Zemeljski izkop se lahko uporablja za:

• rekultivacijo tal[1],
• nasipavanje spodnjih plasti kmetijskih zemljišč po predpisih, ki urejajo kmetijska zemljišča,
• nasipavanje stavbnih zemljišč in
• nasipavanje območij mineralnih surovin za zapolnitev tal po izkopu.

V prilogah 1 in 2 te uredbe so podane največje dopustne vrednosti za posamezne skupine parametrov, ki jih je potrebno analizirati. Priloga 1 je sestavljena iz petih preglednic, v katerih so določene maksimalne vrednosti organskih in anorganskih parametrov za posamezne zgoraj omenjene namenske rabe izkopa. Tako je npr. največja dovoljena vrednost arzena (As) v zemeljskem izkopu, ki je namenjen rekultivaciji tal in nasipavanju spodnjih plasti kmetijskih zemljišč 20 mg/kg suhe snovi, med tem ko je največja dovoljena vrednost istega parametra v izkopu, ki je namenjen nasipavanju stavbnih zemljišč 30 mg/kg suhe snovi. Vrednosti parametrov variirajo tudi glede na tip tal (lahka, srednje težka, težka). Priloga 2 določa fizikalno-kemijske lastnosti zemeljskega izkopa, katerih vrednosti se prav tako razlikujejo glede na namen uporabe, torej višje dovoljene vrednosti za stavbna in nižje za kmetijska zemljišča

Omeniti je še treba, da lahko ministrstvo, pristojno za okolje (MOP RS), z OVD dovoli za posamezen parameter večjo vrednost kot v prilogi 1 (organski in anorganski parametri), če:

1. a) ugotovi, da je izmerjena vrednost posledica naravnih lastnosti tal ali podtalja (prekomerno onesnažena),
2. b) če zemeljski izkop nastaja in se uporablja na območju, ki je v skladu z zakonom opredeljeno kot območje degradiranega okolja zaradi onesnaženosti tal ali podtalja.

[1] Rekultivacija je ukrep za vzpostavitev ponovne rodovitnosti tal, pri čemer krovni del zajame od 30 – 50 cm rekultiviranih tal.