ODGOVOR

Eno od temeljnih načel obligacijskega prava, izraženo v maksimi pacta sunt servanda[1] (pogodbo je treba izvrševati tako, kot je dogovorjena) je, da so udeleženci v obligacijskih razmerjih dolžni izpolniti svoje obveznosti in da za njihovo izpolnitev odgovarjajo. Bistvo tega načela je, da so stranke dolžne izvrševati tiste obveznosti, ki so jih same sprejele pa čeprav je izpolnitev težavna (dura lex sad lex). Pogodbena stranka se lahko svoje pogodbene obveznosti reši samo na dva načina: a) če se tako sporazume z drugo stranko ali b) če nastopi kateri od z zakonom določenih položajev, ki stranko odvezuje dolžnosti izpolnitve (na primer nemožnost izpolnitve iz razlogov, za katere pogodbene stranke ne odgovarjajo in podobno). Spremenjene okoliščine same po sebi ne predstavljajo položaja, ki bi stranko odvezovale izpolnitvene dolžnosti.

Obligacijski zakonik (OZ) v členih 112 do 115 ureja pravila, ki omogočajo, da ena pogodbena stranka zaradi spremenjenih okoliščin zahteva, da se pogodbeno razmerje razveže (institut spremenjenih okoliščin; Clausula rebus sic stantibus). Če po sklenitvi pogodbe nastanejo okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe –  v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je –  lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe. [2] Razveze pogodbe pa ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila.[3] Sodišče pri odločanju o zahtevi za razvezo oziroma za spremembo pogodbe upošteva zlasti namen pogodbe, tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste in uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank.[4]  Če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo, se pogodba ne razveže.[5]

Pravila o javnem naročanju načeloma prepovedujejo spreminjanje pogodbe o izvedbi javnega naročila oziroma spremembo pogodbe dopuščajo le izjemoma. To je mogoče le znotraj zelo strogih omejitev in izključno v okoliščinah, ki so natančno navedene v 95. členu ZJN-3. Če naročnik pristane na spremembo pogodbe v kateremkoli drugem primeru, ki ni zajet s temi pravili, je takšna sprememba pogodbe nedopustna in naročnik mora izvesti nov postopek za oddajo javnega naročila, saj bi se v nasprotnem primeru lahko štelo, da gre za nezakonito neposredno oddajo javnega naročila (tj. brez izvedbe enega od za to predpisanih postopkov za oddajo naročila).

V primeru, ki ga opisujete, gre za pogodbo o storitvah v trajanju dveh let, ki se bo iztekla konec leta 2023. S pogodbo je bilo dogovorjeno, da se bodo storitve ves čas njene veljavnosti izvajale po fiksni ceni. Sedaj vas izvajalec poziva k spremembi pogodbe. Pri tem se sklicuje na napovedane administrativne ukrepe, ki bodo povzročili povečan strošek dela (napovedana rast minimalne plače), kar po njegovem predstavlja nepredvidene okoliščine v smislu pravila iz 3. točke prvega odstavka 95. člena ZJN-3.

ZJN-3 v 3. točki prvega odstavka 95. člena dopušča, da pogodbeni stranki spremenita prvotne zaveze iz že sklenjene pogodbe o izvedbi javnega naročila zaradi nastopa nepredvidenih okoliščin, če so se pogoji izvrševanja pogodbe po njeni sklenitvi brez vpliva strank spremenili tako, da ena ali obe stranki nista več zmožni izpolnjevati zavez iz prvotno sklenjene pogodbene. Takšna sprememba pogodbe ne sme imeti za posledico spremembo celotne splošne narave pogodbe, morebitno zvišanje cene zaradi spremembe pa ne sme preseči 30 odstotkov vrednosti prvotne pogodbe.

ZJN-3 pojma »nepredvidljivih okoliščin« sicer ne opredeljuje, vendar je natančnejšo vsebino tega pojma mogoče poiskati (tudi) s pomočjo splošnih pravil civilnega prava. Skladno z drugim odstavkom 112. člena OZ »razveze pogodbe ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila.«.^[6] Pri presoji upravičenosti zahtevka za razvezo oziroma spremembo pogodbe je poleg namena pogodbe treba upoštevat tudi »…tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste, pri čemer pazi tudi na uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank.« [7]

Sodna praksa je bila doslej pri odločanju o zahtevi za razvezo oziroma za spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin razmeroma stroga. Stališče sodne prakse je, da se stranka v okviru spremenjenih okoliščin ne more uspešno sklicevati na neke normalne oziroma predvidljive spremembe cen – iti mora za takšno intenziteto sprememb oziroma takšen (bistven) dvig cen, ki stranko prizadene v takšni meri, da ima to naravo očitnega nesorazmerja, neekvivalentnosti vzajemnih pogodbenih dajatev.^[8] Tako je npr. sodišče odločilo, da je spreminjanje cen nepremičnin na trgu splošno znano dejstvo, ki ga stranke morajo in morejo upoštevati v primeru vestnega in skrbnega ravnanja ter da je na zvišanje (ali padec) cen treba računati v okviru normalnega poslovnega rizika tudi v primeru, če se gospodarstvo usmerja k zvišanju cen.[9] Podobno je sodišče odločilo v primeru, ko sta stranki sklenili pogodbo, s katero se je v okviru večletne pogodbe ena stranka zavezala plačevati fiksno ceno za dobavo električne energije, druga stranka pa se je zavezala, da bo električno energijo po tej ceni dobavljala ves čas trajanja pogodbe. Sodišče je zahtevek stranke za razvezo pogodbe zavrnilo z utemeljitvijo, da »sprememba cen električne energije v času treh let predstavlja poslovni riziko, katerega se je toženka morala zavedati«.[10] V zadevi,[11] v kateri je odločalo o pogodbi o izvedbi javnega naročila sanacije kmetijskih zemljišč, s katero je bila dogovorjena fiksna cena, je sodišče navedlo, da že iz razpisni dokumentaciji priloženega osnutka pogodbe izhaja, da tožena stranka želi skleniti pogodbo za fiksno ceno, na katero ne bodo vplivala nepredvidena, presežna ali manjkajoča dela in da je tožeča stranka je tako zahtevo sprejela že s prijavo na razpis, še dodatno pa s podpisom pogodbe. Dogovorjena je bila fiksna cena za sanacijo vseh v pogodbi navedenih zemljišč, s spremembo te klavzule pa bi se pogodba tako spremenila, da bi morala tožena stranka izvesti nov postopek javnega naročanja. Sprememba pogodbe brez izvedbe novega javnega naročila, kot jo želi tožeča stranka, zato ni mogoča in je tudi sodišče ne more dovoliti.

Ob upoštevanju predstavljenih pravnih podlag in sodne prakse lahko z gotovostjo ugotovimo, da pozivu sopogodbenika na spremembo pogodbe v nobenem primeru niste dolžni slediti.

Ob vsem navedenem razlogi, ki jih navaja izvajalec, po našem mnenju tudi ne predstavljajo nepredvidljivih okoliščin v smislu 3. točke prvega odstavka 95. člena ZJN-3. V obravnavanem primeru gre namreč za relativno kratko pogodbeno obdobje dveh let, pri čemer je bila polovica tega obdobja že realizirana. Dvig minimalne plače je administrativni ukrep države (takšne ukrepe sodna praksa načeloma ne šteje za spremenjene okoliščine v smislu pravil OZ), ki se na podlagi z zakonom določene formule izračuna vsako leto, točen znesek minimalne plače za leto 2023 pa bo znan nekje do konca januarja (predvideva se dvig v višine nekje med 10 in 12 procentov). Vse navedeno po našem mnenju ne predstavlja »nepredvidljivih okoliščin« v smislu 3. točke prvega odstavka 95. člena ZJN-3.

Če bi naročnik vendarle zavzel drugačno stališče in bi pristal na spremembo pogodbeno dogovorjene cene, pa bi po našem mnenju moral pred tem od izvajalca zahtevati ustrezna dokazila. Kaj bi lahko predstavljalo primerna dokazila, je npr. navedlo sodišče v zadevi,^[12] v kateri je stranka zahtevala razvezo pogodbe o dobavi zemeljskega plina zaradi nastanka gospodarske krize, ki je povzročila manjši obseg proizvodnje in posledično upad porabe zemeljskega plina. Sodišče je sicer odločilo, da obseg proizvodnje zaradi gospodarske krize in posledično manjša poraba zemeljskega plina v obravnavanem primeru ne predstavlja okoliščine, ki je stranka ni mogla pričakovati oziroma upoštevati ob sklenitvi pogodbe. Obenem je sodišče zapisalo, da bi lahko bilo uveljavljanje gospodarske krize kot spremenjene okoliščine uspešno le v primeru, da je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, pri katerih bi morala tožnica razkriti in obrazložiti: 1. spremembo dohodkov/odhodkov zaradi krize, 2. kako se je doslej odzvala na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine nepričakovane, zunanje, 3. kako spremenjene okoliščine vplivajo na pogodbo in splošni položaj tožnice, 4. kako je ocenjevala tveganje, 5. kako je ravnala, da ji ni mogoče očitati pomanjkanja potrebne skrbnosti in 6. kaj je storila, da bi izpolnila načelo oziroma temeljno zavezo pacta sunt servanda.

[1] 9. člen Obligacijskega zakonika

[2] Prvi odstavek 112. člena OZ

[3] Drugi odstavek 112. člena OZ

[4] 14. členvOZ

[5] Četrti odstavek 112. člena OZ

[6] Drugi odstavek 112. člena OZ

[7] 114. člen OZ

[8] VSRS Sodba III Ips 154/2015

[9] VSL sklep II Cp 3916/2009

[10] VSL sodba I Cpg 803/2013

[11] VSL Sodba I Cpg 548/2019

[12] VSL sodba I Cpg 772/2013

Dodaj članek med moje vsebine