V praksi javnega naročanja včasih pride do primerov, ko ponudniki v ponudbenem predračunu v posameznih postavkah obračunajo napačne stopnje DDV. Do takšne napake velikokrat ne pride zaradi malomarnosti ali nepazljivosti ponudnikov, temveč zaradi nejasnosti glede vprašanja, kakšna je pri posameznem artiklu pravilna stopnja DDV. V sklepu št. 018-171/2015-19 je Državna revizijska komisija obravnavala postopek oddaje javnega naročila, v katerem je naročnik med drugim naročal potrošni material za biokemijski analizator. Del potrošnega materiala so bili tudi posebni pripravki - kalibratorji z vnaprej natančno določenimi vsebnostmi določenih spojin, ki jih je treba občasno vstaviti v analizator za nadzor njegovega pravilnega delovanja. Izbrani ponudnik je v ponudbenem predračunu pri postavki kalibratorjev obračunal nižjo, 9,5-odstotno stopnjo DDV, sklicujoč se pri tem na mnenje Ministrstva RS za finance, da se lahko v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost v primeru reagentov, kontrol in kalibratorjev, ki se jih uporablja tako za namene diagnostike kot tudi za umerjanje aparatur, uporabi nižjo stopnjo DDV, če je iz opisa blaga proizvajalca razvidno, da se izdelek uporablja za namene diagnostike.
V postopku pravnega varstva je Državna revizijska komisija pridobila pojasnila Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke in Finančne uprave RS, da je treba postavke kalibratorjev in kontrol, ki so namenjeni za določitev delovanja pripomočka, obravnavati kot medicinske pripomočke oziroma kot izdelke, ki so namenjeni diagnostiki, pri čemer pa je treba konkretne izdelke, ki jih je v postopku ponudil izbrani ponudnik, obravnavati kot izdelke, ki so namenjeni bodisi za kontrolo ali preverjanje pravilnosti meritev v analiznih postopkih bodisi za umerjanje aparature. To je za konkretni postopek pomenilo, da je pravilna stopnja davka na dodano vrednost, ki jo je bilo treba obračunati pri artiklih izbranega ponudnika, 22 odstotkov, in da je izbrani ponudnik v ponudbenem predračunu obračunal napačno stopnjo DDV.
Ne glede na to, da napačno obračunane stopnje DDV v ponudbenem predračunu ni bilo mogoče neposredno pripisati izbranemu ponudniku, temveč nekoliko nejasnim pravilom in navodilom pristojnih organov, je glede na takrat veljavni Zakon o javnem naročanju (ZJN-2) ni bilo mogoče obravnavati kot takšne napake, ki bi jo bilo dopustno odpraviti. ZJN-2 je sicer vseboval določbe o dopustnem dopolnjevanju formalno nepopolnih ponudb in odpravi računskih napak, vendar je določal, da ponudnik ne sme dopolnjevati ali spreminjati svoje cene na enoto, vrednosti postavke, skupne vrednosti ponudbe in ponudbe v okviru meril, računsko napako pa je definiral kot napako pri računskih operacijah, ki jo naročnik odkrije pri pregledu in ocenjevanju ponudb, pri čemer se pri odpravi napake količina in cena na enoto ne smeta spreminjati. Na podlagi danih zakonskih izhodišč je Državna revizijska komisija (podobno kot že prej v zadevah št. 018-296/2009-3 in 018-334/2013-6) zavzela stališče, da napačno obračunane višine DDV ni mogoče obravnavati niti kot formalne pomanjkljivosti ponudbe niti kot računske napake, saj ni šlo za napako pri osnovnih računskih operacijah, v primeru odprave napake pa bi nujno prišlo do spremembe cene na enoto, spremembe vrednosti posameznih postavk, spremembe skupne vrednosti ponudbe in s tem spremembe ponudbe v okviru meril.
Verjetno so prav takšni primeri povzročili, da je veljavni Zakon o javnem naročanju (ZJN-3) nekoliko spremenil določbe o dopustni odpravi računske napake. skladu s sedmim odstavkom 89. člena ZJN-3 lahko naročnik ob pisnem soglasju ponudnika še vedno popravi računske napake (napake v osnovnih računskih operacijah), ki jih odkrije pri pregledu in ocenjevanju ponudb, ob enaki omejitvi, da se količine in cene na enoto brez DDV ne sme spreminjati. Vendar pa ZJN-3 v primerjavi z ZJN-2 razširja okoliščine, ob katerih je dopustno popravljati računske napake v ponudbenem predračunu: kot računsko napako opredeljuje nepravilno vnaprej določeno matematično operacijo s strani naročnika (gre predvsem za napake v formulah računalniških preglednicah), hkrati pa izrecno dopušča tudi popravo napačno zapisane stopnje DDV v pravilno.
**ZJN-3 v primerjavi z ZJN-2 razširja okoliščine, ob katerih je dopustno popravljati računske napake v ponudbenem predračunu: kot računsko napako opredeljuje nepravilno vnaprej določeno matematično operacijo s strani naročnika ( gre predvsem za napake v formulah računalniških preglednicah ), hkrati pa izrecno dopušča tudi popravo napačno zapisane stopnje DDV v pravilno. *
Opisane zakonske spremembe so zahtevale spremembo prakse Državne revizijske komisije v primerih, v katerih ponudniki napačno obračunajo stopnje DDV v ponudbenem predračunu. V sklepu št. 018-18/2019-4 je Državna revizijska komisija obravnavala postopek oddaje javneganaročila, v katerem je naročnik kupoval hematološki analizator, poleg tega pa tudi reagente, kontrole in potrošni material, ki jih je potreboval za delovanje oziroma uporabo analizatorja. Od ponudnikov je zahteval, da predložijo obrazec ponudbenega predračuna, v katerega so morali vpisati cenovne vrednosti za ponujeno blago. Pri vsaki posamezni postavki so morali ponudniki vpisati vrednost brez DDV v evrih, znesek DDV v evrih ter vrednost z DDV v evrih, na koncu pa so morali vse postavke sešteti ter prikazati skupno ponudbeno vrednost.
V postopku oddaje javnega naročila je izbrani ponudnik predložil izpolnjen obrazec ponudbenega predračuna, v katerega je vpisal ponudbene cene za zahtevane postavke, skupaj z zneski DDV-ja, pri čemer je pri artiklu, ki je predstavljal potrošni material za analizator, v polje, ki je bilo predvideno za vpisa stopnje DDV, vpisal vrednost 9,50 odstotka, po kateri je tudi izvedel obračun skupne cene artikla. Ker je naročnik pri pregledu njegove ponudbe ugotovil, da je pri konkretnem artiklu pravilna stopnja DDV 22 odstotkov, je izbranega ponudnika pozval k soglasju za odpravo napake, ki ga je ta tudi podal. Na podlagi prejetega soglasja izbranega ponudnika je naročnik v njegovi ponudbi pri spornem artiklu popravil napačno zapisano stopnjo DDV iz 9,5 odstotka na 22 odstotkov, posledično pa je popravil tudi skupno ponudbeno ceno z DDV.
Predstavljeno ravnanje naročnika s ponudbo izbranega ponudnika je Državna revizijska komisija obravnavala z vidika novih določb ZJN-3. Pri tem je ugotovila, da napake, ki je nastala v ponudbenem predračunu izbranega ponudnika, sicer ni mogoče označiti niti kot očitne napake niti kot računske napake, do katere bi prišlo bodisi zaradi ravnanja ponudnika bodisi zaradi napačno določene matematične operacije s strani naročnika. Pač pa je ugotovila, da gre za napako, ki je nastala zaradi napačno vpisane stopnje DDV pri ponujenem artiklu. Ker gre za položaj, ki ga izrecno ureja sedmi odstavek 89. člena ZJN-3 in v zvezi s katerim zakon dovoljuje poseg v ponudbeno ceno na način, da naročnik ob pisnem soglasju ponudnika popravi napačno zapisano stopnjo DDV in jo spremeni v pravilno, je bilo naročnikovo ravnanje s ponudbo izbranega ponudnika zakonito. Ob tem je Državna revizijska komisija opozorila, da v primeru dopustne spremembe napačno zapisane stopnje DDV ne veljajo omejitve iz šestega odstavka 89. člena ZJN-3 glede spremembe skupne ponudbene cene. Po naravi stvari se v primeru, kadar se napačno zapisano nižjo stopnjo DDV popravi v pravilno višjo stopnjo, poviša tudi skupno ponudbeno vrednost, vendar le skupno ponudbeno vrednost z vključenim DDV, medtem ko skupna ponudbena vrednost brez DDV ostane nespremenjena. Ker ZJN-3 izrecno dovoljuje popravo napačno zapisane stopnje DDV v pravilno, posledično torej (podobno kot pri odpravi računske napake) nujno pride tudi do dopustne spremembe skupne ponudbene vrednosti z DDV.
Če ZJN-3 vsebuje podlago za popravo napačno zapisane stopnje DDV v pravilno, pa je treba opozoriti, da vseh napak, ki nastanejo v ponudbenem predračunu pri prikazovanju oziroma obračunavanju DDV, ni dopustno popraviti v okviru sedmega odstavka 89. člena ZJN-3. V sklepu št. 018-253/2017-3 je Državna revizijska komisija obravnavala postopek oddaje javnega naročila, v katerem ponudnik pri enem izmed artiklov v ponudbenem predračunu sploh ni vpisal zahtevanega podatka o stopnji DDV, posledično pa zneska DDV tudi ni prištel končni ponudbeni ceni. Ponudnik je to napako (opustitev vpisa zneska DDV pri določenem artiklu) priznal, vendar je v postopku pravnega varstva predlagal, naj se njegovo ponudbo kljub temu obravnava kot dopustno, za DDV pri spornem artiklu pa sprejme popravek, in sicer na 22 odstotkov, ter obračuna novo ponudbeno vrednost.
Kot je zapisala Državna revizijska komisija, posega, kot ga je želel doseči ponudnik, ni bilo mogoče obravnavati kot napako, katere odprava bi bila dovoljena v skladu s sedmim odstavkom 89. člena ZJN-3. V tem primeru je bila napaka oziroma pomanjkljivost v vlagateljevi ponudbi takšna, da brez dodatnih in z ZJN-3 prepovedanih posegov v obstoječo ponudbeno vsebino ni omogočala ugotovitve prave ponudbene cene in ponudbene volje glede spornega artikla, posledično pa tudi ne končne ponudbene cene kot bistvenega elementa bodoče pogodbe med naročnikom in izbranim ponudnikom. Poleg tega določba sedmega odstavka 89. člena ZJN-3 v konkretnem primeru po mnenju Državne revizijske komisije ni bila uporabljiva tudi zato, ker do navedenih napak v ponudbi izbranega ponudnika ni prišlo iz razlogov na strani naročnika oziroma zaradi s strani naročnika nepravilno določene matematične operacije. Ugotovljena pomanjkljivost v vlagateljevi ponudbi prav tako ni predstavljala očitne napake v smislu šestega odstavka 89. člena ZJN-3, saj bi popravek, ki ga je predlagal ponudnik, dejansko pomenil poseg v ceno kot bistveno sestavino ponudbe in bi tako predstavljal novo ponudbo. Državna revizijska komisija je poleg tega upoštevala tudi, da je bila v konkretnem postopku oddaje javnega naročila edino merilo za izbiro najugodnejše ponudbe zgolj najnižja cena za posamezni sklop, ponudbeni predračun za posamezni sklop pa je predstavljal sestavni del bodoče ponudbe, ki bo podpisana z izbranim izvajalcem.
Gre za enega izmed najpomembnejših delov ponudbe, ki (kot bistvena sestavina bodoče prodajne pogodbe) ponudnika tudi najbolj zavezuje, vsebuje pa tudi cene za nabavo artiklov, ki sestavljajo predmet javnega naročila. Ponudbeni predračun predstavlja jedro ponudbe, iz katerega izhaja tako predmet naročila kot tudi njegova cena. Zato morajo ponudniki, kot je zapisala Državna revizijska komisija, ponudbeni predračun izpolniti s posebno skrbnostjo, sicer tvegajo, da bo njihova ponudba zaradi napak, ne glede na ekonomsko ugodnost, izločena iz postopka. Iz navedenega je torej razvidno, da Državna revizijska komisija določbo sedmega odstavka 89. člena ZJN-3 razlaga restriktivno in dopušča le popravo napačno zapisane (in obračunane) stopnje DDV v pravilno, ne dopušča pa naknadnega vpisovanja in obračunavanja zneska DDV, če ponudnik tega sploh ni vpisal na zahtevano mesto v ponudbi.