ZNKP je bil torej sprejet zelo na hitro (tako rekoč pod prisilo) in bojimo se lahko, da bo to povzročilo precejšnje težave v praksi. Poleg tega je področje podeljevanja koncesij v Republiki Sloveniji izrazito razdrobljeno po različni področni zakonodaji, ob čemer se bo po uveljavitvi ZNKP v praksi težko znajti in še težje ugotoviti, kateri zakon (oziroma katere njegove določbe) je treba uporabiti ob sklepanju posameznega koncesijskega posla. K razumevanju zakona in razčiščevanju vprašanj v zvezi z njegovo stvarno veljavnostjo ne bo pripomogel niti 10. člen ZNKP (Razmerje do drugih zakonov), ki določa, da se za koncesije, ki jih urejajo ta zakon in tudi posebni zakoni, uporablja ta zakon in določbe posebnih zakonov, če niso v nasprotju s tem zakonom.

ZNKP sicer po vsebini razmeroma zvesto sledi Direktivi 2014/23/EU in vsebuje (brez večjih odstopanj) vse tiste novosti, ki jih je v pravni red EU vnesla omenjena direktiva. Vsebinsko ZNKP torej več ali manj ostaja v mejah materije, ki jo ureja direktiva, in jo v le redkih vprašanjih presega (npr. dolžnost izvedbe pripravljalnih dejanj iz 24. člena, študija upravičenosti podelitve koncesije iz 25. člena, vsebina in način izvajanja koncesijske pogodbe iz 57. in 58. člena zakona ipd.). Pri razlagi in uporabi določb ZNKP si bo zato mogoče v veliki meri lahko pomagalo prav z določbami Direktive 2014/23/EU in še zlasti z njenimi uvodnimi določbami, ki pojasnjujejo posamezne rešitve in institute. Tudi struktura ZNKP je podobna strukturi Direktive 2014/23/EU, vendar je nekoliko manj pregledna in s tem tudi težje obvladljiva. Navedeno se v praksi lahko izkaže kot težava ob dejstvu, da se ZNKP v pomembnem delu sklicuje na priloge direktive, ki so s tem postale sestavni del zakona (v tem oziru so še posebej pomembne Priloga I, Priloga II in Priloga IV, brez katerih zakona praktično ni mogoče pravilno uporabljati). Če k temu prištejemo še težave, ki se bodo zaradi precej zastarele, predvsem pa zelo razpršene in mestoma nasprotujoče si domače zakonodaje na področju podeljevanja koncesij zagotovo pojavljale v praksi, bo treba v posameznih življenjskih primerih odgovore na vprašanja, ki jih bo zastavljala praksa, poiskati prav s pomočjo pravil Direktive 2014/23/EU.

Struktura zakona

ZNKP sestavlja sedemdeset členov, ki so razdeljeni v sedem poglavij. V prvih treh poglavjih (I. Vsebina zakona in temeljna načela, II. Uporaba zakona in III. Splošne določbe za sklepanje koncesijskih pogodb) najdemo pravila, ki urejajo osebno in stvarno veljavnost zakona, ocenjeno vrednost in trajanje koncesije, nekatere posebne ureditve (kot so koncesije, podeljene povezanemu ali skupnemu podjetju, ter koncesije med subjekti v javnem sektorju, koncesije za raziskovalne in razvojne storitve, socialne in druge posebne storitve ter pridržane koncesije), pravila za ravnanje v primeru mešanih koncesijskih pogodb, določbe o pripravljalnih dejanjih pred formalnim začetkom podeljevanja koncesije, vključno z obveznostjo priprave študije upravičenosti podelitve koncesije ter določbe o preprečevanju korupcije in nasprotij interesov. ravila, ki so vsebovana v prvih treh poglavjih zakona, so najpomembnejša za njegovo pravilno uporabo, vendar so obenem tudi razmeroma težko razumljiva, mestoma pa tudi nedorečena in/ali nekonsistenta in bodo v praksi brez dvoma povzročala največ težav. Četrto poglavje (IV. Postopek izbire koncesionarja) ureja vprašanja formalne izvedbe postopka za podelitev koncesije in vključuje pravila o pripravi koncesijske dokumentacije, objavah in rokih, razlogih za izključitev in preverjanje sposobnosti ponudnikov za izvedbo koncesije, merilih za izbiro, pregledu in ocenjevanju ponudb, vključno z odločitvijo o izbiri koncesionarja, ter pravnem varstvu. V tem delu ZNKP skladno z Direktivo 2014/23/EU uvaja vse zahtevane procesne garancije, ki zagotavljajo pregledno vodenje postopka podelitve koncesije, pri čemer se v veliki meri naslanja na sorodne določbe, ki veljajo v postopkih oddaje javnih naročil. Razen delnega podnormiranja (enako kot direktiva tudi ZNKP namreč ne določa nobenega posebnega postopkovnega modela za podelitev koncesije) lahko s tem v zvezi v praksi pričakujemo nekoliko manj težav. Peto poglavje zakona (V. Izvajanje koncesijske pogodbe) je namenjeno urejanju razmerja med koncedentom in izbranim koncesionarjem ter vsebuje določbe, ki urejajo sklenitev koncesijske pogodbe, njeno vsebino, način njenega izvajanja, možnost njenega spreminjanja in odpovedi ter izvajanja koncesije s podizvajalci. V šestem poglavju (VI. Prekrškovne določbe) so vsebovane določbe o prekrških, medtem ko je sedmo poglavje (VII. Prehodne in končne določbe) namenjeno urejanju prehodnega režima, ki sledi uveljavitvi zakona.

Osebna in stvarna veljavnost zakona

Kot je bilo že uvodoma omenjeno, bo ZNKP vsaj v začetnem obdobju povzročal največ težav prav na področju, ki je najbolj pomembno za pravno varnost (uporabnikov zakona) v pravnem prometu – to je pri vprašanju, katere koncesijske posle zajema njegova prisilna ureditev. Tisto, kar je v tem trenutku mogoče z gotovostjo trditi, je da ZNKP ne zajema vseh mogočih pravnih poslov, ki so v slovenski zakonodaji poimenovani z izrazom »koncesija« (nekateri od teh poslov, kot so na primer različne koncesije za izkoriščanje naravnih virov, že po definiciji ne sodijo v ureditev ZNKP, spet drugi, kot na primer koncesije za vzdrževanje javne razsvetljave ali lokalnih cest, pa se zaradi narave posla pravno kvalificirajo kot javna naročila).Prav tako je težko pritrditi tistim pravnim teoretikom, ki menijo, da ureditev ZNKP zajame veliko večino (če že ne kar vse) koncesij, ki jih v slovenskem pravnem redu poznamo pod izrazom gospodarske javne službe in/ali dejavnosti posebnega družbenega pomena. Res pa je, da v tem trenutku ni mogoče z gotovostjo razmejiti pravnih poslov, ki jih je v slovenskem pravnem redu treba podrediti pravnemu režimu ZNKP, od tistih, ki so iz tega režima izvzeti. Na natančnejša stališča bo treba počakati tako na mnenja pravne teorije kot tudi in predvsem na pravno prakso pristojnih organov pravnega varstva.

V nadaljevanju so zato navedena le nekatera osnovna pravila, s katerimi si lahko uporabnik zakona pomaga najti odgovor na vprašanje, ali in kdaj je zavezan postopati v skladu z ureditvijo v ZNKP.

Vrednostni prag za uporabo zakona (vrednost posla)

Najprej je treba poudariti, da se ZNKP uporablja le za sklepanje tistih pravnih poslov, katerih vrednost dosega ali presega razmeroma visoko evrsko vrednost iz 9. člena (Mejna vrednost za uporabo zakona) ZNKP. Zakon navedene vrednosti ne določa izrecno, temveč v zvezi s tem zavezujoče napotuje na uporabo določbe prvega odstavka 8. člena Direktive 2014/23/EU. V 8. členu direktive (Mejna vrednost in metode za izračun ocenjene vrednosti koncesij) je določeno, da se to direktivo (in s tem torej tudi ZNKP) uporablja (le) za (tiste) koncesije, katerih vrednost je enaka ali večja od 5.186.000 evrov. Težava za uporabnika v praksi je v tem, da se navedeni vrednostni prag redno posodablja, saj ga Evropska komisija skladno z 9. členom (Revizija mejnih vrednosti) Direktive 2014/23/EU vsaki dve leti preveri, uskladi (z vrednostmi iz Splošnega sporazuma o vladnih nabavah – GPA) in s posebno uredbo² objavi na novo. Trenutna vrednost za uporabo Direktive 2014/23/EU in s tem tudi za uporabo ZNKP je tako 5.548.000 evrov brez DDV.³

Ugotavljanje ocenjene vrednosti koncesije sicer sodi med obvezna pripravljalna dejanja, ki jih je treba opraviti pred začetkom postopka podelitve koncesije (glej drugi odstavek 24. člena ZNKP) in je enaka koncedentovi oceni (izračunu) vrednosti (brez DDV) celotnega prometa, ki ga bo imel (bodoči) koncesionar med trajanjem koncesijske pogodbe⁴ (ocenjeno vrednost koncesije se izračuna z uporabo objektivne metode, ki mora biti določena v koncesijski dokumentaciji).

Koncesijski posli, za katere izračun ocenjene vrednosti pokaže, da ne dosegajo prej navedenega vrednostnega praga, ne sodijo pod pravni režim ZNKP.

Osebna veljavnost (koncedent)

K ravnanjem skladno s pravili ZNKP so zavezani (izključno) tisti subjekti, ki jih je mogoče opredeliti kot »koncedente« smislu tega zakona. Pojem koncedenta (tj. subjekta, ki je zavezan ravnati po tem zakonu) ZNKP določa v 21. členu. Gre za naslednje skupine pravnih subjektov:

• organi države Republike Slovenije oziroma organi samoupravnih lokalnih skupnosti,
• druge osebe javnega prava, pri čemer je treba subjekt šteti za »drugo osebo javnega prava, če izpolnjuje naslednje pogoje:
  • ustanovljen je s posebnim namenom, da zadovoljuje potrebe splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave, (pri tem se šteje, da gre za industrijsko ali poslovno naravo, če subjekt, ki deluje v pogojih proste konkurence na trgu z drugimi subjekti, izvaja gospodarske dejavnosti, katerih namen je dobava blaga ali storitev zasebnim ali javnim gospodarskim subjektom),
  • je pravna oseba in
  • jo v več kot 50 odstotkih financirajo državni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava ali je pod upravljavskim nadzorom teh organov ali oseb, ali pa ima upravni, vodstveni ali nadzorni organ, v katerega več kot polovico članov imenujejo državni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava;
• javna podjetja, ki opravljajo eno ali več dejavnosti iz Priloge II Direktive 2014/23/EU (gre za nekatere t.im. infrastrukturne dejavnosti s področja dobave plina in toplote, električne energije, javnega prevoza, dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja za namen zagotavljanja letališke infrastrukture, infrastrukture v pristaniščih in v drugih terminalih prevoznikom po zraku, morju ali celinskih plovnih poteh, dejavnosti s področja poštnih storitev in dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja za namene črpanja nafte ali plina oziroma iskanja ali izkopavanja premoga ali drugih trdnih goriv), pri čemer se subjekt šteje za »javno podjetje«, če ima nad njim organ države oz. lokalne skupnosti ali druga oseba javnega prava neposredno ali posredno prevladujoč vpliv zaradi lastništva, finančne udeležbe ali pravil, ki urejajo njegovo poslovanje (Takšen, prevladujoč vpliv se domneva v primerih, ko obstaja večinski lastninski delež v kapitalu podjetja, možnost imenovanja več kot polovice članov upravnega, vodstvenega ali nadzornega organa podjetja in/ali obvladovanje glasovalnih pravic, povezanih z izdajo delnic podjetja.);
• drugi subjekti, ki opravljajo eno ali več dejavnosti iz Priloge II Direktive 2014/23/EU, na podlagi izključne ali posebne pravice, vendar le v primeru(!), če jim je za to dejavnost pristojni organ Republike Slovenije podelil izključne ali posebne pravice po postopku, v katerem ni bilo zagotovljenega ustreznega obveščanja javnosti ali njihova dodelitev ni temeljila na objektivnih merilih.

V zadnjem primeru so mišljeni zlasti subjekti zasebnega prava npr. gospodarske družbe), ki jim je država z zakonom ali aktom, izdanim na njegovi podlagi podelila pravico opravljati eno od (infrastrukturnih) dejavnosti iz Priloge II Direktive 2014/23/EU na način, da je izvajanje te dejavnosti na trgu bodisi omejeno na (le) nekatere subjekte (»posebna pravica«) ali zaupano samo naslovnemu subjektu (»izključna pravica«).⁵ Če je bila takšna (»posebna« ali »izključna«) pravica opravljanja prej navedene dejavnosti iz Priloge II subjektu podeljena po postopku, v katerem je bilo zagotovljeno ustrezno obveščanje javnosti in je dodelitev pravice temeljila na objektivnih merilih,⁶ se takega subjekta ne šteje za koncedenta v smislu 21. člena ZNKP in ta ni zavezan ravnati po določbah ZNKP.

Stvarna veljavnost zakona (predmet koncesije in izjeme)

ZNKP se uporablja za podeljevanje koncesij gradenj in koncesij storitev,kot so opredeljene v Direktivi 2014/23/EU in tem zakonu.⁷ Predmet koncesije so torej gradnje in/ali storitve. V skladu z ZNKP »izvedba gradnje« pomeni izvedbo ali projektiranje in izvedbo gradenj, povezanih z eno od dejavnosti iz Priloge I Direktive 2014/23/EU ali gradbenega dela ali dokončanje gradbenega dela s katerimi koli sredstvi v skladu z zahtevami koncedenta, ki odločilno vpliva na vrsto ali projektiranje gradnje, pri čemer »gradnja« pomeni zaključeno visoko ali nizko gradnjo kot celoto, povezano z eno ali več dejavnostmi iz Priloge I Direktive 2014/23/EU, ki je samozadostna pri izpolnjevanju gospodarske ali tehnične funkcije.⁸ Kot storitve je treba šteti vse (druge) storitve, ki niso »izvedba gradenj« po tem zakonu,⁹ vendar je pri tem vrsta storitev izrecno izključena iz uporabe ZNKP (glej npr. 11. člen, tč. 11, 12, 18 in 39), za določen tip storitev (t.im. socialne in druge posebne storitve, ki so naštete v Prilogi IV Direktive 2014/23/EU) pa je v 15. členu ZNKP predviden poseben, manj formalen način podeljevanja koncesije.

Pojem koncesije za gradnje in koncesije za storitve, ki ga uporabljata Direktiva 2014/23/EU in ZNKP, je pojem prava EU in ga je treba razlagati v skladu s pravom EU. V skladu z obstoječo jurisprudenco Sodišča EU je pojem »koncesija« zgrajen na dveh podmenah - podelitvi pravice in prenosu tveganj. Podelitev koncesije vedno vključuje podelitev pravice zgraditi javni objekt in/ali opravljati javno storitev ter (v poplačilo za izvajanje dejavnosti) pravico uživati (monetarne) koristi, ki izvirajo iz izvedene gradnje in/ali opravljenih storitev. Tisto, kar je pri podelitvi takšne pravice bistveno (in kar posamični pravni posel loči od javnega naročila), je dejstvo, da upravičenec (koncesionar) prevzame tudi vsa (ali vsaj bistven delež) z izvajanjem pravice povezana poslovna tveganja.Podelitev koncesije torej predpostavlja, da je poslovno tveganje, ki je povezano z izvajanjem (s podelitvijo koncesije prevzetih) gradenj ali storitev (tj. tveganje, da investicijski vložek ne bo povrnjen in/ali da investicija ne bo prinašala dobička), vedno preneseno na koncesionarja.¹⁰ Relevantno poslovno tveganje (direktiva in ZNKP ga imenujeta »operativno tveganje«) mora izhajati iz okoliščin na trgu, ki so sicer predvidljive, vendar negotove in na katere pogodbeni stranki nimata vpliva (ne sme na primer izvirati iz pogodbenih dogovorov, slabega upravljanja gradnje ali storitve ali pa iz dogodkov, ki so posledica višje sile) in lahko vključuje različne dejavnike, ki izvirajo bodisi iz povpraševanja po predmetu koncesije (na primer tveganje, da povpraševanje po storitvah ne bo doseglo načrtovanega obsega) ali pa iz ponudbe (na primer, da obseg gradnje ne bo ustrezal povpraševanju) ali pa iz obojega.¹¹ V skladu s pravili Direktive 2014/23/ES in ZNKP¹² se šteje, da je koncesionar prevzel operativno tveganje, če »pod običajnimi pogoji delovanja ni zagotovljeno, da se mu bodo povrnile naložbe ali stroški, ki nastanejo pri izvajanju gradenj ali storitev, ki so predmet koncesije«, pri čemer mora del tveganja, ki je prenešen na koncesionarja, vključevati dejansko izpostavljenost nihanjem na trgu tako, da ocenjena morebitna izguba za koncesionarja ni zgolj nominalna ali zanemarljiva.

Pravni posel, pri katerem koncesionar ne prevzema operativnega tveganja v prej opisanem smislu, ni mogoče opredeliti kot koncesijo in zanj se ne uporablja določb ZNKP (lahko pa gre za javno naročilo, ki je podvrženo pravilom predpisov, ki urejajo oddajo javnih naročil.)

Izključitve in izjeme

V skladu s pravili Direktive 2014/23/EU in ZNKP obstaja vrsta pravnih poslov, ki so bodisi zaradi svoje narave ali pa zaradi posebnega načina izvajanja izključeni iz pravnega režima obeh predpisov. Tovrstni posli so opredeljeni v II. Oddelku Direktive 2014/23/EU (Izjeme – členi 10 do 17), v ZNKP pa v določbah 11. člena (Izjeme, za katere se tega zakona ne uporablja), 12. člena (Koncesije, podeljene povezanemu podjetju ali skupnemu podjetju ali koncedentu, ki je del skupnega podjetja) in 13. člena (Koncesije med subjekti v javnem sektorju). Ker navedene določbe ZNKP nekoliko odstopajo od pravil iz Direktive 2014/23/EU (pri tem pa gre za materijo, ki je za uporabnika zakona izjemno pomembna), ni odveč, če si uporabnik pri uporabi določb ZNKP v tem delu pomaga tudi s pravili direktive.

Morda najpomembnejša od vseh izjem, za katere se ZNKP ne uporablja, je navedena v tč. 11, člena, kjer je določeno, da se tega zakona ne uporablja za »koncesije za negospodarske storitve splošnega pomena«. Izraz »negospodarske storitve splošnega pomena« e v pravu EU uporablja za tiste storitve, ki jih države zaradi tesne povezanosti z izvajanjem javne oblasti ne prepuščajo trgu (npr. s policijo, vojsko, sodstvom povezane storitve, zakonsko določeni sistemi socialne varnosti ipd.) ter zato sodijo v pristojnost nacionalnih zakonodaj in niso predmet pravnega urejanja na ravni EU¹³ (zato jih Direktiva 2014/23/EU niti ne omenja med izjemami, temveč le med temeljnimi načeli, v okviru t.im. načela samostojnega upravljanja iz člena 4 direktive). Vendar ZNKP pojem »negospodarske storitve splošnega pomena« opredeljuje drugače, in sicer je v 2. členu pod tč. 18 določeno, da navedene storitve »pomenijo tiste negospodarske storitve, ki se na podlagi zakona izvajajo kot storitve splošnega pomena in se ne ponujajo na trgu proti plačilu, zato zanje veljajo posebne obveznosti javne službe«. Če navedeno izjemo poskusimo razumeti s pomočjo zgodovinske razlage in jo beremo skupaj z obrazložitvijo predloga besedila zakona, kot je bil poslan v (hitri) postopek v Državni zbor, lahko domnevamo, da je pripravljavec zakona iz režima ZNKP želel izključiti primere »podelitve koncesije za izvajanje javne službe oziroma druge dejavnosti, za katere področni zakon zaradi varovanja javnega interesa izrecno predpisuje izdajo upravne odločbe. V tem primeru mora biti obvezno sprejet koncesijski akt v obliki uredbe vlade ali odloka občine, koncesija je podeljena na podlagi upravne odločbe, pravno varstvo pa se zagotavlja z upravnim sporom.«.¹⁴ O namenu zakonodajalca torej ne bi smelo biti dvoma. O tem, ali takšna razlaga vzdrži tudi pravno presojo, pa bosta morali dokončno presoditi pravna teorija in (predvsem) praksa organov pravnega varstva.

Razen prej navedene izjeme so vsa ostala izvzetja od uporabe ZNKP, ki so navedena v 11. členu, povzeta (čeprav ne najbolj natančno) po pravilih Direktive 2014/23/EU. Pri tem gre v glavnem za klasična izvzetja, kot jih poznamo že iz predpisov, ki urejajo oddajo javnih naročil (npr. tč. 2 do 4 in 11), izvzetja iz varnostnih in obrambnih razlogov (npr. tč. 6 do 10), nekatera sektorska izvzetja, kot so npr. vse koncesije, ki so povezane z dobavo pitne vode (tč. 15 in 16) storitve zračnega prevoza (tč. 18) ter loterijske storitve (tč. 19). Posebej velja opozoriti na izjemo iz tč. 5, v skladu s katero kot koncesijo v smislu ZNKP ni mogoče šteti različnih upravnih aktov (npr. dovoljenj, licenc ipd.), ki jih javni organ na njegovo zahtevo izda subjektu, ki izpolnjuje v zakonu določene pogoje za izvajanje določene dejavnosti (npr. taksi prevozi, dimnikarska služba, geodetske storitve ipd.). Še ena pomembna izključitev pravil ZNKP velja za koncesije, ki jih koncedent podeli povezanemu podjetju ali skupnemu podjetju, ki ga je več koncedentov ustanovilo izključno za izvajanje dejavnosti iz Priloge II, v katerem je bilo vsaj 80 odstotkov njegovega skupnega povprečnega prometa v zadnjih treh letih doseženega z zagotavljanjem storitev ali gradenj za koncendenta ali druga podjetja, s katerimi je povezano (12. člen). Iz dometa ZNKP so izključene tudi koncesije med subjekti v javnem sektorju (13. člen), kar velja tako za t.im. razmerja »in-house« kot tudi za t.im. »javno-javna« partnerstva.

Če posamezni pravni posel sodi v eno od številnih prej opisanih izjem, ga ni mogoče opredeliti kot koncesijo v smislu določb ZNKP in se zanj ne uporablja pravnega režima, ki ga določa ZNKP.

Sklep

Za pravilno uporabo ZNKP in predvsem za odločitev o tem, ali za določeno pravno razmerje (sploh) veljajo določbe tega zakona, je torej treba temeljito preveriti pravno naravo zadevnega posla. Navedeno za uporabnika zakona ne bo lahka naloga, zato bo koristno, če si bo pri presoji pomagal ne le s pravili ZNKP, ampak tudi Direktive 2014/23/EU (ki je – vsaj kar zadeva nekatere njene priloge – tako ali tako izrecno vključena v zakon). Na koncu zato ni odveč še enkrat opozoriti na temeljna pravila, ki zadevajo področje uporabe tega zakonaPogoji za obvezno uporabo ZNKP so:

• da ocenjena vrednost zadevnega koncesijskega posla ni manjša od (aktualne oziroma posodobljene!) mejne vrednosti iz 9. člena ZNKP,
• da gre za pravno razmerje, ki ga je (tako s stališča strank kot s stališča predmeta posla) v skladu z določili ZNKP (sploh) mogoče opredeliti kot koncesijo gradnje ali storitve v smislu tega zakona, in
• da pri tem ne gre za eno od (velikega števila) izjem, ki jih izrecno določa ZNKP in za katere se tega zakona ne uporablja.

Pri pravnih razmerjih, pri katerih niso izpolnjeni vsi prej navedeni pogoji, se določb ZNKP ne uporablja.

---

1. Zadeva C-188/18↩︎

2. Uredbe so pravni akti, ki se jih takoj po začetku veljavnosti neposredno in enotno uporablja v vseh državah EU in jih ni treba prenesti v nacionalno zakonodajo ter so v celoti zavezujoče v vseh državah EU.↩︎

3. DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2017/2366 z dne 18. decembra 2017 o spremembi Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede mejnih vrednosti za uporabo v postopkih za oddajo naročil https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32017R2366&from=EN↩︎

4. Podrobna pravila o izračunu ocenjene vrednosti koncesije glej 26. člen ZNKP.↩︎

5. V zvezi z definicijo pojmov »posebna« in »izključna pravica« glej tč. 5 in 6 prvega odstavka 2. člena.↩︎

6. V skladu z drugim odstavkom člena 7 Direktive 2014/23/EU ti postopki vključujejo: (a) postopke naročanja s predhodnim javnim razpisom v skladu z Direktivo 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 2 ) in Direktivo 2014/25/EU, Direktivo 2009/81/ES ali to direktivo; (b) postopke na podlagi drugih pravnih aktov Unije iz Priloge III, ki zagotavljajo ustrezno predhodno transparentnost za izdajo dovoljenj na podlagi objektivnih meril.↩︎

7. Prim. 1. člen ter tč. 1 do 4 drugega člena ZNKP.↩︎

8. Tč. 13 in 14 drugega člena ZNKP↩︎

9. Prim. tč. 3 drugega člena ZNKP.↩︎

10. Prim. uvodno izjavo 18 in 1. točko 5. člena Direktive 2014/23/EU.↩︎

11. Prim. uvodno izjavo 20 Direktive 2014/23/EU in 2. člen, tč. 4 ZNKP.↩︎

12. Prim. 1. točko 5. člena Direktive 2014/23/EU in 2. člen, tč. 2 in 3 ZNKP.↩︎

13. Več o tem glej https://ec.europa.eu/info/topics/single-market/services-general-interest_sl↩︎

14. EVA: 2018-1611-0068, dostopno na https://imss.dz-rs.si/imis/1cd91c1e9b532cce9b03.pdf↩︎