Temeljni namen Gradbenega zakona je zaščita javnega interesa pri graditvi objektov, ta pa se uresničuje med celotnim postopkom s projektiranjem, dovoljevanjem, gradnjo, uporabo, vzdrževanjem in inšpekcijskim nadzorom. Za javni interes zakon šteje predvsem varnost objektov, spoštovanje načela enakih možnosti, varstvo okolja, ohranjanje narave, varstvo voda, varstvo kulturne dediščine, spodbujanje trajnostne gradnje, skladnost umeščanja objektov v prostor, arhitektura kot izraz kulture, evidentiranje, uporabnost, učinkovitost, kakovost objektov in njihova usklajenost z okoljem v njihovem celotnem življenjskem ciklu, s tem pa se nalaga veliko večjo odgovornost projektantom, nadzornikom in izvajalcem. Sicer pa je po novem lahko projektant ne samo pravna, ampak tudi fizična oseba, ki kot udeleženec pri graditvi objektov izdeluje projektno dokumentacijo, če le izpolnjuje pogoje po zakonu, ki ureja arhitekturno in inženirsko dejavnost. S tem se želi na eni strani doseči gotovost, da bodo objekti projektirani v skladu s predpisi, na drugi strani pa, da bodo varni za uporabnike.

Da pa bi investitor dobil čim boljši projekt, se je že v letu 2016 želelo doseči že s spremenjeno zakonodajo s področja javnega naročanja, ko je bilo uzakonjeno določilo, da za oddajo javnega naročila storitve izdelave računalniških programov, arhitekturnih in inženirskih storitev ter prevajalskih in svetovalnih storitev naročnik ne sme uporabiti zgolj cene kot edinega merila za oddajo javnega naročila. Ta sprememba zakonodaje je bila posledica mnenja, da so projekti slabi, ker so cene projektiranja na trgu prenizke.