Za omejeni postopek je značilno, da ga lahko uporabijo tako naročniki na splošnem področju javnega naročanja kot tudi naročniki v infrastrukturnem sektorju in da je njegova uporaba prosta (ni vezana na nobene posebne okoliščine, ampak je prepuščena naročnikovi poslovni presoji). Omejeni postopek se od odprtega postopka razlikuje predvsem v tem, da je strukturiran v dve med seboj ločeni fazi (fazo kvalifikacije ponudnikov in fazo oddaje ponudb ter izbire najugodnejše ponudbe) in da v tem postopku ponudbo dejansko predložijo samo tisti (kvalificirani) ponudniki, ki jih k temu povabi naročnik. V prvi (kvalifikacijski) fazi se na javno objavo razpisa lahko odzovejo vsi gospodarski subjekti, ki menijo, da izpolnjujejo vnaprej določene zahteve in pogoje za izvedbo naročila (najkrajši možni rok za prejem prijav je 30 dni, v nujnih primerih, ki jih naročnik ustrezno utemelji pa 15 dni). Naročnik pregleda prejete prijave in ugotovi, kateri izmed ponudnikov (zakon jih v tej fazi imenuje »kandidati«) so kvalificirani (izpolnjujejo vnaprej določene zahteve in pogoje) za izvedbo naročila. V drugi (ponudbeni) fazi naročnik sočasno in v pisni obliki povabi¹ (le) tiste ponudnike, ki so se kvalificirali v predhodni fazi,² naj mu predložijo svoje ponudbe, med katerimi bo na podlagi vnaprej določenih meril z izbiro najugodnejše ponudbe izbral najugodnejšo. V tej fazi postopka je najkrajši možni rok za oddajo ponudb 30 dni od datuma, ko je bilo kvalificiranim ponudnikom/kandidatom poslano povabilo k predložitvi ponudb, oziroma (ob uporabi elektronskih sredstev) 25 dni. Podobno kot to velja za odprti postopek, je tudi to (ponudbeno) fazo omejenega postopka pod določenimi pogoji mogoče pospešiti, če je naročnik pred tem objavil predhodno informativno obvestilo,³ in sicer na najmanj 10 dni. V zvezi z določanjem rokov za prejem ponudb na infrastrukturnem področju velja še naslednja posebnost: rok za oddajo ponudb je mogoče določiti tudi z medsebojnim dogovorom med naročnikom in kvalificiranimi ponudniki/kandidati.