zagotovljena in ne zgolj mogoča,
- Šteje se, da je pogoj izpolnjen, če:
a) za ostanek proizvodnje dolgoročno obstaja trg (Imetnik ostanka proizvodnje dokazuje izpolnjevanje tega pogoja s pogodbo z nadaljnjim uporabnikom o prodaji tega stranskega proizvoda ali s strokovno analizo trga, iz katere je razvidno, da ima ta stranski proizvod dolgoročno zagotovljeno trženje.)
b) je ostanek proizvodnje dejansko uporaben in se tudi uporabi v celoti ter
c) se ostanka proizvodnje pred nadaljnjo uporabo ne skladišči dlje kot tri leta.
- ostanek proizvodnje se lahko neposredno uporabi brez kakršne koli nadaljnje obdelave, razen običajnih industrijskih postopkov,
- Šteje se, da je pogoj izpolnjen, če so običajni industrijski postopki, ki jih je treba izvesti za neposredno uporabo ostanka proizvodnje, sestavni del proizvodnega procesa iz 3. točke, ne glede na to, ali se te postopke izvede v proizvodni enoti proizvajalca ali uporabnika ostanka proizvodnje ali druge osebe, ki zanj izvede te postopke.
- Med običajne industrijske postopke iz prejšnjega odstavka se šteje spiranje, sušenje, homogenizacija, nadzor nad kakovostjo ali drug industrijski postopek, ki je potreben zaradi spremembe velikosti ali oblike materiala, homogenizacije ali vsebnosti vlage, ne šteje pa se postopkov, ki se jih izvede zaradi izločitve neželenih ali nevarnih snovi od ostanka proizvodnje.
- ostanek proizvodnje se proizvaja kot sestavni del proizvodnega procesa
- Šteje se, da je pogoj izpolnjen, če:
a) je iz tehničnih značilnosti proizvodnega procesa razvidno, da je ostanek proizvodnje proizveden za nadaljnjo uporabo kot sestavni del tega proizvodnega procesa in je tudi dejansko poslan v to nadaljnjo uporabo (Imetnik ostanka proizvodnje dokazuje izpolnjevanje pogoja s tehnično dokumentacijo o proizvodnem procesu (tehnološko shemo proizvodnega procesa), iz katere je razvidno, da so običajni industrijski postopki sestavni del tega proizvodnega procesa.), ali
b) se ostanek proizvodnje uporabi v okviru glavne dejavnosti njegovega proizvajalca.
- ostanek proizvodnje izpolnjuje zahteve, določene za njegovo uporabo s predpisi, ki urejajo proizvode, varstvo okolja in varovanje človekovega zdravja, njegova nadaljnja uporaba pa ne bo škodljivo vplivala na okolje in človekovo zdravje.
- Šteje se, da je pogoj izpolnjen, če uporaba tega ostanka proizvodnje ni prepovedana ter so izpolnjene zahteve in predpisani pogoji za dajanje proizvoda na trg iz:
a. predpisov, ki urejajo splošno varnost proizvodov, in predpisov, ki urejajo tehnične zahteve za proizvode in gradbene proizvode, če zahteve iz teh predpisov za ta ostanek proizvodnje veljajo,
b. predpisov, ki urejajo varstvo okolja in varovanje človekovega zdravja, ter
c. Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L št. 396 z dne 30. 12. 2006, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2015/628 z dne 22. aprila 2015 o spremembi Priloge XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) glede svinca in njegovih spojin (UL L št. 104 z dne 23. 4. 2015, str. 2), če zahteve iz nje veljajo za ta ostanek proizvodnje.
Imetnik ostanka proizvodnje mora ministrstvu ali pristojnemu inšpektorju predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev, če ministrstvo ali inšpektor to zahteva.
Prenehanje statusa odpadka
Odpadki prenehajo biti odpadki šele po izvedeni predelavi v proizvode, materiale ali snovi za prvotni ali drug namen ali v energijo.
Določeni odpadki, ki so vključeni v enega od postopkov predelave, vključno z recikliranjem, lahko prenehajo biti odpadki, če so v tem postopku predelave in ob njihovi predaji drugemu imetniku izpolnjena merila za prenehanje statusa odpadka, določena za tovrstne materiale s posebnim predpisom.
Če gre pri odpadkih iz prejšnjega odstavka za odpadke, za katere so s predpisi, ki urejajo odpadno embalažo, izrabljena vozila, odpadno električno in elektronsko opremo ter odpadne baterije in akumulatorje, določeni okoljski cilji recikliranja in predelave, se količino teh materialov, ki so prenehali biti odpadki, prišteva h količini recikliranih in predelanih odpadkov.
Trenutno dokazujete stranski proizvod z izpolnjevanjem naslednjih pogojev: nadaljnja uporaba ostanka proizvodnje je zagotovljena in ne zgolj mogoča, ostanek proizvodnje se lahko neposredno uporabi brez kakršne koli nadaljnje obdelave, razen običajnih industrijskih postopkov, ostanek proizvodnje se proizvaja kot sestavni del proizvodnega procesa in ostanek proizvodnje izpolnjuje zahteve, določene za njegovo uporabo s predpisi, ki urejajo proizvode, varstvo okolja in varovanje človekovega zdravja, njegova nadaljnja uporaba pa ne bo škodljivo vplivala na okolje in človekovo zdravje, pri čemer je problematična predvsem 4. točka, saj morajo biti izpolnjene zahteve in predpisani pogoji za dajanje proizvoda na trg iz : predpisov, ki urejajo splošno varnost proizvodov, in predpisov, ki urejajo tehnične zahteve za proizvode in gradbene proizvode, če zahteve iz teh predpisov za ta ostanek proizvodnje veljajo, predpisov, ki urejajo varstvo okolja in varovanje človekovega zdravja, ter Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L št. 396 z dne 30. 12. 2006, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2015/830 z dne 28. maja 2015 o spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) (UL L št. 132 z dne 29. 5. 2015, str. 8), če zahteve iz nje veljajo za ta ostanek proizvodnje.
Primer : ŽLINDRA IN SADRA IZ PROIZVODNJE ŽELEZA IN JEKLA
Tako žlindra kot tudi sadra imata veliko možnosti, da se ju obravnava kot stranski proizvod. V kolikor žlindre oz. sadre niso odpadek, ampak stranski proizvod, ki se ga da na trg, morajo izpolnjevati zahteve Uredbe REACH, torej morajo biti registrirane za določen namen uporabe. To je obveznost njihovega proizvajalca. Če so na primer namenjene za uporabo v gradbeništvu, pa morajo izpolnjevati tudi zahteve, ki izhajajo iz zakonodaje o gradbenih proizvodih. Če torej slovenski imetniki oz. proizvajalci izvedejo registracijo po REACH (npr. Acroni je registriral svoje žlindre za namene uporabe v cestogradnji, proizvodnji cementa …) in pridobijo slovenska tehnična soglasja v skladu z zakonodajo o gradbenih proizvodih, je del pogojev za obravnavo žlindre oz. sadre kot stranski proizvod že izpolnjen. Zagotovljen pa mora biti tudi trg za zanesljivo uporabo. V kolikor tega ni, se material šteje kot odpadek. Žlindra plavžne peči se proizvaja vzporedno z vročim železom v plavžni peči. Proizvodni postopek železa je prilagojen za zagotavljanje, da ima žlindra predpisane tehnične kakovosti.
Tehnična izbira je narejena na začetku proizvodnega postopka, ki določa vrsto proizvedene žlindre. Poleg tega je uporaba žlindre zanesljiva v številnih jasno opredeljenih končnih uporabah in povpraševanje je veliko. Žlindra plavžne peči se lahko uporabi neposredno na koncu proizvodnega postopka, brez nadaljnje obdelave, ki ni sestavni del tega proizvodnega postopka (kot je drobljenje do ustrezne velikosti delca). Zato se lahko za ta material šteje, da ne sodi v opredelitev odpadkov. Nasprotno je razžvepljana žlindra proizvedena zaradi potrebe po odstranjevanju žvepla pred predelavo železa v jeklo. Nastala žlindra je bogata z žveplom, se ne more uporabiti ali reciklirati v metalurškem krogu in se zato ponavadi odlaga na deponijah. Druga vrsta primera je prah, pridobljen iz proizvodnega postopka jekla pri čiščenju zraka znotraj obrata. Ta se med postopkom ekstrakcije ujame v filtrih. Te filtre se lahko čisti ter kovinsko vsebino s postopkom recikliranja vrne v gospodarski cikel. Ta ostanka proizvodnje sta zato od točke proizvodnje z železno vsebino, pridobljeno iz filtrov, odpadka in prenehata biti odpadka, ko sta enkrat reciklirana.