V zvezi z elementi delovnega razmerja in zahtevo po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v primeru obstoja teh elementov je treba povedati, da iz ustaljene sodne prakse naših sodišč izhaja, da obstoj delovnega razmerja ni odvisen od volje pogodbenikov. Gre za obstoj zavezujoče (kogentne) zakonske določbe, ki določa pravno posledico (obstoj delovnega razmerja) neodvisno od volje strank. Navedeno pomeni, da tudi če si tako delodajalec (naročnik) kot izvajalec izrecno želita sklenitev civilnopravnega razmerja, torej celo če se oba želita izogniti sklenitvi delovnega razmerja, to na dejanski obstoj delovnega razmerja ne more vplivati in to razmerje nastane neodvisno od njune volje – že na podlagi samega zakona.
Obstoj delovnega razmerja v primeru ugotovljenih elementov delovnega razmerja pa ni zgolj stvar delovnega prava in posledica ni zgolj v možnem zahtevku delavca za priznanje vseh pravic iz naslova delovnega razmerja (plača oz. razlika v plači, povračilo stroškov, letni dopust in druge odsotnosti z dela, regres za letni dopust, odpovedni rok, odpravnina itd. – vse za 5 let nazaj, pri čemer je dolžan delavec zahtevek podati v času trajanja pogodbenega razmerja oziroma najkasneje v 30 dneh po prenehanju tega razmerja), temveč se lahko posledice odražajo tudi na davčnem področju. Davčni organ bo namreč lahko v zvezi s civilnopravnim razmerjem ugotovil obstoj elementov delovnega razmerja, torej bo ugotovil dejanski obstoj delovnega razmerja, in tako delodajalcu kot delavcu naložil plačilo razlike do davkov in prispevkov, ki bi jih morala plačati, če bi dejansko šlo za izplačilo za opravljeno delo na podlagi delovnega razmerja.
Več o tej temi preberite v priročniku Kadrovsko delo v praksi po novem