Merila so element za vrednotenje ugodnosti posameznih ponudb in njihovo medsebojno primerjavo. Gre za razlikovalne znake med dopustnimi ponudbami, katerih izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila. Povezana so z vsebino ponudbe in so primarno namenjena merjenju ekonomskih učinkov: cena, kakovost, stroški izvedbe ali vzdrževanja, rok izvedbe itd. V nasprotju s pogoji za priznanje sposobnosti ali izključitvenimi razlogi merila niso absolutne narave – ponudniki jih lahko izpolnijo v večji ali manjši meri, naročnik pa jim na podlagi relativnega izpolnjevanja dodeli ustrezno število točk in jih glede na seštevek razvrsti od najbolj do najmanj ugodnega. Katere elemente bo naročnik določil kot merila ter kako jih bo opisal in ovrednotil, je v vsakem konkretnem primeru odvisno od predmeta naročila in od naročnikove presoje, katere okoliščine so zanj pomembne z vidika ekonomskih koristi, ki jih želi doseči z realizacijo naročila.
Čeprav je naročnik načeloma avtonomen pri določanju meril, mora seveda pri tem upoštevati izhodišča, ki jih določa Zakon o javnem naročanju (ZJN-3). Izhodišča za oblikovanje meril primarno predstavljajo že temeljna načela javnega naročanja, v skladu s katerimi morajo biti merila določena vnaprej, pregledno in objektivno ter na način, ki zagotavlja enakopravno obravnavo vseh ponudnikov in pošteno konkurenco. Kot je določeno v petem in šestem odstavku 84. člena ZJN-2, morajo biti merila za oddajo javnega naročila nediskriminatorna, sorazmerna in povezana s predmetom javnega naročila. Merila ne smejo biti oblikovana tako, da je z njimi naročniku podeljena neomejena svobodna izbira. Biti morajo podrobno opisana in objektivno ovrednotena (praviloma z določitvijo načina točkovanja in uteži oziroma ponderja), in sicer na način, da je mogoče na podlagi informacij, ki jih v ponudbah predložijo ponudniki, ponudbe objektivno oceniti in jih razvrstiti glede na stopnjo izpolnjevanja meril. Pomembno je opozoriti, da mora biti zagotovljena tudi možnost objektivnega naknadnega preverjanja pravilnosti ocenjevanja, kar pomeni, da mora biti ocenjevanje ustrezno dokumentirano in razvidno iz spisa postopka oddaje javnega naročila.
ZJN-3 v prvem in drugem odstavku 84. člena določa, da naročnik odda javno naročilo na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe. Ekonomsko najugodnejšo ponudbo se določi na podlagi cene ali stroškov, ob uporabi pristopa stroškovne učinkovitosti (na primer z izračunom stroškov v življenjski dobi, kar je podrobneje urejeno v 85. členu ZJN-3), in lahko zajema tudi najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, ocenjeno na podlagi meril, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske ali socialne vidike, povezane s predmetom javnega naročila. ZJN-3 primeroma našteva nekaj elementov, ki jih lahko naročniki upoštevajo pri oblikovanju meril v okviru ekonomsko najugodnejše ponudbe:
kakovost, vključno s tehničnimi prednostmi, estetske in funkcionalne lastnosti, dostopnost, oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom, socialne, okoljske in inovativne značilnosti ter trgovanje in pogoje v zvezi z njim;
organiziranost, usposobljenost in izkušenost osebja, ki bo izvedlo javno naročilo, če lahko kakovost osebja bistveno vpliva na raven izvedbe javnega naročila;
poprodajne storitve, tehnično pomoč in pogoje dobave, kot so datum dobave ali dokončanja del, postopek dobave ali izvedbe in trajanje dobav ali del.
ZJN-3 je v 84. členu povzel koncept ekonomsko najugodnejše ponudbe, kot ga določa Direktiva 2014/24/EU. Čeprav je ta koncept nekoliko drugačen od ureditve meril, ki so jo poznale stare javno-naročniške direktive, v resnici ne gre za bistvene spremembe: po eni strani so lahko naročniki že prej merila določali v okviru ekonomsko najugodnejše ponudbe, torej z upoštevanjem načela najboljše vrednosti glede na vloženi denar, po drugi strani pa lahko naročniki tudi na podlagi ZJN-3 še vedno uporabijo cenovne vidike ponudbe kot edine kriterije za oddajo naročila (razen pri storitvah, določenih v četrtem odstavku 84. člena ZJN-3, to pa so storitve izdelave računalniških programov, arhitekturne in inženirske storitve ter prevajalske in svetovalne storitve). Direktiva 2014/24/EU le v večji meri poudarja pomembnost koncepta ekonomsko najugodnejše ponudbe, ki naj bi pripeljal do tega, da bi naročniki ponudnike izbirali glede na to, katera med ponujenimi rešitvami je najboljša z ekonomskega vidika. Direktiva 2014/24/EU (89. točka preambule) zato predlaga, da bi bilo bolje uporabiti izraz »najboljše razmerje med ceno in kakovostjo«, pri čemer pa bi moral biti vedno prisoten tudi vidik cene oziroma stroškov.
ZJN-3 (po vzoru Direktive 2014/24/EU) omenja številne kriterije, ki jih lahko naročniki upoštevajo pri oblikovanju meril oziroma ocenjevanju najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo. V prvi vrsti gre seveda za ekonomska merila, v okviru katerih naročniki upoštevajo stroške, bodisi tiste, ki nastanejo ob sami dobavi oziroma izvedbi, bodisi tiste, ki neposredno ali posredno nastanejo v celotni življenjski dobi izdelka, gradnje ali izvajanja storitve (stroški vzdrževanja, popravil, šolanja osebja, razgradnje itd.). Kakovostna merila, ki naj bi dopolnjevala merilo stroškov, naj bi bila zlasti tista, ki naročnikom omogočajo pridobitev visokokakovostnih gradenj, blaga in storitev, ki najbolj ustrezajo njihovim potrebam. Merila lahko npr. ocenjujejo dobavne ali plačilne roke, različne vidike, povezane s poprodajnimi storitvami (garancijski pogoji, svetovalne storitve, pomoč strankam), pa tudi okoljske oziroma socialne vidike (uporaba in delež recikliranih materialov, upoštevanje trajnostnih vidikov pri proizvodnji, vključevanje prikrajšanih oseb v izvedbo naročila …). Zlasti v primerih, kadar kakovost zaposlenih oseb vpliva na kakovost izvedbe javnega naročila (npr. pri intelektualnih storitvah), lahko naročniki ocenjujejo tudi organiziranost, usposobljenost in izkušnje osebja, zadolženega za izvedbo zadevnega javnega naročila, kar vpliva na kakovost izvedbe javnega naročila in posledično na ekonomsko vrednost ponudbe (prim. 94. točko preambule Direktive 2014/24/EU).
