V prvem odstavku 71. člena ZJN-3 je določena pravna podlaga, zaradi katere Vlada Republike Slovenije lahko sprejme podzakonske akte, s katerimi lahko zaveže naročnike, da v postopkih javnega naročanja upoštevajo socialne, etične in okoljske vidike v predmetu javnega naročila, tehničnih specifikacijah, pogojih za sodelovanje, merilih za oddajo javnega naročila in posebnih pogojih za izvedbo javnega naročila. Prvi odstavek 71. člena ZJN-3 zato pomeni prisilnost upoštevanja teh vidikov v postopkih javnega naročanja, medtem ko drugi odstavek 71. člena ZJN-3 določa pravno podlago naročniku, da prostovoljno upošteva tudi vidike, katerih uporaba ni prisilne narave. V zadnjem primeru je uporaba teh vidikov, in sicer socialnih in okoljskih, ki pa sta našteta le primeroma, saj so vidiki lahko tudi gospodarski, inovativni ali zaposlitveni (druga poved iz 70. člena Direktive 2014/24 in druga poved iz 87. člena Direktive 2014/25), vezana na pogoje za izvedbo javnega naročila.
V 119. členu ZJN-3 ni posebej določeno, v kolikšnem času mora Vlada Republike Slovenije sprejeti predpise iz prvega odstavka 71. člena ZJN-3. Je pa v tretjem odstavku 116. člena ZJN-3 določeno, da Uredba o zelenem javnem naročanju (Uradni list RS, št. 36/2013 s sprem.) še naprej velja kot predpis, izdan na podlagi prvega odstavka 71. člena ZJN-3. Z Uredbo o zelenem javnem naročanju se v javno naročanje vključuje okoljske vidike.
Kot posebni pogoj za izvedbo naročila, ki se nanaša na socialne vidike, bi bilo mogoče šteti zahtevo za izplačilo minimalne plače delavcem (npr. sodbi Sodišča v zadevah Bundesdruckerei GmbH proti Stadt Dortmund, C-549/13 z dne 18. 9. 2014, ECLI:EU:C:2014:2235, točka 28, in RegioPost GmbH & Co. KG proti Stadt Landau in der Pfalz, C-115/14 z dne 17. 11. 2015, ECLI:EU:C:2015:760, točka 54).