Pravila o uporabi jezika v postopku javnega naročanja so tudi urejena v Direktivi 2014/24 in Direktivi 2014/25, vendar ne v obsegu, ki ga določa 36. člen ZJN-3. Kar pomeni, da so nekatere rešitve iz 36. člena ZJN-3 v celoti rešitve nacionalnega prava.
Osnovno pravilo je, da postopek javnega naročanja poteka v slovenskem jeziku (prva poved iz prvega odstavka 36. člena ZJN-3). Naročnik pa lahko ponudnikom omogoči, da predložijo ponudbe delno ali v celoti v tujem jeziku (druga poved iz prvega odstavka 36. člena ZJN-3), o čemer jih mora vnaprej seznaniti (tretja poved iz prvega odstavka 36. člena ZJN-3). Možnost predložitve ponudbe ali njenih delov v tujem jeziku je podana zaradi praktičnih vidikov, pa tudi z namenom, da se ponudnikom zniža stroške (gl. zakonodajno gradivo, EVA: 2015-3130-0001, št. 00714-8/2015/28 z dne 23. 7. 2015, str. 120). Naročnik lahko zahteva, da se besedilo v tujem jeziku prevede v slovenski jezik (drugi odstavek 36. člena ZJN-3), za reševanje spornih vprašanj pa bo imel prednost slovenski jezik, razen v primeru, če je bila dokumentacija ali njen del podan v tujem jeziku (tretji odstavek 36. člen ZJN-3). Italijanski in madžarski jezik se v določenih primerih ne štejeta za tuja jezika (četrti odstavek 36. člena ZJN-3).
V 36. členu ZJN-3 je izrecno urejen le položaj nastopanja ponudnikov (7. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3), ne pa tudi kandidatov (8. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3), vendar je izhajajoč iz osnovnega pravila iz prve povedi iz prvega odstavka 36. člena ZJN-3 in zaradi analogije položajev v zvezi z uporabo jezika mogoče zaključiti, da se ta pravila uporabi tudi v tistih fazah postopka javnega naročanja, ko nastopajo kandidati.