Infrastrukturno področje pomeni področje javnega naročanja, kadar naročnik, ki opravlja eno ali več dejavnosti na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev, ki so zajete v 13. do 19. členu ZJN-3, naroča blago, storitve ali gradnje za opravljanje te oziroma teh dejavnosti (22. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3). Direktiva 2014/25 ne uporablja pojma infrastrukturno področje in zato tudi ne vsebuje njegove opredelitve. ZJN-3 je torej ta pojem samostojno opredelil, vendar pojem in opredelitev nista skladna, saj opredelitev kaže na to, kdaj se nabavo naročnika, ki opravlja dejavnosti iz 13. do 19. člena ZJN-3 (podpoglavje 1.5), šteje za javno naročilo. Infrastrukturno področje (tudi infrastrukturni sektor), kar je pojem, ki ga je sicer mogoče zaslediti že v teoriji1 in praksi2 pri uporabi predpisov pred ZJN-3, predstavlja le nadpomenko za pojme, ki naštevajo dejavnosti iz 13. do 19. člena ZJN-3 in so enake tistim dejavnostim, ki so naštete v 8. do 14. členu Direktive 2014/25. To so dejavnosti, pri katerih se še naprej domneva, da niso neposredno izpostavljene konkurenci na trgih, do katerih dostop ni omejen, saj nacionalni organi lahko še naprej vplivajo na ravnanje teh naročnikov, tudi z udeležbo v njihovem kapitalu in zastopanostjo v njihovih upravnih, vodstvenih ali nadzornih organih (prim. prvo poved iz prvega odstavka 30. člena ZJN-3 in gl. uvodno izjavo 1 Direktive 2014/25). Ta področja so plin in toplota (13. člen ZJN-3), električna energija (14. člen ZJN-3), voda (15. člen ZJN-3), storitve prevoza (z nekaterimi prevoznimi sredstvi) (16. člen ZJN-3)3, pristanišča in letališča (17. člen ZJN-3), poštne storitve (18. člen ZJN-3) ter črpanje nafte in plina ter iskanje ali izkopavanje premoga ali drugega trdnega goriva (19. člen ZJN-3). Nabor dejavnosti iz ZJN-3 ni širši od nabora dejavnosti iz Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJNVETPS), pač pa se je, enako kot na ravni Direktive 2014/25, zožil za dejavnost iskanja nafte in plina, saj je bilo ugotovljeno, da je v tem sektorju neprestano prisoten tolikšen konkurenčni pritisk, da disciplina javnega naročanja, ki jo prinašajo pravila Unije o javnem naročanju, ni več potrebna (gl. uvodno izjavo 25 Direktive 2014/25).
Dejavnosti iz 13., 14. in 15. člena ZJN-3 se nanašajo na zagotavljanje ali upravljanje stalnih omrežij, ki so namenjena zagotavljanju javne storitve v zvezi s proizvodnjo, transportom ali distribucijo plina ali toplote, električne energije oziroma vode (alinee a prvega odstavka 13., 14. oziroma 15. člena ZJN-3) in dobavo plina ali toplote, električne energije oziroma vode takšnim omrežjem (alinee b prvega odstavka 13.,14. oziroma 15. člena ZJN-3). Pri dejavnosti storitev prevoza iz 16. člena ZJN-3 ni zahteve, da mora biti omrežje stalno in da je torej fizično (prim. prevoz z avtobusom). Dejavnost prevoza je omejena na tiste prevoze, ki so določeni v prvem odstavku 16. člena ZJN-3, zato se ne razširi na npr. prevoz z ladjami ali letali.
Zagotavljanje in upravljanje (stalnih) omrežij sta dve dejavnosti, pri čemer ena dejavnost predpostavlja, da naročnik pri njenem opravljanju uporablja (fizično) omrežje, druga pa predpostavlja, da naročnik daje (fizično) omrežje na razpolago tistim subjektom, ki izvajajo posamezne javne storitve (prim. odločitvi Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-089/2008 in 018-033/2009, ki se nanašata na dejavnost prevoza z železnico). Kar pomeni, da npr. občina, ki le financira gradnjo vodovoda, ne opravlja dejavnosti na področju vode, zato je za oddajo javnega naročila gradnje vodovoda dolžna upoštevati tiste določbe ZJN-3, ki se nanašajo na splošno področje (21. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3). Če bi pa oddajal javno naročilo gradnje vodovoda izvajalec obvezne občinske gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo iz 1. točke prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/2004 s sprem; ZVO-1), ki je npr. javno podjetje v smislu tretje alinee 6. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 s sprem.; ZGJS), pa bi bil dolžan upoštevati tiste določbe ZJN-3, ki se nanašajo na infrastrukturno področje (prim. odločitev Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-032/2008, ki se nanaša na dejavnost vode).
K večji preglednosti, saj ne bo več rešitev razvidna zgolj iz tolmačenja pojma dobava (prim. odločitvi Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-072/2013 in 018-352/2013, ki se nanašata na dejavnost električne energije), prispeva izrecna določba v tretjem odstavku 13., 14. in 15. člena ZJN-3, da dejavnost dobave vključuje tudi generiranje oziroma proizvodnjo, veleprodajo in maloprodajo. V tretji odstavek 13. člena ZJN-3 je vključena tudi pojasnjevalna določba o proizvodnji plina v obliki črpanja, vendar se ta nanaša na položaj iz 19. člena ZJN-3 (prim. drugi odstavek 7. člena Direktive 2014/25).
V drugem odstavku 13. člena ZJN-3, drugem odstavku 14. člena ZJN-3 in tretjem odstavku 15. člena ZJN-3 sta v dveh alineah določena dva pogoja, po katerih v primeru, če sta izpolnjena skupaj, dobava plina, toplote, električne energije ali vode po javnih podjetjih (alinea č prvega odstavka 9. člena ZJN-3) ali zasebnikih kot nosilcih posebnih ali izključnih pravic (alinea d prvega odstavka 9. člena ZJN-3 v povezavi s šestim odstavkom 9. člena ZJN-3) ne šteje za dejavnost z infrastrukturnega področja.
V primerih dejavnosti iz 17. in 19. člena ZJN-3 je konkurenca omejena zaradi naravne danosti (omejitev v prostoru).
Npr. Aleksij Mužina in Tomaž Vesel, Zakon o javnem naročanju (ZJN-2) in Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (ZJNVETPS) s pojasnili členov, pravom EU in pravno prakso, Nebra, d. o. o., Ljubljana, januar 2007, str. 56 in Vesna Kranjc, Zakon o javnem naročanju, Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev, Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 404.↩︎
Npr. odločitvi Državne revizijske komisije v zadevah št.018-111/2009 in 018-072/2013 ter sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-234/06-35 z dne 11. 9. 2008, ECLI:SI:USRS:2008:U.I.234.06,točka 6.↩︎
V 22. točki prvega odstavka 2. člena ZJN-3 je ta dejavnost poimenovana drugače: transportne storitve, vendar gre za isto dejavnost.↩︎