Uvod
V praksi se večkrat znajdemo pred vprašanjem, ali je treba neko javno naročilo objaviti na Portalu JN ali pa ga razdeliti in ga oddati ločeno, brez objave po evidenčnem postopku. Pri tem ne gre vedno za namen izogniti se objavi in po manj formaliziranem postopku oddati neko naročilo (blago, storitev ali gradnjo), temveč za vprašanje, po katerih kriterijih sploh presoditi, kdaj so podani pogoji za objavo na portalu JN in kdaj ne, saj glede tega v zakonu niso jasno določeni kriteriji, čeprav prvi odstavek 111. člena ZJN-3 drobljenje opredeljuje kot hujšo kršitev pravil. Vse prevečkrat se zgodi, da naročila razdelimo in jih oddamo po postopku, ki sicer velja za evidenčna naročila.
Evidenčna javna naročila
Določb Zakona o javnem naročanju (Ur. l. RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3) se na splošnem področju ne uporablja za javna naročila: - blaga, storitev ali projektnih natečajev, katerih ocenjena vrednost je nižja od 20.000 evrov brez DDV, - gradenj, katerih ocenjena vrednost je nižja od 40.000 evrov brez DDV ter - t. im. socialnih in drugih posebnih storitev, katerih ocenjena vrednost je nižja od 750.000 evrov brez DDV, razen storitev, ki so zajete s kodo CPV 79713000-5, ki so predmet naročanja, če njihova ocenjena vrednost dosega ali presega 20.000 evrov brez DDV.
Določb ZJN-3 se na infrastrukturnem področju ne uporablja za javna naročila blaga ali toritev, katerih ocenjena vrednost je nižja od 50.000 evrov brez DDV, za javna naročila gradenj, katerih ocenjena vrednost je nižja od 100.000 evrov brez DDV in za javna naročila socialnih in drugih posebnih storitev, katerih ocenjena vrednost je nižja od 1.000.000 evrov brez DDV, razen storitev, ki so zajete s kodo CPV 79713000-5.
Torej, pod mejnimi vrednostmi, ki smo jih prej navedli, se ZJN-3 ne uporablja. V praksi se za ta naročila večkrat uporablja izraz »minorna naročila«. Kljub temu gre za javna naročila, vendar je njihova ocenjena vrednost nižja od mejnih vrednosti za izvedbo postopkov javnih naročil in zaradi njihove nizke vrednosti bistveni deli javnonaročniške zakonodaje ne veljajo, naročniki pa morajo še vedno upoštevati načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti ter načelo transparentosti.1
Pri teh naročilih ni zagotovljeno niti pravno varstvo, saj ZPVPJN v prvem odstavku 4. člena določa, da za javna naročila, za katera se zakona, ki ureja javno naročanje, ne uporablja ali se ga uporablja le v zvezi z vodenjem evidence in sporočanjem statističnih podatkov, pravno varstvo po ZPVPJN ni zagotovljeno, razen če zakon, ki ureja javno naročanje, ali ZPVPJN ne določata drugače. V drugem odstavku 4. člena ZPVPJN je določeno, da je za storitve, ki so v skladu z zakonom, ki ureja javno naročanje, in na njegovi podlagi izdanimi predpisi uvrščene na Seznam storitev na področju obrambe in varnosti B, ter za javna naročila storitev, ki jih določa Priloga XIV Direktive 2014/24 ali Priloga XVII Direktive 2014/25 (tj. socialne in druge posebne storitve), pravno varstvo zagotovljeno v delu, ki je urejen z zakonom, ki ureja javno naročanje.
Iz statističnega poročila Ministrstva RS za javno upravo izhaja, da je v letu 20172 1963 naročnikov oddalo 1.042.452 evidenčnih naročil v skupni vrednosti 972.510.343 evrov.3
Ugotovi se lahko, da je skupna vrednost evidenčnih javnih naročil visoka.4 Da v teh postopkih ne bi prišlo do kršitve zakona, morajo naročnik pri presoji vprašanja, kdaj gre za javna naročila, ki jih je treba oddati po pravilih o javnem naročanju, z objavo na portalu, upoštevati več kriterijev, in sicer časovni, zemljepisni in gospodarski vidik, eventualno fizično oziroma funkcijsko povezanost itd5 in ne zgolj CPV-kode.
Drobljenje javnih naročil kot prekršek
Prvi odstavek 111. člena ZJN-3 določa, da se pravno osebo, ki v zadnjih dveh zaporednih poslovnih letih na bilančni presečni dan bilance stanja izkazuje prihodke, ki presegajo 8.800.000 evrov, ali pravno osebo, ki je v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, srednja ali velika gospodarska družba, kaznuje za prekršek z globo od 25.000 do 100.000 evrov, - če kot naročnik izbere način določitve vrednosti javnega naročila na način, da bi se zaradi nižje ocenjene vrednosti izognila uporabi tega zakona, drugi odstavek istega člena pa kot prekršek določa ravnanje, - ko pravna oseba kot naročnik odda javno naročilo brez izvedbe ustreznega postopka, razen v primerih, ko zakon to dopušča (39. do 47. člen)6.
V tem primeru se odgovorno osebo kaznuje z globo od 500 do 2.000 evrov in za prekršek iz drugega odstavka tega člena z globo od 100 do 1.000 evrov.
Poleg tega lahko sodišče za prekrške na predlog prekrškovnega organa (Državna revizijska komisija) odgovorni osebi izreče tudi stransko sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja, in sicer ta oseba tri leta ne sme voditi, odločati ali kakor koli drugače sodelovati v teh postopkih (sedmi odstavek 111. člena ZJN-3)7. To pa pomeni, da oseba, ki ji sodišče za prekrške pravnomočno izreče to sankcijo, tri leta ne sme voditi, odločati ali kakor koli drugače sodelovati v postopkih javnega naročanja.
Kot izhaja iz letnega Poročila Državne revizijske komisije za leto 2017, je Državna revizijska komisija ugotovila, da je največ prekrškov zaradi podajanja zavajajočih izjav, takoj za tem pa sledi prekršek, ko naročnik odda naročilo brez izvedbe ustreznega postopka v nasprotju s 5. točko prvega odstavka 109. člena ZJN-2 (oziroma 2. točko prvega odstavka 111. člena ZJN-3 in 5. točko prvega odstavka 106. člena ZJNVETPS). Na tretjem mestu pa je prekršek drobljenja javnega naročila, ki ga stori naročnik, kadar izbere način določitve vrednosti javnega naročila, da bi se zaradi nižje ocenjene vrednosti izognil postopku oddaje javnega naročila (2. točka prvega odstavka 109. člena ZJN-2 oziroma 1. točka prvega odstavka 111. člena ZJN-3 in 2. točka prvega odstavka 106. člena ZJNVETPS).8
Pri tem pa se ne da spregledati niti dejstva, da je drobitev javnih naročil ena od hujših kršitev javnonaročniške zakonodaje, saj nasprotuje načelom Pogodbe o delovanju EU (načeli prostega pretoka blaga in storitev).
Glede vprašanja, zoper koga se poda obdolžilni predlog zaradi prekrška, pa je pomembna sodba vrhovnega sodišča, Sodba IV Ips 113/2013, iz katere izhaja, da se neposrednega storilca prekrška, ki ima hkrati status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1, obravnava po določbah o odgovornosti odgovorne osebe za prekršek samo, če predpis, ki določa prekršek, ne določa tudi odgovornosti neposrednega storilca za prekršek. Sicer za prekršek odgovarja kot neposredni storilec prekrška. Novelirani 15. člen ZP-1 je pojem odgovorne osebe razširil, saj statusa odgovorne osebe ne veže več na »opravljanje poslov«, ampak na »opravljanje dela«.
Metode za izračun ocenjene vrednosti javnega naročila in razdelitev naročila na sklope
Da pa bi se v praksi izognili kršitvi zakona zaradi drobljenja, je treba pri pripravi javnih naročil upoštevati, da mora biti ocenjena vrednost razvida iz dokumentacije o javnem naročilu pravilno določena in veljavna na dan, ko je naročnik objavil poslano obvestilo o javnem naročilu oz. na drug način začel izvajati postopek oddaje naročila.
1. ZJN-3 določa metode za izračun ocenjene vrednosti javnih naročil (24. člen), pri tem pa določa: - da naročnik metode, ki se jo uporabi za izračun ocenjene vrednosti javnega naročila, ne sme izbrati z namenom, da se določi takšno ocenjeno vrednost, da za oddajo javnega naročila ni treba uporabiti ZJN-3, - prav tako pa ne sme razdeliti javnega naročila oziroma ga oblikovati v več javnih naročil, da bi se izognili uporabi Zakona o javnem naročanju, razen če je razdelitev utemeljena z objektivnimi razlogi, - da mora izračun ocenjene vrednosti javnega naročila temeljiti na celotnem plačljivem znesku brez DDV, vključno s katero koli opcijo in morebitnimi podaljšanji naročil, kakor je izrecno navedeno v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, - pri izračunu ocenjene vrednosti mora naročnik upoštevati nagrade ali izplačila ali ponudnikom (drugi odstavek 24. člena ZJN-3), če so predvidene, - pred oddajo naročila je pri določitvi ocenjene vrednosti treba upoštevati zahteve morebitnih ločenih organizacijskih enot, razen če te samostojno prevzemajo pravice in obveznosti.
Sicer pa iz prej citiranega člena izhaja, da je zakonodajalec jasno določil pravila za izračun ocenjene vrednosti, ta pa so odvisna od vrste postopka, ki ga naročnik izvaja.
Pri izračunu ocenjene vrednosti javnega naročila blaga ali storitev, ki se redno ponavljajo ali se bo po mnenju naročnika javno naročilo podaljšalo v določenem obdobju,ZJN-3 v desetem odstavku 24. člena naročniku nalaga, da za namene določitve ocenjene vrednosti izračuna skupno dejanske vrednosti zaporednih javnih naročil iste vrste910, oddanih v zadnjih 12 mesecih ali v proračunskem letu, upoštevaje spremembe količine ali vrednosti, ki bi nastale v 12 mesecih po prvotnem naročilu, ali pa upošteva skupne ocenjene vrednosti zaporednih javnih naročil, oddanih v 12 mesecih po prvi dobavi oziroma izvedbi ali v poslovnem letu, če je to daljše od 12 mesecev.
Kot naročilo blaga ali storitev, ki se redno ponavlja, se po mnenju Ministrstva RS za javno upravo upoštevajo tista naročila blaga ali storitev, ki so običajno potrebna za opravljanje redne dejavnosti naročnika, pri tem pa je potreba po naročanju tovrstnega blaga ali storitev neodvisna od drugih dejavnikov in konstantna ter kontinuirana (npr. čiščenje prostorov, varovanje, pisarniški material, dobava elektrike, toplote, živila v šolah, vrtcih in drugih zavodih, kjer se pripravo hrane izvaja dnevno, zdravila, tudi gorivo, servisiranje, vzdrževanje, pranje, hramba gum ipd., če ima naročnik svoj vozni park).
Po stališču Ministrstva RS za javno upravo morajo torej naročniki za določitev ocenjene vrednosti združiti istovrstne storitve ali blago, kadar imajo storitve ali blago enoten značaj in izpolnjujejo eno samo gospodarsko in tehnično funkcijo, kar pa nujno ne pomeni, da morajo naročniki tako združene istovrstne storitve oziroma blago tudi oddati z izvedbo enega samega postopka oddaje javnega naročila. Morajo pa v tem primeru (če torej oddajo istovrstno blago v več postopkih), če je na primer vrednost vsakega posameznega naročila istovrstnega blaga (npr. 20 tonerjev na mesec) nižja od 20.000 evrov brez DDV, skupna ocenjena vrednost vseh naročil v določenem obdobju (npr. 100 tonerjev za celo leto) pa preseže 20.000 evrov brez DDV, tudi za oddajo vsakega posameznega naročila izvesti postopek javnega naročila v skladu z ZJN-3 (posameznega naročila torej naročnik, čeprav je vrednost nižja od 20.000 evrov brez DDV, ne sme oddati kot t.im. evidenčno naročilo).11
Pri tem je Ministrstvo RS za javno upravo še pojasnilo, da je upoštevaje sodbo Evropskega sodišča v zadevi C-574/10 mogoče skleniti, da bi bilo treba vse arhitekturne oziroma vse inženirske storitve, ki so namenjene določeni gradnji (npr. enega objekta, ki predstavlja zaključeno celoto), združiti za namen izračuna ocenjene vrednosti (tudi če se kasneje naroča posamezno projektno dokumentacijo ločeno, je tako na tej podlagi za vsako posamezno naročilo treba izbrati mesto objave in vrsto postopka glede na ocenjeno vrednost vseh storitev skupaj). To zagotovo sledi stališču Evropskega sodišča, da storitve predstavljajo enotno naročilo, če imajo enoten cilj in so tesno prostorsko, gospodarsko in funkcionalno povezane. Sicer pa je sodišče EU v zadevi Komisija proti Nemčiji, C 574/2010 opozorilo, da pri javnih naročilih storitev veljajo glede vprašanja enotnosti naročila smiselno enaki kriteriji kot pri javnih naročilih gradenj, in sicer je treba upoštevati ekonomsko in tehnično funkcijo rezultata storitev, na katero se nanašajo javna naročila.12
V praksi pogosto javno naročilo blaga ali storitev oddajamo po Okvirnih sporazumih. Inštitut okvirnega sporazuma, ki je bil urejen v členu 32 Direktive 2004/18/ES in ga sedaj ureja člen 33 Direktive 2014/24/EU, je pomembna tehnika za oddajo javnih naročil in pomeni učinkovito orodje za poenostavitev postopkov javnega naročanja ter centralizacijo javnih naročil s pomočjo osrednjih nabavnih organov. Kot je razvidno iz Sodbe C-216/17 z dne 19. decembra 2018 pa uporaba okvirnih sporazumov hkrati lahko sproži občutljiva vprašanja transparentnosti javne porabe, zaščite konkurence in odprtja skupnega evropskega trga, brez upoštevanja katerih so lahko učinki okvirnih sporazumov tudi negativni. Zato se je v praksi koristno zavedati, da javno naročanje z uporabo tehnike okvirnih sporazumov naročnikom resda omogoča precejšnjo stopnjo prožnosti in prilagodljivosti – da pa imata obenem tovrstna prožnost in prilagodljivost tudi svoje meje. Nekatere od teh meja je SEU razjasnilo v omenjeni sodbi, med drugim obveznost navedbe količine blaga oziroma obsega storitev, ki jih lahko naročijo naročniki, ki niso podpisali okvirnega sporazuma (tč. 57 do 70 obrazložitve).
Naročnik, ki je sklenil okvirni sporazum (izvirni podpisnik okvirnega sporazuma), mora upoštevati: - da mora že v razpisnih dokumentih za sklenitev okvirnega sporazuma obvezno navesti največjo skupno količino blaga oziroma obseg storitev, ki bodo (lahko) predmet javnih naročil na podlagi tega sporazuma (tč. 61 obrazložitve); - takšna navedba mora biti v skladu z načeli enakega obravnavanja, nediskriminacije in preglednosti tako, da je jasna in določna – torej zapisana tako, da jo vsi razumno obveščeni in običajno skrbni ponudniki natančno razumejo in jo enako razlagajo (prim. tč. 63 obrazložitve); - da generično sklicevanje na »običajne potrebe« naročnikov, ki bodo upravičeni do javnih naročil na podlagi sklenjenega okvirnega sporazuma, tem zahtevam ne zadostuje (tč. 67-70 obrazložitve); - da se lahko naročnik, ki je prvotna stranka okvirnega sporazuma (njegov izvirni podpisnik), v svojem imenu in v imenu potencialnih naročnikov (upravičencev), jasno navedenih v tem sporazumu, zaveže le v mejah določene količine oziroma obsega (tč. 61 obrazložitve); - ko je ta meja dosežena, navedeni sporazum preneha učinkovati (tč. 42 in 61 obrazložitve).13
Pri izračunu ocenjene vrednosti javnega naročila gradenj14 pa mora naročnik upoštevati stroške gradnje ter skupno ocenjeno vrednost blaga in storitev, ki jih naročnik da na voljo izvajalcu, če so potrebni za izvedbo gradnje (osmi odstavek 24. člena ZJN-3).
Pri tem Ministrstvo RS za javno upravo še opozarja, da obnova dveh lokalnih cest lahko, če nista prostorsko, gospodarsko in funkcionalno povezani, predstavlja dve ločeni javni naročili gradnje, v nasprotnem primeru pa ju je treba šteti kot eno javno naročilo (lahko oddano po sklopih). V primeru obnove ene lokalne ceste v dolžini deset kilometrov od točke A do točke B, pri čemer se bo dela izvajalo etapno, po dva kilometra na etapo, so te etape prostorsko, gospodarsko in funkcionalno povezane in je zato treba ocenjeno vrednost javnega naročila gradnje - obnove ceste v dolžini deset kilometrov izračunati za celotno izvedbo, pri čemer se dela po etapah sicer (če je to primerno) lahko odda v ločenih postopkih (ali po sklopih), vendar je za vsak morebitni ločen postopek potrebno mesto objave in vrsto postopka izbrati glede na skupno ocenjeno vrednost javnega naročila celotne gradnje - torej obnove ceste v dolžini 10 kilometrov.
Pravila o metodah za izračun ocenjene vrednosti javnih naročil poenostavljeno pomenijo, da razdelitev javnega naročila na večje število pogodbenih predmetov, ni dovoljeno takrat, kadar bi se naročnik pri ločeni nabavi posameznih predmetov (tj. delov enega naročila) izognil obveznostim za višje vrednosti z drugimi besedami, kadar velja pravilo, da se upošteva skupno ocenjeno vrednost vseh delov javnega naročanja (in morebitnih sklopov javnega naročanja). Tako je naročnik dolžan v vsakem primeru ocenjene vrednosti teh pogodbenih predmetov sešteti (načelo seštevanja oziroma tako imenovano aggregation rule), šele tako dobljen seštevek namreč predstavlja pravilno ocenjeno vrednost javnega naročila, ki glede na mejne pragove naročniku omogoča ugotovitev, kateri postopek po ZJN-3 je za oddajo konkretnega naročila ustrezen (tj. predpisan).15
2. Pravila glede razdelitve javnega naročila na sklope, pri čemer 73. člen ZJN-3 določa, da v primeru, če predmet javnega naročila dopušča in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila, mora naročnik javno naročilo oddati po ločenih sklopih ter določiti velikost in predmet takšnih sklopov. Pri tem mora zagotoviti nediskriminatorno obravnavo in s tem večjo dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom.
Vprašanje, kdaj morajo naročniki oblikovati javno naročilo po sklopih, pa je Državna revizijska komisija obravnavala tudi v zadevi št. 018-230/2017.16 Pri tem je zapisala, da morajo naročniki naročilo obvezno razdeliti na posamezne sklope, če sta za to izpolnjena dva pogoja:
- če to dopušča predmet naročila (če je predmet naročila možno deliti na manjše zaključene celote) in
- če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila.
Pri tem je Državna revizijska komisija pojasnila še, da iz 78. točke preambule Direktive 2014/14/EU izhaja, da mora biti javno naročanje prilagojeno potrebam malih in srednjih podjetij. Zakonodaje držav članic morajo zato zagotoviti, da spodbudijo naročnike k delitvam večjih naročil na sklope. Večja naročila lahko naročniki razdelijo količinsko, tako da vrednost posameznih naročil prilagodijo zmogljivostim malih in srednjih podjetij, ali pa kakovostno v skladu z različnimi sodelujočimi dejavnostmi in specializacijami, da tako vsebino posameznega naročila prilagodijo specializiranim sektorjem malih in srednjih podjetij. Kot izhaja iz preambule, lahko večja naročila naročniki razdelijo na manjše sklope tudi glede na različne faze projekta. Direktiva 2014/14/EU sicer tudi dopušča, da se naročnik odloči, da javnega naročila ne bo razdelil na sklope. V tem primeru mora izkazati, da obstajajo utemeljeni razlogi za takšno odločitev, ker bi npr. razdelitev naročila na sklope lahko povzročila omejevanje konkurence, ker bi pomenila tehnično prezahtevno ali predrago izvedbo javnega naročila ali pa bi potreba po usklajevanju različnih izvajalcev za sklope lahko resno ogrozila pravilno izvedbo javnega naročila.
Naročniki morajo torej v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZJN-3 in ob upoštevanju določb Direktive 2014/14/EU zagotoviti nediskriminatorno obravnavo in večjo dostopnost javnega naročila malim in srednjim podjetjem tako, da javno naročilo razdelijo na sklope, če to omogoča predmet naročila, če to prispeva k gospodarni in učinkoviti izvedbi naročila in če ne obstajajo utemeljeni razlogi, na podlagi katerih je naročilo bolj smiselno oddati kot celoto.« V tej zadevi je torej Dkom zaključila, da » …oblikovanje manjših sklopov v skladu s predlogom vlagatelja torej ne bi pripeljalo do položaja, v katerem bi moral naročnik vzpostavljati pogodbena razmerja z velikim številom dobaviteljev, zato tudi ni mogoče slediti njegovim navedbam, da bi taka delitev povečala stroške nabavne službe.«
Dobra praksa kot vodilo za delo naročnikov
Pri vprašanju, ali gre za drobljenje javnega naročila ali ne, so poleg določb Zakona o javnem naročanju za prakso pomembna stališča sodišč, Državne revizijske komisije in Ministrstva RS za javno upravo.
1. Sodišče EU Komisija proti Italiji, C-187/04
V pomoč pri oblikovanju predmeta javnega naročanja in odločitvi o tem, kako bomo predmet naročila oddali, ne gre spregledati sodbe Sodišče EU Komisija proti Italiji, C-187/04, kjer je sodišče poudarilo kriterije, ki se jih upošteva pri vprašanju, ali več posameznih naročil skupaj predstavlja enotno javno naročilo gradnje, katerega vrednost je treba upoštevati. Zapisalo je, da zadostuje, da sporna naročila izpolnjujejo bodisi isto ekonomsko bodisi isto tehnično funkcijo in da sočasnost spornih naročil, podobnost dokumentacije, enoten geografski okvir teh naročil in obstoj samo enega naročnika pomenijo dodatne indice, da ločena naročila dejansko ustrezajo enotni gradnji.
2. Sodba X Ips 6/2016 z dne 18. november 2017
Iz stališča Vrhovnega sodišča (glej sodbo X Ips 6/2016)17 izhaja: »Temeljno sporno vprašanje je najprej, ali je šlo v obravnavani zadevi za eno javno naročilo oziroma sklope enega javnega naročila, ali za ločena javna naročila in bi v posledici slednjega za naročila ne veljale določbe ZJN-2, saj vrednosti večine naročil niso dosegale praga za uporabo tega zakona, kot poudarja revidentka.
Tega pa ni mogoče ugotoviti na podlagi pogojev Javnega razpisa, pač pa je treba oceniti konkreten prijavljen projekt (konkretno odobreno naložbo) skladno s kriteriji ZJN-2. Pri tem se kot kriterije za to ali gre za en projekt ali za več projektov lahko uporabijo tudi kriteriji, na katere opozarja revidentka, ki so bili uporabljeni v zadevi T-358/08, in sicer na primer časovni, zemljepisni in gospodarski vidik, eventualno fizično oziroma funkcijsko povezanost itd.18 Na podlagi teh kriterijev oziroma ob njihovi uporabi bo mogoče ugotoviti ali naložba (projekt, za katerega so bila odobrena sredstva) predstavlja eno zaključeno celoto.«
Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da dejstvo, da ne gre za eno samo javno naročilo, samo po sebi ne pomeni, da ne gre za eno zaključeno celoto v smislu ZJN-2 oziroma javnega razpisa.
3. Po stališču Ministrstva RS za javno upravo je treba objaviti razpis vedno:
- ko gre za naročila blaga ali storitev, ki se redno ponavljajo (čiščenje, varovanje,pisarniški material, dobava elektrike, toplote živila v šolah in zavodih, gorivo, servisiranje,pranje itd.),
- ko gre za istovrstnost predmeta naročila; ko gre za proizvode, ki so namenjeni isti ali podobni rabi (dobava različnih vrst živil, pisarniškega pohištva),
- če so proizvodi in storitve običajno na voljo pri istem ponudniku, pri čemer je pomembno tudi, da so storitve ali blago podobne narave,
- če imajo enoten cilj in so prostorsko gospodarsko in funkcionalno povezane.
4. Stališče Dkom v zadevi 018-053/2018:
»Poleg tega se Državna revizijska komisija tudi strinja z naročnikom, ki v vlogi z dne 3. 4. 2018 opozarja, da projekta ni mogoče ločiti na dela tlakovanja v okviru zunanje ureditve in na dela tlakovanja v okviru izgradnje objekta, saj se v skladu s projektom zunanji tlaki in tlaki v (na) objektu prekrivajo oziroma prehajajo eden v drugega. Kot pravilno opozarja naročnik, bi v primeru ločevanja tovrstnih del na več sklopov prišlo do poseganja enega izvajalca v delo drugega, to pa bi lahko imelo tudi vpliv na uveljavljanje morebitnih garancijskih zahtevkov. Na podlagi navedenega zato Državna revizijska komisija ni mogla slediti vlagateljevemu predlogu, da naj se predmetno javno naročilo razdeli na najmanj dva sklopa (zunanja ureditev in izgradnja ločenega objekta).«
Kongres javnega naročanja, Uradni list 2018, »Uporaba pravil javnega naročanja pri evidenčnih naročilih«, Tanja Boršič↩︎
Podatka za leto 2018 še ni↩︎
Statistično poročilo o javnih naročilih, oddanih v letu 2017, številka: 430-141/2018/14. Ministrstvo RS za javno upravo, http://www.djn.mju.gov.si/resources/files/Sistem_javnega_narocanja/Letna_porocila/Stat_por_JN_2017_IN.pdf↩︎
Na podlagi statističnih podatkov obseg vseh javnih naročil, oddanih v letu 2017, znaša 4.757.548.297 evrov. Delež javnih naročil v letu 2017 v BDP je znašal 10,99 odstotka.↩︎
Sodba X Ips 6/2016↩︎
Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15 in 14/18, v nadaljevanju: ZJN-3)↩︎
Zanimivo je, da Državna revizijska komisija v letnem poročilu za leto 2017 (dostopno na www.dkom.si., stran 83) ugotavlja, da za razliko od stranske sankcije izločitve gospodarskega subjekta iz postopkov naročanja (šesti odstavek 112. člena ZJN-3), v primeru pravnomočnega izreka sankcije, na podlagi katere je gospodarski subjekt uvrščen na javno dostopen seznam gospodarskih subjektov z negativnimi referencami (110. člen ZJN-3), tak subjekt pa mora biti obvezno izključen tudi iz konkretnih postopkov javnega naročanja (točka a. četrtega odstavka 75. člena ZJN-3), v zvezi z izrekom stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja za odgovorne osebe naročnikov v zakonodaji s področja javnega naročanja ni predviden način seznanitve zainteresiranih subjektov z obstojem takšne sankcije. Pri tem opozarja,da je v ZP-1 predvidena le »splošna« evidenca pravnomočnih odločb sodišč, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje, in ki med drugim obsega tudi podatke o izrečeni sankciji; to evidenco se vodi zaradi zagotavljanja izvrševanja pravnih posledic sodb in sklepov o prekrških, za ugotavljanje prej izrečenih sankcij za prekrške in za izdajanje potrdil o podatkih iz te evidence (204. člen ZP-1) in poudarja, da se te podatke daje v zelo omejenih primerih in le določenim upravičencem. Državna revizijska komisija še pojasnjuje, da sodišče pošlje pravnomočno odločitev zgolj naročniku. Ker pa so odgovorne osebe najpogosteje prav zakoniti zastopniki oziroma predstojniki naročnikov, to lahko v praksi pomeni, da se z odločitvijo in izrečeno stransko sankcijo seznani dejansko le odgovorne osebe same ali zelo ozek krog zaposlenih pri naročniku. To osebam, ki jim je sankcija izrečena, odpira precejšnjo možnost diskrecijske odločitve, ali bodo izrečeno sankcijo spoštovale ali pa tudi ne. Niti ZJN-3 niti morebitni drug predpis namreč ne ureja položaja in posledic v primeru nespoštovanja odločitve in lahko se zgodi, da oseba, ki ji je bila stranska sankcija izrečena s pravnomočno odločbo (sodbo) o prekršku, še vedno sodeluje, vodi in odloča v postopkih javnega naročanja, ne da bi to lahko kdo preprečil, sankcioniral ali sploh izvedel za prepoved. Posledično se odpira tudi vprašanje veljavnosti pogodb za izvedbo javnih naročil in drugih pravnih poslov, ki so bili sklenjeni v imenu in za račun naročnika, čeprav je oseba, ki ji je bila stranska sankcija izrečena, sodelovala, vodila ali odločala v postopkih javnega naročanja, ki so bili podlaga za sklenitev pravnega posla.↩︎
Podatek dobljen na spletu, Letno poročilo Državne revizijske komisije za leto 2017 – (za leto 2018 še ni objavljeno); file:///D:/Marija/Prenosi/Letno%20poro%C4%8Dilo%202017.pdf, dobljeno iz spleta 9. 1. 2018, str. 78.↩︎
http://www.sodisce.si/vsrs/odlocitve/2012032113060313/↩︎
Kako v praksi razlagati pojem istovrstnosti predmeta naročila, pa izhaja iz 19. točke preambule direktive 2014/24/EU, ki razlaga, da se »za namen ocene mejnih vrednosti pojem podobnega (istovrstnega) blaga razume kot proizvodi, ki so namenjeni isti ali podobni uporabi, kot je na primer dobava različnih vrst živil ali raznih kosov pisarniškega pohištva. Običajno bi gospodarski subjekt, dejaven na zadevnem področju, tako blago verjetno dobavljal v okviru svojega normalnega nabora proizvodov. Tako bi bilo treba v primeru, če bi naročnik na primer sklenil pogodbo o vzdrževanju kupljene opreme, kot naročilo upoštevati ne samo storitve vzdrževanja, ampak tudi vrednost nakupa opreme.«. Mogoče je tudi razumeti, da so storitve ali blago istega »tipa«, če so običajno na voljo pri istem ponudniku, pri čemer je pomembno tudi, da so storitve ali blago podobne narave. Evropsko sodišče je tako na primer v zadevi C-574/10 opredelilo, da je enotna gospodarska in tehnična naloga posameznih delov naročila indic za obstoj enotnega naročila. Storitve predstavljajo enotno naročilo, če imajo enoten cilj in so tesno prostorsko gospodarsko in funkcionalno povezane. (Tolmačenje javnonaročniške zakonodje, RS, Ministrstvo RS za javno upravo, št. 430-34/2017/5)↩︎
Tolmačenje javnonaročniške zakonodaje, RS, Ministrstvo RS za javno upravo, št. 430-34/2017/5; http://www.djn.mju.gov.si/sistem-javnega-narocanja/stalisca-ministrstva/pogosta-vprasanja-in-odgovori↩︎
Glej opombo 10↩︎
Zakon o javnem naročanju ZJN-3, Založba Forum media d.o.o., Sodba v zadevi C-216/17 (Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato – Antitrust, Coopservice Soc. coop. Arl proti Azienda Socio-Sanitaria Territoriale della Valcamonica – Sebino, Azienda Socio-Sanitaria Territoriale del Garda in Azienda Socio-Sanitaria Territoriale della Valcamonica), Vida Kostanjevec (delno povzeto, več o tem, glej prispevek v tej posodobitvi)↩︎
Druga točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3 določa: »Javno naročilo gradenj« pomeni javno naročilo, katerega predmet je: a) izvedba gradenj ali projektiranje in izvedba gradenj, povezanih z eno od dejavnosti s Seznama dejavnosti na področju gradenj, ki je Priloga II Direktive 2014/24/EU in Priloga I Direktive 2014/25/EU (v nadaljnjem besedilu: Seznam dejavnosti na področju gradenj); b) izvedba gradnje ali projektiranje in izvedba gradnje; c) izvedba gradnje s katerimi koli sredstvi po navodilih naročnika, ki odločilno vpliva na vrsto ali projektiranje gradnje; 3. »gradnja« pomeni zaključeno visoko ali nizko gradnjo kot celoto, ki je samozadostna pri izpolnjevanju določene gospodarske ali tehnične funkcije;↩︎
Veliki kongres javnega naročanja, Zbornik 2018, GV založba, Določitev mejnih vrednosti kot pogoja uporabe pravil javnega naročanja (primer gradenj/projektiranja), dr. Aleksij Mužina↩︎
Dostopno na: www.dkom.si↩︎
Poudarila avtorica prispevka.↩︎