Javni naročniki se včasih znajdejo v razmerah, zaradi katerih morajo predčasno odpovedati javna naročila, da bi izpolnili obveznosti v skladu s pravom Unije na področju javnega naročanja. Države članice bi zato morale zagotoviti, da lahko javni naročniki v skladu s pogoji, določenimi v nacionalnem pravu, odpovejo javno naročilo med njegovim izvajanjem, če to zahteva pravo Unije (uvodna izjava 112 Direktive 2014/24 in vsebinsko enako uvodna izjava 118 Direktive 2014/25). Direktiva 2014/24 je institut odstopa od pogodbe uredila v 73. členu, Direktiva 2014/25 pa v 90. členu, pri čemer sta določili enake tri okoliščine. ZJN-3 je ti določbi direktiv vključil v 96. člen, pri čemer je določil možnost odstopa od pogodbe ne glede na določbe OZ, kot relevantne okoliščine pa je določil:
a) javno naročilo je bilo bistveno spremenjeno, kar terja nov postopek javnega naročanja,
b) v času oddaje javnega naročila je bil izvajalec v enem od položajev, zaradi katerega bi ga naročnik moral izključiti iz postopka javnega naročanja, pa s tem dejstvom naročnik ni bil seznanjen v postopku javnega naročanja, in
c) zaradi hudih kršitev obveznosti iz PEU, PDEU in ZJN-3, ki jih je po postopku v skladu z 258. členom PDEU ugotovilo Sodišče Evropske unije, javno naročilo ne bi smelo biti oddano izvajalcu.
ZJN-3 ne določa, da bi 96. člen veljal le v primerih javnih naročil, katerih vrednost bi dosegala prag za uporabo direktiv, čeprav se položaja iz 73. člena Direktive 2014/24 in 90. člena Direktive 2014/25 nanašata le na ta javna naročila, zato je mogoče razbrati, da 96. člen ZJN-3 velja tudi v primeru javnih naročil, katerih vrednost ne dosega praga za uporabo direktiv.
Okoliščina iz alinee a 96. člena ZJN-3 se nanaša na položaj, ko je bil kršen četrti odstavek 95. člena ZJN-3.
Okoliščina iz alinee b 96. člena ZJN-3 se nanaša na položaj, ko »je bil izbrani ponudnik v času oddaje naročila v enem od t. i. prepovedanih položajev, zaradi česar bi moral biti iz postopka javnega naročanja izločen« (zakonodajno gradivo, EVA: 2015-3130-0001, št. 00714-8/2015/28 z dne 23. 7. 2015, str. 144). V b alinei 73. člena Direktive 2014/24 in b alinei 90. člena Direktive 2014/25 je kot relevantna okoliščina določen le obstoj položaja iz prvega odstavka 57 člena Direktive 2014/24, ki se nanaša na izrečeno pravnomočno obsodbo gospodarskemu subjektu in določenim osebam zaradi sodelovanja v hudodelski združbi, korupcije, goljufije, terorističnih kaznivih dejanj ali kaznivih dejanj, povezanih s terorističnimi dejavnostmi ali spodbujanja k storitvi kaznivega dejanja, pomoči ali podpore pri tem ali poskusa storitve kaznivega dejanja, pranja denarja ali financiranja terorizma ter dela otrok in drugih oblik trgovine z ljudmi. Pravnomočna obsojenost za kazniva dejanja je kot okoliščina za izključitev gospodarskega subjekta določena v prvem odstavku 75. člena ZJN-3. Tako je razvidno, da je okoliščina iz alinee b 96. člena ZJN-3 določena širše, kar 73. člen Direktive 2014/24 in 90. člen Direktive 2014/25 omogočata, saj je v uvodnem besedilu teh členov direktiv navedeno, da je odstop od pogodbe možen »vsaj v naslednjih okoliščinah«, kar kaže na minimalni in ne maksimalni okvir. Ni pa jasno, zakaj je v alinei b 96. člena ZJN-3 določena tudi nadaljnja okoliščina »pa s tem dejstvom naročnik ni bil seznanjen v postopku javnega naročanja«, saj se lahko zgodi, da je bil naročnik že v postopku javnega naročanja seznanjen s temi dejstvi, vendar naklepoma ni ravnal na način, ki ga določa ZJN-3.
Okoliščina iz alinee c 96. člena ZJN-3 se nanaša na položaj, ko sta bila kršena predpisa primarnega prava Evropske unije in ZJN-3. Iz zakonodajnega gradiva (EVA: 2015-3130-0001, št. 00714-8/2015/28 z dne 23. 7. 2015, str. 144) je razvidno, da »utemeljen razlog za odstop predstavljajo s strani Sodišča Evropske unije ugotovljene resnejše kršitve obveznosti po PEU, PDEU in tega zakona, zaradi česar oddaja naročila izbranemu ponudniku ne bi bila zakonita. Predvsem so v zadnjem primeru mišljene kršitve države članice glede nepravilnega oziroma nepopolnega prenosa področne evropske zakonodaje.« Vendar se alinea c 73. člena Direktive 2014/24 in alinea c 90. člena Direktive 2014/25 ne omejujeta le na določene pogodbe (primarno pravo), poleg tega pa Sodišče ne bo ugotavljalo kršitev ZJN-3, saj ni pristojno za nadzor nacionalnih predpisov, temveč nadzira zakonitost zakonodajnih aktov (289. člen PDEU) ter aktov Sveta, Komisije in Evropske centralne banke, razen priporočil in mnenj, pa tudi zakonitost aktov Evropskega parlamenta in Evropskega sveta s pravnim učinkom za tretje osebe. Nadzira tudi zakonitost aktov organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe (prvi odstavek 263. člena PDEU). V 258. členu PDEU je določeno podajanje obrazloženega mnenja Evropske komisije državam članicam zaradi neizpolnitve obveznosti iz primarnega prava (prvi odstavek 258. člena PDEU), v primeru države članice, ki ne ravna v skladu z njenim mnenjem, pa lahko predloži zadevo Sodišču (drugi odstavek 258. člena PDEU).
