Sodba Sodišča Evropske unije

Sodba v zadevi C-216/17 (Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato – Antitrust, Coopservice Soc. coop. Arl proti Azienda Socio-Sanitaria Territoriale della Valcamonica – Sebino, Azienda Socio-Sanitaria Territoriale del Garda in Azienda Socio-Sanitaria Territoriale della Valcamonica)¹

(Prepoved razširitve okvirnega sporazuma na naročnike, ki v njem niso izrecno navedeni in dolžnost določitve obsega kasnejših naročil naročnikov, ki niso podpisniki okvirnega sporazuma)

Dne 19. decembra 2018 je Sodišče Evropske unije (SEU) izdalo sodbo v zadevi C‑216/17, katere predmet je bil predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo italijansko vrhovno upravno sodišče (Državni svet, Consiglio di Stato) in je zadevalo dve vprašanji, povezani z okvirnimi sporazumi:

• možnost razširitve naročila na naročnika, ki ni podpisal okvirnega sporazuma;
• obveznost navedbe obsega storitev, ki jih lahko naročijo naročniki, ki niso podpisali okvirnega sporazuma.

Čeprav se sodba nanaša na razlago pravil prej veljavne Direktive 2004/18/ES (SEU je odločilo, da se v tej zadevi Direktive 2014/24/EU ne uporabi ratione temporis), je ob dejstvu, da se ureditev okvirnih sporazumov v obeh direktivah v relevantnem delu bistveno ne razlikuje, pomembna tudi za aktualno prakso.

1. Dejansko stanje

Leta 2011 je naročnik Azienda Socio-Sanitaria Territoriale del Garda podpisal pogodbo o storitvah sanacije okolja ter zbiranja in odstranjevanja odpadkov za obdobje 108 mesecev (z veljavnostjo od 16. februarja 2012 do 15. februarja 2021).

Aziende socio sanitarie territoriali (v nadaljevanju: ASST) so italijanski deželni javni organi, ki v okviru nacionalne zdravstvene službe zagotavljajo državljanom zdravstveno oskrbo. Od leta 2007 naprej so ti organi zaradi uravnoteženja proračuna in omejitve odhodkov, razen zelo redkih izjem, dolžni izvajati svoja javna naročila s pomočjo centralnih nabavnih organov.

V tem okviru je ASST del Garda 4. novembra 2011 (z uporabo omejenega postopka) oddal naročilo za opravljanje storitev sanacije okolja ter zbiranja in odstranjevanja odpadkov začasnemu združenju podjetij, ki sta ga sestavljali podjetji Markas Srl. in Zanetti Arturo & C. Srl. (merilo za oddajo naročila je bila ekonomsko najugodnejša ponudba). Javno naročilo je veljalo za obdobje 108 mesecev, in sicer od 1. decembra 2011 naprej.

V razpisno dokumentacijo navedenega javnega naročila je naročnik ASST del Garda vključil klavzulo z naslovom »Razširitev naročila«,² na podlagi katere je bila dopuščena možnost »kasnejšega pristopa« nekaterih ASST, ki so pred tem podpisali ustrezen dogovor o skupni dobavi blaga in storitev.³ V klavzuli so bila navedena naslednja pojasnila:

• »Tiste gospodarske subjekte, ki so v sporazumu opredeljeni kot ponudniki, se lahko zaprosi, da pogodbo razširijo na enega ali več ASST, naštetih na koncu klavzule.
• Trajanje takšne »razširitve« je enako trajanju preostalega obdobja veljavnosti naročila iz prvotnega razpisa.
• Vsak ASST lahko pristopi le enkrat med veljavnostjo naročila, in sicer pod enakimi pogoji, pod katerimi je bilo oddano zadevno naročilo.
• Naročnik ni dolžan sprejeti prošnje za razširitev. Če jo sprejme, nastane samostojno pogodbeno razmerje, ki se razlikuje od tistega, ki je predmet prvotne oddaje naročila.«

Na koncu klavzule je bilo navedenih osemnajst (18) ASST, ki so upravičeni uporabiti klavzulo o razširitvi (tj. možnost naknadnega pristopa k okvirnem sporazumu, ki ga je sklenil ASST del Garda), med njimi tudi ASST della Valcamonica.

Ta je 30. decembra 2015 uveljavil pravico do pristopa k okvirnemu sporazumu, kot je bilo to določeno v prej navedeni klavzuli, in sicer za obdobje od 1. februarja 2016 do 15. februarja 2021. Tako je omenjeni naročnik za to obdobje sklenil pogodbo o izvedbi naročila za opravljanje storitev čiščenja z družbo Markas (na način, da ni izvedel svojega postopka oddaje naročila, ampak se je »priključil« tistemu, ki ga je prvotno že izvedel naročnik – podpisnik okvirnega sporazuma – ASST del Garda).

Družba (Coopservice Soc. coop. Arl), ki je dotlej opravljala storitve čiščenja za naročnika ASST della Valcamonica, je zoper njegovo odločitev o oddaji javnega naročila družbi Markas vložila tožbo pred Deželnim upravnim sodiščem Lombardije (Tribunale Amministrativo Regionale per la Lombardia). Poleg družbe Coopservice Soc. coop. Arl je zoper isto odločitev vložil tožbo tudi organ, pristojen za varstvo konkurence in trg (Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato).

Upravno sodišče je s sodbo z dne 7. novembra 2016 obe tožbi zavrnilo z obrazložitvijo, da je mogoče skleniti okvirni sporazum med gospodarskim subjektom in enim samim javnim naročnikom, ki deluje v svojem imenu in v imenu drugih naročnikov, čeprav zadnji niso neposredno podpisniki tega sporazuma. Poleg tega je sodišče zavzelo stališče, da ni nujno, da okvirni sporazum že od začetka izrecno navaja količino storitev, ki jih bodo lahko naročali naročniki, ki bi se naknadno pridružili sporazumu na podlagi »klavzule o razširitvi«, ter da se lahko to količino določi implicitno glede na njihove »običajne potrebe«.

Ker je prvostopenjsko sodišče tožbi zavrnilo, sta tožeči stranki vložili pritožbo pri vrhovnem upravnem sodišču (Državni svet, Consiglio di Stato). To je prekinilo odločanje in SEU v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja:

1. »Ali je mogoče člen 1(5) in člen 32 Direktive 2004/18 ter člen 33 Direktive 2014/24, s katero je bila razveljavljena Direktiva 2004/18, razlagati tako, da dopuščajo sklenitev okvirnega sporazuma, v skladu s katerim:

   • naročnik deluje v svojem imenu in v imenu drugih posebej navedenih naročnikov, ki pa ne sodelujejo neposredno pri podpisu okvirnega sporazuma;
   • ni določena količina storitev, ki jih bodo lahko naročniki nepodpisniki zahtevali ob oddaji poznejših naročil, predvidenih v okvirnem sporazumu?

2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je mogoče člen 1 (5) in člen 32 Direktive 2004/18 ter člen 33 Direktive 2014/24 razlagati tako, da dopuščajo sklenitev okvirnega sporazuma, v skladu s katerim:

• naročnik deluje v svojem imenu in v imenu drugih posebej navedenih naročnikov, ki pa ne sodelujejo neposredno pri podpisu okvirnega sporazuma;
• je količina storitev, ki jih bodo lahko zahtevali naročniki nepodpisniki ob oddaji poznejših naročil, predvidenih v okvirnem sporazumu, določena glede na njihove običajne potrebe?«

2. Presoja sodišča

Uvodoma je sodišče v okviru presoje dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe (tč. 34 do 43) ocenilo, da je javno naročilo, kakršna je v obravnavanem primeru prvotna pogodba, ki jo je sklenil naročnik ASST del Garda, treba opredeliti kot okvirni sporazum v smislu člena 1 (5) (sedaj drugi pododstavek člena 33 (1) Direktive 2014/24/EU) in četrtega pododstavka člena 32 (2) Direktive 2004/18 (sedaj tretji pododstavek člena 33 (1) Direktive 2014/24/EU). Kot takšno jo je treba opredeliti kljub dejstvu, da je sklenjena za obdobje, ki je daljše od tistega, za katerega je praviloma mogoče sklepati okvirne sporazuma (tj. štiri leta) in čeprav naj naročnik v obravnavanem primeru ne bi ustrezno utemeljil prekoračitev tega trajanja. S tem v zvezi je SEU zapisalo »… V položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, namreč zlasti ni mogoče izključiti, da pogodba, kakršna je prvotna pogodba, v njenih prvih štirih letih uporabe pomeni veljavni okvirni sporazum v smislu te zadnje določbe, in da po izteku tega obdobja preneha učinkovati.« (tč. 53 obrazložitve)

V nadaljevanju je sodišče odgovorilo na zastavljena vprašanja.

1. Možnost, da naročnik deluje v svojem imenu in v imenu drugih, jasno določenih naročnikov, ki pa niso neposredno stranke okvirnega sporazuma

Prvo vprašanje, ki se nanaša na krog upravičencev do oddaje javnega naročila na podlagi okvirnega sporazuma oziroma na možnost razširitve javnega naročila na naročnika, ki ni podpisal okvirnega sporazuma, je SEU presojalo na podlagi določbe 32. člena (prej veljavne) Direktive 2004/18/ES (sedaj 33. člen Direktive 2014/24/EU).

Sodišče je najprej navedlo, da okvirni sporazum potem, ko je bil sklenjen, ne more biti odprt za vključitev novih gospodarskih subjektov (tč. 52 obrazložitve). Kar zadeva možnost pristopa novih naročnikov k že sklenjenemu okvirnemu sporazumu, je sodišče uvodoma poudarilo, da je namen pravil, ki urejajo okvirne sporazume, med drugim tudi izboljšati učinkovitost javnega naročanja s tem, da se z uporabo okvirnih sporazumov spodbuja združevanje javnih naročil, da bi se ustvarila ekonomija obsega (tč. 53 obrazložitve). Pri interpretiranju določbe 32. člena Direktive 2004/18/ES se je SEU oprlo na člen 33 (2) (sedaj veljavne) Direktive 2014/24/EU, ki v drugem pododstavku izrecno določa, da se lahko postopke oddaje javnih naročil, ki temeljijo na okvirnem sporazumu, uporablja samo med javnimi naročniki, ki so za ta namen jasno navedeni v javnem razpisu ali povabilu k potrditvi interesa, in gospodarskimi subjekti, ki so stranke sklenjenega okvirnega sporazuma (tč. 54 obrazložitve). Ob navedenem je sodišče zaključilo, da lahko naročnik na podlagi drugega pododstavka člena 32 (2) Direktive 2004/18 (sedaj drugi pododstavek člena 33 (2) Direktive 2014/24/EU) drugim naročnikom omogoči dostop do okvirnega sporazuma, ki ga bo sklenil z izbranimi gospodarskimi subjekti – vendar z omejitvijo, in sicer da so »upravičeni« javni naročniki jasno navedeni v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila za sklenitev okvirnega sporazuma. S tem v zvezi je SEU zapisalo (tč. 56 obrazložitve):

»Člen 32 (2), drugi pododstavek, Direktive 2004/18 torej ne zahteva, da je »sekundarni« naročnik, kot je ASST Valcamonica iz postopka v glavni stvari, sodeloval pri podpisu okvirnega sporazuma, da bi lahko nato oddal poznejše naročilo. Zadostuje, da je tak naročnik razviden kot potencialni upravičenec tega okvirnega sporazuma od datuma njegove sklenitve tako, da je v razpisni dokumentaciji jasno označen z izrecno navedbo, na podlagi katere sta s to možnostjo seznanjena tako sam »sekundarni« naročnik kot tudi vsak zadevni gospodarski subjekt. Ta navedba je lahko v samem okvirnem sporazumu ali v drugem dokumentu, kot je klavzula o razširitvi iz tehničnih specifikacij, če so izpolnjene zahteve po javnem objavljanju in pravni varnosti ter s tem preglednosti.«

Na podlagi navedenega je SEU v tem delu razsodilo, da je treba člen 1 (5) Direktive 2004/18/ES (sedaj drugi pododstavek člena 33 (1) Direktive 2014/24/EU) in četrti pododstavek člena 32 (2) Direktive 2004/18/ES (sedaj tretji pododstavek člena 33 (1) Direktive 2014/24/EU) razlagati tako, da:

• »Naročnik lahko deluje v svojem imenu in v imenu drugih, jasno opredeljenih naročnikov, ki niso neposredno stranke okvirnega sporazuma, če so spoštovane zahteve po javnem objavljanju in pravni varnosti in s tem preglednosti.«

V tem delu odločitev SEU ni presenetljiva. Gre namreč za že dolgo uveljavljeno prakso, po kateri okvirni sporazum predstavlja »zaprt sistem«, v katerega naknadno ni mogoče vstopati. Bolj kot iz prej veljavne Direktive 2004/18/ES je to jasno razvidno iz aktualne Direktive 2014/24/EU, ki že v uvodni določbi (60) izrecno navaja:

»(60) Pogosto se uporablja instrument okvirnih sporazumov, ki v Evropi velja za učinkovito tehniko javnega naročanja. Zato bi ga bilo treba ohraniti v glavnem nespremenjenega. Vendar je treba pojasniti nekaj vidikov, zlasti dejstvo, da javni naročniki ne bi smeli uporabljati okvirnih sporazumov, v katerih sami niso navedeni. V ta namen bi morali biti javni naročniki, podpisniki določenega okvirnega sporazuma, tako jasno navedeni že od samega začetka, in sicer z imenom ali kako drugače, na primer z omembo določene kategorije javnih naročnikov na jasno določenem geografskem območju, tako da je mogoče zadevne javne naročnike enostavno in nedvoumno opredeliti. Okvirni sporazum po sklenitvi prav tako ne bi smel biti odprt za sodelovanje novih gospodarskih subjektov. To na primer pomeni, da bi moral osrednji nabavni organ, če uporablja skupni register javnih naročnikov ali njihovih kategorij – na primer lokalnih organov na danem geografskem območju, ki lahko uporabljajo okvirni sporazum, ki ga sklene osrednji nabavni organ –, poskrbeti, da bi bilo možno preveriti ne le identiteto zadevnega javnega naročnika, temveč tudi datum, od katerega ima ta organ pravico uporabe okvirnega sporazuma, ki ga je sklenil osrednji nabavni organ, saj ta datum določa, katere specifične okvirne sporazume bi moralo biti temu javnemu naročniku dovoljeno uporabljati.« (Podčrtala V. K.)

Razloge, zaradi katerih je odločilno, da so tisti naročniki, ki niso podpisali okvirnega sporazuma, navedeni kot »potencialni« naročniki že ob njegovi sklenitvi, je v svojih sklepnih predlogih 3. oktobra 2018 navedel generalni pravobranilec Camposa Sancheza-Bordone.⁴ Generalni pravobranilec je poudaril (tč. 69 do 71 sklepnih predlogov), da med samim okvirnim sporazumom in poznejšimi naročili, oddanimi v skladu s pogoji, določenimi v okvirnem sporazumu, obstaja razmerje kontinuitete in odvisnosti. Teh naročil se ne odda ex novo, temveč v skladu s pogoji, ki so določeni v okvirnem sporazumu. Tesno razmerje med okvirnimi sporazumi in posameznimi javnimi naročili, oddanimi na njihovi podlagi, od naročnikov, ki jih oddajajo, zahteva, da pri tem ravnajo v skladu s pravili iz okvirnega sporazuma, čeprav ga sami niso podpisali. Zato je torej pomembno, da okvirni sporazum natančno določa, kateri so tisti naročniki, ki lahko pristopijo k javnim naročilom, oddanim na njegovi podlagi. Identiteta teh naročnikov mora biti vsekakor natančna in jasna ter navedena v samem javnem razpisu za sklenitev okvirnega sporazuma tako, da je znana vsem gospodarskim subjektom, ki bi utegnili biti zainteresirani za sklenitev okvirnega sporazuma.⁵

2. Možnost, da naročniki, ki niso podpisniki okvirnega sporazuma, ne določijo količine storitev, ki jih bodo lahko zahtevali ob oddaji poznejših naročil, ali jo določijo s sklicevanjem na svoje običajne potrebe

V drugem delu sodbe C-216/17 se je SEU ukvarjalo z vprašanjem, ali mora naročnik, ki je podpisal okvirni sporazum, v njem vnaprej določiti obseg (možnih) javnih naročil s strani tistih naročnikov, ki niso podpisniki okvirnega sporazuma, so pa v njem navedeni in se mu zato lahko priključijo.

V tem delu je argumentacija sodišča morda nekoliko presenetljiva, vendar je obenem tudi prepričljiva. Sodišče je izhajalo iz člena 1 (5) Direktive 2004/18/ES (sedaj drugi pododstavek člena 33 (1) Direktive 2014/24/EU), kjer je določeno, da »okvirni sporazum pomeni sporazum med enim ali več javnimi naročniki in enim ali več gospodarskimi subjekti, katerega predmet je določitev pogojev, s katerimi se uredijo naročila, ki se oddajo v posameznem obdobju, zlasti v zvezi s ceno in, če je to ustrezno, predvideno količino«.

Sodišče je navedlo, da bi bilo iz besedne zveze »če je to ustrezno« sicer mogoče sklepati, da je navedba obsega (»količine«) storitev, na katere se bo okvirni sporazum nanašal, le fakultativna (izbirna), vendar je takšno interpretacijo zavrnilo (tč. 57 do 59 obrazložitve).

Pri tem se je sodišče oprlo na člen 9 (9) Direktive 2004/18/ES (sedaj člen 5 (5) Direktive 2014/24/EU), v katerem so navedene metode za izračun ocenjene vrednosti okvirnih sporazumov in ki določa, da je vrednost, ki se pri tem upošteva, najvišja ocenjena vrednost (brez DDV) vseh naročil, predvidenih za celotno trajanje tega sporazuma. Iz navedenega je SEU zaključilo, da mora naročnik, ki je sklenil okvirni sporazum, obvezno opredeliti skupen obseg (»količino«) storitev, ki bodo (lahko) kasneje predmet javnih naročil na podlagi tega sporazuma (tč. 61 obrazložitve).

Takšen sklep (obveznosti določitve skupnega obsega storitev, ki bodo lahko predmet kasnejših naročil na podlagi sporazuma) je sodišče utemeljilo z določbo člena 32 (3) Direktive 2004/18/ES (sedaj člen 33 (3) Direktive 2014/24/EU), ki določa, da se mora, če se okvirni sporazum sklene z enim gospodarskim subjektom, naročila, ki temeljijo na tem sporazumu, oddati v skladu s pogoji, določenimi v tem sporazumu. Z uporabo argumenta a simili ad simile je SEU zaključilo, da se lahko naročnik, ki je sklenil okvirni sporazum v svojem imenu in v imenu drugih potencialnih naročnikov (ki so jasno navedeni v tem sporazumu), zaveže le v mejah tistega obsega (»količine«), ki je predmet sporazuma. Ob tem je sodišče še navedlo, da v trenutku, ko je ta meja dosežena, okvirni sporazum preneha učinkovati.

Šele s takšno razlago je po presoji SEU mogoče zagotoviti spoštovanje temeljnih načel, ki urejajo javno naročanje.

Če namreč naročnik, ki je prvotna stranka okvirnega sporazuma, ne bi jasno navedel celotne količine, na katero se ta sporazum nanaša, bi bili kršeni tako načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije kot tudi načelo preglednosti, ki iz njiju izhaja. Načelo preglednosti je v takšnem položaju še toliko bolj pomembno, saj naročniki v primeru poznejšega naročila v skladu z drugim pododstavkom člena 35 (4) Direktive 2004/18 (sedaj drugi pododstavek člena 49 (2) Direktive 2014/24/EU), niso dolžni poslati obvestila o izidih postopka oddaje naročil za vsako oddajo naročila, ki temelji na okvirnem sporazumu (tč. 64 in 65 obrazložitve).

Zahteva po navedbi obsega (»količine«), ki ga zajema okvirni sporazum, je pomembna tudi zaradi varstva konkurence med ponudniki. Če naročnik, ki je prvotna stranka okvirnega sporazuma, ne bi bil dolžan že na začetku navesti najvišjega zneska in obsega (»količine«) storitev, ki ji bo pokrival ta sporazum, bi bilo z njegovo sklenitvijo mogoče umetno razdeliti trg in tako ostati pod pragom, določenim z direktivo (tč. 66 obrazložitve). Poleg tega zahteva, da naročnik, ki je prvotna stranka okvirnega sporazuma, v okvirnem sporazumu določi obseg (»količino«) in znesek storitev, ki jih bo zajemal ta sporazum, konkretizira prepoved uporabe okvirnih sporazumov neustrezno ali na način, ki preprečuje, omejuje ali izkrivlja konkurenco, kot je to določeno v petem pododstavku člena 32 (2) Direktive 2004/18 18 (sedaj tretji odstavek uvodne izjave (61) Direktive 2014/24/EU) (tč. 69 obrazložitve).

Kar zadeva določ(e)nost obsega (»količine«) predmeta okvirnega sporazuma, je SEU opozorilo še, da v tem smislu ne zadošča zgolj sklicevanje na »običajne potrebe« naročnikov. V zvezi s tem je zapisalo, da bi »… tudi ob predpostavki, da bi se sklicevanje na običajne potrebe naročnikov, ki so jasno določeni v okvirnem sporazumu, za nacionalne gospodarske subjekte lahko izkazalo za dovolj izrecno, ni mogoče domnevati, da to nujno velja tudi za gospodarski subjekt s sedežem v drugi državi članici. Nazadnje, če je celotna količina storitev, ki jih predstavljajo te »običajne« potrebe, znana, je ne bi smelo biti težko navesti v okvirnem sporazumu ali drugem javno objavljenem dokumentu, kot je specifikacija, ter s tem zagotoviti popolnega in doslednega spoštovanja načel preglednosti in enakega obravnavanja.« (tč. 67 in 68 obrazložitve)

Ob vsem navedenem je SEU v tem delu razsodilo, da je treba člen 1 (5) Direktive 2004/18/ES (sedaj drugi pododstavek člena 33 (1) Direktive 2014/24/EU) in četrti pododstavek člena 32 (2) Direktive 2004/18/ES (sedaj tretji pododstavek člena 33 (1) Direktive 2014/24/EU) razlagati tako, da:

• »je izključeno, da naročniki, ki niso podpisniki tega okvirnega sporazuma, ne določijo količine storitev, ki jih bodo lahko zahtevali ob oddaji naročil v okviru njegovega izvrševanja, ali jo določijo s sklicevanjem na svoje običajne potrebe, saj bi se sicer kršili načeli preglednosti in enakega obravnavanja gospodarskih subjektov, zainteresiranih za sklenitev navedenega okvirnega sporazuma.«

Kot rečeno, je odločitev sodišča v tem delu nekoliko presenetljiva, saj izraz »če je ustrezno« v členu 1 (5) Direktive 2004/18/ES (sedaj drugi pododstavek člena 33 (1) Direktive 2014/24/EU) interpretira kot obveznost določitve skupnega obsega (»količine«) bodočih javnih naročil, ki se jih bo izvajalo na podlagi sklenjenega okvirnega sporazuma. Kljub temu obrazložitev SEU prepriča z logičnim pravnim sklepanjem in (še zlasti) s sklicevanjem na temeljna načela javnega naročanja.

Zaradi lažjega razumevanja tudi na tem mestu ni odveč opozoriti še na mnenje, ki ga je v zadevi C-216/17 v svojih sklepnih predlogih z dne 3. oktobra 2018 podal generalni pravobranilec Camposa Sancheza-Bordone. Ta je v zvezi z interpretacijo besedne zveze »če je ustrezno« navedel (tč. 75 do 78 sklepnih predlogov), da zaradi uporabe navedenega izraza določbe ne gre interpretirati kot fakultativno, ampak gre za kogentno, obvezujočo določbo. Če bi se jo razlagalo drugače, bi to pomenilo, da so prvotni pogoji okvirnega sporazuma preveč ohlapni v zvezi z enim od najpomembnejših elementov, to pa bi imelo dvojno negativno posledico. Na eni strani bi odvračalo od sodelovanja potencialno zainteresirane gospodarske subjekte, ki zaradi nedoločenosti predmeta javnega naročila ne bi sodelovali v postopku. Na drugi strani pa ob drugačni razlagi tudi ne bi učinkovala prepoved, da se z naročili, oddanimi na podlagi okvirnega sporazuma, nikakor ne sme bistveno spremeniti pogojev iz navedenega okvirnega sporazuma (tretji pododstavek člena 32 (2) Direktive 2004/18 - sedaj 33 (2) Direktive 2014/24/EU).

3. Sklep

Inštitut okvirnega sporazuma, ki je bil urejen v členu 32 Direktive 2004/18/ES in ga sedaj ureja člen 33 Direktive 2014/24/EU, je pomembna tehnika za oddajo javnih naročil in pomeni učinkovito orodje za poenostavitev postopkov javnega naročanja ter centralizacijo javnih naročil s pomočjo osrednjih nabavnih organov. Kot je razvidno iz sodbe C-216/17 z dne 19. decembra 2018 pa uporaba okvirnih sporazumov hkrati lahko sproži občutljiva vprašanja transparentnosti javne porabe, zaščite konkurence in odprtja skupnega evropskega trga, brez upoštevanja katerih so lahko učinki okvirnih sporazumov tudi negativni. Zato se je v praksi koristno zavedati, da javno naročanje z uporabo tehnike okvirnih sporazumov naročnikom resda omogoča precejšnjo stopnjo prožnosti in prilagodljivosti – da pa imata obenem tovrstna prožnost in prilagodljivost tudi svoje meje. Nekatere od teh meja je SEU razjasnilo v omenjeni sodbi.

1. Možnost razširitve naročila na naročnika, ki ni podpisal okvirnega sporazuma (tč. 49 do 56 obrazložitve)

Naročnik lahko sklene okvirni sporazum v korist drugega javnega naročnika (tj. tako, da »upravičeni« naročnik izvaja posamezna naročila na podlagi okvirnega sporazuma, ki ga sam ni podpisal). Da to stori

• ni nujno, da je upravičeni naročnik pred oddajo javnega naročila sklenil pogodbo ali drug akt z naročnikom, ki je izvedel javno naročilo za sklenitev okvirnega sporazuma in je njegov (izvirni) podpisnik (prim. tč. 52 obrazložitve);
• prav tako ni nujno potrebno, da upravičeni naročnik podpiše okvirni sporazum (tč. 56 obrazložitve);
• zadostuje, da je tak naročnik že v razpisnih dokumentih za sklenitev okvirnega sporazuma razviden kot potencialni upravičenec tega okvirnega sporazuma;
• navedba »upravičenih« naročnikov mora biti izrecna in jasna in mora izpolnjevati zahteve glede obveščanja javnosti, pravne varnosti in preglednosti (tč. 56 obrazložitve).

2. Obveznost navedbe količine blaga oziroma obsega storitev, ki jih lahko naročijo naročniki, ki niso podpisali okvirnega sporazuma (tč. 57 do 70 obrazložitve)

Naročnik, ki je sklenil okvirni sporazum (izvirni podpisnik okvirnega sporazuma), mora:

• že v razpisnih dokumentih za sklenitev okvirnega sporazuma obvezno navesti največjo skupno količino blaga oziroma obseg storitev, ki bodo (lahko) predmet javnih naročil na podlagi tega sporazuma (tč. 61 obrazložitve);
• takšna navedba mora biti v skladu z načeli enakega obravnavanja, nediskriminacije in preglednosti jasna in določna – torej zapisana tako, da jo vsi razumno obveščeni in običajno skrbni ponudniki natančno razumejo in si jo enako razlagajo (prim. tč. 63 obrazložitve);
• generično sklicevanje na »običajne potrebe« naročnikov, ki bodo upravičeni do javnih naročil na podlagi sklenjenega okvirnega sporazuma, tem zahtevam ne zadostuje (tč. 67-70 obrazložitve);
• naročnik, ki je prvotna stranka okvirnega sporazuma (njegov izvirni podpisnik), se lahko v svojem imenu in v imenu potencialnih naročnikov (upravičencev), jasno navedenih v tem sporazumu, zaveže le v mejah določene količine oziroma obsega (tč. 61 obrazložitve);
• ko je ta meja dosežena, navedeni sporazum preneha učinkovati (tč. 42 in 61 obrazložitve).

---

1. http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=5F54B09ADBD989D9FF1EA32C7B2FEFDD?text=&docid=209348&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=10968120↩︎

2. V klavzuli je bilo navedeno, da je podlaga zanjo dogovor za »določitev mehanizmov za skupen nakup« v skladu z načeli, potrjenimi z deželnim socialno-zdravstvenim načrtom Lombardije 2002–2004, »ki podpirajo oblike skupnih nabav subjektov SSR«, in v ustreznih sporazumih deželnega sveta Lombardije.↩︎

3. ASST del Garda in ASST della Valcamonica sta, med drugimi, sestavljali tako imenovani konzorcij AIPEL (vzhodna Lombardija), ki je nastal na podlagi »Accordo interaziendale tra le aziende ospedaliere e le aziende sanitarie locali (AIPEL) […] per la disciplina delle forme aggregate riguardanti la fornitura di beni e l’appalto di servizi«.↩︎

4. Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Camposa Sancheza-Bordone z dne 3. 10. 2018 http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=206387&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=9437652↩︎

5. Enako drugi pododstavek člena 33 (2) sedaj veljavne Direktive 2014/24/EU, kjer je izrecno določeno: »(2.) … Navedeni postopki se lahko uporabljajo samo med javnimi naročniki, ki so za ta namen jasno navedeni v javnem razpisu ali povabilu k potrditvi interesa, in gospodarskimi subjekti, ki so podpisniki sklenjenega okvirnega sporazuma.«↩︎