Načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki določa, da javno naročilo ne sme neupravičeno omejevati konkurence med ponudniki, prav tako naročnik preko pogojev in meril iz razpisa ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, sicer pa je naročnik vezan tudi na predpise o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence. Zakon izrecno določa, da naročnik ne sme zahtevati od ponudnika, da pri izvedbi naročila sodeluje z določenimi podizvajalci ali da izvede kakšen drug posel, kot na primer izvoz določenega blaga ali storitev. Kdaj se lahko naročniku očita kršitev tega temeljnega načela, je treba presoditi v praksi, pri tem pa upoštevati dejstvo, da morajo biti vse zahteve iz razpisa v povezavi in sorazmerne naročilu, ki se ga oddaja. Zakonodajalec je to temeljno načelo udejanjil v več pravnih normah.

Novost pa predstavlja določilo, zapisano v drugem odstavku 3. člena ZJN-2, ki določa, da morajo gospodarski subjekti pri izvajanju javnih naročil izpolnjevati veljavne obveznosti na področju okoljskega, socialnega in delovnega prava, ki so določene v pravu Evropske unije, nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah ali predpisih mednarodnega okoljskega, socialnega in delovnega prava. Seznam mednarodnih socialnih in okoljskih konvencij določata Priloga X Direktive 2014/24/EU in Priloga XIV Direktive 2014/25/EU, kar je tudi obligatorni izključitveni razlog. Povedano drugače, nov zakon vključuje tudi t. i. horizontalno socialno klavzulo, ki zahteva spoštovanje obveznosti iz veljavnega okoljskega, socialnega in delovnega prava EU, predpisov držav članic, kolektivnih pogodb in mednarodnega prava. To je po šestem odstavku 75. člena ZJN-3 lahko izključitveni razlog iz A točke šestega odstavka 75. člena ZJN-3.

Načelo transparentnosti javnega naročanja določa, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku, pri čemer so postopki javnega naročanja po zakonu javni, kar se zagotavlja z brezplačnimi objavami obvestil glede javnih naročil na portalu javnih naročil in v Uradnem listu Evropske unije. To načelo v praksi pomeni, da se potencialni ponudniki pod enakimi pogoji in istočasno preko objav razpisov seznanijo, da se neko javno naročilo oddaja, pod kakšnimi pogoji se oddaja, kakšna so merila za izbiro in z drugimi pomembnimi informacijami. Poudariti velja, da zakon tako določa vrste, oblike in način objav ter mejne vrednosti posebej za objave na infrastrukturnem področju in posebej na klasičnem področju.

Načelo enakopravne obravnave ponudnikov nalaga naročniku, da zagotovi, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Pri tem pa mora naročnik paziti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo.

Sodišče Evropskih skupnosti je v zadevi C-21/03 in C- 34/03 Fabricom SA proti državi Belgiji (točki 26 in 27) zapisalo, da je dolžnost spoštovanja načela enakega obravnavanja bistvo direktiv na področju javnega naročanja, katerih namen je zlasti spodbujanje razvoja učinkovite konkurence. Ob tem je Sodišče Evropskih skupnosti dodalo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja zahteva, da se primerljivih situacij ne obravnava različno in da se različnih situacij ne obravnava enako, razen če je takšna obravnava objektivno utemeljena; v zadevi C- 331/04 ATI EAC Srl e Viaggi di Maio Snc proti ACTV Venezia SpA (točka 22) pa je zapisalo, da je dolžnost spoštovanja načela enakega obravnavanja v skladu s samim bistvom direktiv s področja javnih naročil, ponudniki pa morajo biti v enakopravnem položaju ob pripravi ponudb in takrat, ko se te ponudbe presoja.