Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) pravico strank, da v postopkih pravnega varstva, v katerih so udeležene, ustno predstavijo svoja stališča in razloge iz pisnih vlog, že dolgo obravnava kot samostojno človekovo pravico. Po nekaj sodnih primerih pred ESČP, ki so jih v preteklih letih sprožili tožniki iz Republike Slovenije, je stališče o ustni obravnavi kot človekovi pravici prevzela tudi sodna praksa Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS. Pravila, ki urejajo uresničevanje omenjene človekove pravice, je mogoče razbrati iz sodne prakse vseh treh omenjenih sodišč. Ta pravila so pomemben del splošnih ustavnopravnih jamstev, ki izvirajo iz 22. člena Ustave RS in na splošno veljajo za vse postopke pred državnimi organi, organi lokalnih skupnosti ter nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Pravica do javne obravnave je sestavni del pravice do poštenega sojenja, ki jo, kot eno od temeljnih človekovih pravic, zagotavlja določba 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). 1 Pri temeljni človekovi pravici do poštenega sojenja iz 6. člena 2 EKČP gre za kompleksno pravno materijo, ki vključuje vrsto procesnih garancij, kot so pravica do »kontradiktornega postopka«, pravica do »enakosti orožij« in pravica do »javne obravnave« - v kontekstu slednje pa tudi pravico do »zaslišanja ter osebne navzočnosti na sojenju«, pravico do »učinkovitega sodelovanja v sodnem postopku« in pravico do »navzočnosti javnosti« ter pravico »objave sodne odločbe«. Ker so v kontekstu tega prispevka aktualna predvsem vprašanja, povezana s pravico do »javnega izreka in objave« (oziroma tistim njenim vidikom, ki zadeva »zaslišanje ter osebno navzočnost na sojenju« - v nadaljevanju besedila: »ustna obravnava«), se prispevek omejuje izključno na slednje.
Pravica do ustne obravnave v luči sodne prakse ESČP
Pravica do ustne obravnave sicer ni izrecno zapisana v 1. odstavku 6. člena EKČP, vendar je v sodni praksi ESČP že dolgo uveljavljeno stališče, da 1. odstavek 6. člena EKČP praviloma obsega (tudi) pravico do ustne obravnave (tj. pravice do zaslišanja strank in/ali njihovih pooblaščencev ter njihove osebne navzočnosti na sojenju) - in sicer ne glede na to, ali sojenje poteka javno ali pa je javnost iz sojenja izključena.
ESČP torej pravico do ustne obravnave šteje kot pomemben vidik/del »pravice do javne obravnave«. V tem kontekstu je ESČP že velikokrat zapisalo, da »… pravica do javne obravnave nujno pomeni pravico do ustne obravnave« razen, če obstajajo »izjemne okoliščine«, ki upravičujejo njeno opustitev.3 Navedeno izhaja iz doktrine ESČP, skladno s katero morajo imeti stranke v sporu načeloma pravico do javne obravnave že iz razloga, ker jih to ščiti pred tajnim izvajanjem sodne funkcije brez javnega nadzora. Javna obravnava tako prispeva k transparentnemu izvajanju funkcije sojenja in posledično k doseganju cilja iz prvega odstavka 6. člena EKČP, to je poštenemu sojenju.4 ESČP tudi poudarja, da pravica do ustne obravnave ni povezana samo z vprašanjem, ali postopek vključuje zaslišanje prič, ki bodo dajale svoje izjave ustno, temveč je pomembno to, da imajo stranke v sporu možnost, da svoj primer ustno predstavijo pred domačimi sodišči. Tako je pravica do ustnega zaslišanja tudi eden od elementov, na katerem temelji splošna enakost strani strank v postopku.5
Medtem ko je pravica do javne obravnave temeljno načelo, zapisano v prvem odstavku 6. člena EKČP, pa izvedba ustne obravnave v praksi vendarle ni vedno obvezna. Za ugotovitev o tem, ali sodno odločanje v konkretnem primeru zahteva ustno obravnavo ali ne, je treba postopek obravnavati kot celoto.6 V skladu z doktrino ESČP pravica do ustne obravnave torej ni absolutna in sodišče ni vedno dolžno dati strankam možnost, da so zaslišane s strani sodišča ter osebno navzoče na sojenju.
V zvezi z vsem doslej navedenim je ESČP skozi sodno prakso oblikovalo nekatera pomembna pravila, ki so opisana v nadaljevanju.
I. Kdaj je ustna obravnava obvezna
Kot že rečeno iz sodne prakse ESČP izhaja, da pravica do javne obravnave po 1. odstavku 6. člena EKČP pomeni tudi pravico do ustnega zaslišanja, in sicer vsaj na eni stopnji sodne pristojnosti.7
Temeljno pravilo v zvezi z izvedbo ustne obravnave je, da jo mora izvesti sodišče (tribunal), ki v zadevi odloča kot prva in edina instanca. V primeru, ko organ pravnega varstva v posameznem sporu razsodi na prvi in obenem zadnji stopnji, »pravica do javne obravnave« v smislu prvega odstavka 6. člena EKČP obsega tudi »pravico do ustne obravnave«. Pri tem so standardi v zvezi z izvedbo ustne obravnave manj strogi na sodiščih višjih instanc: opustitev izvedbe ustne obravnave na drugi ali tretji stopnji je mogoče utemeljiti s posebnostmi zadevnega postopka, vendar pod pogojem, da je bila ustna obravnava izvedena na prvi stopnji.8 V sodbi Mirovni inštitut proti Sloveniji je sodišče zapisalo: 9
»Sodišče ponovno poudarja, da v postopku pred sodiščem prve in edine stopnje pravica do »javne obravnave« po 1. odstavku 6. člena pomeni upravičenost do »ustne obravnave«, razen če obstajajo izjemne okoliščine, ki upravičujejo odsotnost take obravnave (glej Göç proti Turčiji [VS], št. 36590/97, § 47, ESČP 2002-V, z nadaljnjimi sklicevanji). V postopkih, ki potekajo na dveh stopnjah, pa se mora na splošno vsaj na eni stopnji zagotoviti taka obravnava, če ne obstajajo take izjemne okoliščine 10 (glej Salomonsson proti Švedski, št. 38978/97, § 36, 12. november 2002). Javnost sojenja varuje stranke sodnih postopkov pred delovanjem sodnega sistema v tajnosti brez javnega nadzora; to je tudi eden od načinov, s katerim se lahko ohranja zaupanje v sodišča. S tem, ko zagotavlja preglednost sodnega sistema, ustna obravnava v javnosti prispeva k doseganju cilja prvega odstavka 6. člena, namreč poštenega sojenja, jamstvo katerega je eno od temeljnih načel vsake demokratične družbe po konvenciji (glej Mehmet Emin Şimşek proti Turčji, št. 5488/05, § 28, 28. februar 2012, in Szücs proti Avstriji, 24. november 1997, § 42, Poročila o sodbah in sklepih 1997-VII).«*
Nekatere druge primere, ko je sodišče (tribunal) dolžno izvesti ustno obravnavo, je ESČP strnilo v sodbi Ramos Nunes de Carvalho e Sa proti Portugalski,11 in sicer:
(a) kadar je treba presoditi o tem, ali je bilo pred pristojnim organom pravilno ugotovljeno dejansko stanje; 12
(b) kadar okoliščine primera zahtevajo, da si sodišče ustvari svoj vtis o strankah, tako da jim da pravico, da same ali prek zastopnika pojasnijo svoj osebni položaj; 13
(c) kadar mora sodišče določena sporna vprašanja razjasniti z zaslišanjem na ustni obravnavi;14
Primerov, ki so povzeti v sodbi Ramos Nunes de Carvalho e Sa v. Portugal, seveda ne gre jemati kot absolutna pravila. Pri navedenih primerih gre prej za vodila ob presoji o tem, ali bi sodišče (oz. tribunal) s tem, ko bi stranki odreklo pravico do ustne obravnave, kršilo njeno pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Za ugotovitev o tem, ali sojenje v posamezni zadevi ustreza zahtevi po javnosti, je namreč vedno treba postopek obravnavati kot celoto.15
II. Kdaj ustne obravnave ni treba izvesti
Kot rečeno pravica do ustne obravnave ni absolutna, zato je ustno obravnavo v nekaterih okoliščinah mogoče opustiti, ne da bi bila s tem kršena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Skladno s pravili, ki jih je skozi svojo sodno prakso oblikovalo ESČP, je primere, ko ustne obravnave ni nujno izvesti, mogoče strniti v dve skupini:
1. Stranka se odpove pravici do ustne obravnave
2. Opustitev ustne obravnave upravičujejo izjemne okoliščine primera
1. Odpoved pravici do javne obravnave
ESČP je v vrsti sodb navedlo, da niti besedilo niti namen 1. odstavka 6. člena EKČP posamezniku ne preprečuje, da se po svoji svobodni volji, bodisi izrecno ali molče, odpove pravici do ustne obravnave, če je takšna odpoved pravici nedvoumna in ni v nasprotju z nobenim pomembnim javnim interesom. V zadevi Döry proti Švedski (2002), v kateri so bile predmet razsojanja pravice iz socialnega zavarovanja, je npr. zapisalo:
»…. 37. Prvi odstavek 6. člena nujno pomeni pravico do ustne obravnave. Vendar obveznost, da se opravi javna obravnava, ni absolutna. Tako ustne obravnave ni treba opraviti, če se stranka nedvoumno odpove svoji pravici do nje in ni nobenih vprašanj v javnem interesu, zaradi katerih je zaslišanje potrebno. Odpoved je mogoče uveljaviti izrecno ali molče, v zadnjem primeru na primer s tem, ko se vzdrži predložiti ali ohraniti zahtevo za ustno obravnavo (glej med drugimi organi Håkansson in Sturesson proti Švedski, sodba z dne 21. februarja 1990, serija A št. 171-A, str. 20, § 66 in Schuler-Zgraggen proti Švici, sodba z dne 24. junija 1993, serija A št. 263, str. 19-20, § 58).«
Da se je stranka molče odpovedala svoji pravici, je ESČP ugotovilo npr. v zadevi Zumtobel proti. Avstriji (1993), katere predmet je bil postopek razlastitve. ESČP je odločilo, da ni bila kršena pravica do ustne obravnave iz 1. odstavka 6. člena EKČP, čeprav se ji stranka ni izrecno odpovedala, je pa bilo odpoved mogoče razbrati iz okoliščin primera. S tem v zvezi je sodišče zapisalo:
»… 33. Pritožniki so se nadalje pritožili, da upravno sodišče, edini sodni organ, ki je odločal v tej zadevi, ni izvedel ustne obravnave.
34. V praksi avstrijska upravna sodišča ne opravijo ustne obravnave, razen če katera od strank tega izrecno ne zahteva (glej točko 20 zgoraj). Ker v tem primeru odvetnik partnerstva Zumtobel ni postavil take zahteve, se mora šteti, da se je pritožnik nedvoumno odrekel pravici do ustne obravnave; Poleg tega zadevni spor tudi ni povzročil vprašanj javnega interesa, ki bi takšno zaslišanje zahtevali (glej sodbo Schuler-Zgraggen proti Švici z dne 24. junija 1993, serija A št. 263, str. 19- 20, odstavek 58).«
Vendar dejstvo, da stranka ni zahtevala javne obravnave, ne pomeni nujno tudi, da se je tej svoji pravici odpovedala. V zadevi Eisenstecken proti Avstriji (2000), kjer je bil predmet obravnavanja pogodba o dosmrtnem preživljanju, je ESČP odločilo, da je prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena EKČP (med drugim tudi) zato, ker nobeden od organov pravnega varstva ni opravil ustno obravnavo. Sodišče je zapisalo:
»… 31. Sodišče ugotavlja, da nobeden od pristojnih organov - lokalni organ za nepremičninske transakcije, organ za regionalne posle za nepremičninske transakcije ali novo ustanovljena komisija za posle s področja nepremičnin - v tem postopku ni opravil ustne obravnave. Sodišče mora preučiti, ali je bilo pomanjkanje ustne obravnave pred temi organi združljivo s 1. odstavkom 6. člena Konvencije.
32. Vlada je navedla, da se je tožeča stranka odpovedala pravici do ustne obravnave, ker po uveljavitvi Zakona o prometu z nepremičninami iz leta 1993 ni izrecno zahtevala nadaljnje obravnave pred komisijo za regionalne nepremičninske posle. Vsekakor v skladu s 1. odstavkom 6. člena v okoliščinah zadeve ni bilo nobene ustne obravnave, ker ni bilo nobenih pomembnih dejanskih in pravnih vprašanj, ki bi zahtevale ustno obravnavo, prav tako pa je ni bilo treba zahtevati v javnem interesu.
33. Kar zadeva prvo trditev vlade, Sodišče ugotavlja, da ni pomembno, ali je tožeča stranka zahtevala ustno obravnavo v pritožbenem postopku, ker obravnave v skladu s členom 40 (1) Zakona o splošnem upravnem postopku v vsakem primeru niso ustne. V zvezi s tem Sodišče opozarja, da vprašanje, ali je prosilec zahteval ustno obravnavo, postane nepomembno za namene preverjanja skladnosti s 1. odstavkom 6. člena Konvencije, če veljavna nacionalna zakonodaja izključuje takšno obravnavo (glej Sodba Diennet proti Franciji z dne 26. septembra 1995, serija A št. 325-A, str. 14, odstavek 31).«
Iz navedenega je razvidno, da ESČP v določenih okoliščinah izostanek ustne obravnave sam po sebi (an sich) obravnava kot kršitev 1. odstavka 6. člena EKČP. Tako, na primer, za presojo kršitve 1. odstavka 6. člena EKČP ni pomembno, ali je stranka zahtevala ustno obravnavo v primeru, ko veljavna nacionalna zakonodaja ustno obravnavo izrecno izključuje, ali pa jo sicer dopušča, vendar jo organ pravnega varstva v praksi nikoli ne opravi. V zadevi Exel proti Češki republiki (2005 - stečajna zadeva) je sodišče odločilo, da je (v postopku pred gospodarskim in pred višjim sodiščem - ne pa tudi pred vrhovnim in ustavnim sodiščem) prišlo do kršitve pravice do ustne obravnave iz 1. odstavka 6. člena EKČP vkljub temu, da je stranka ni izrecno zahtevala, pri čemer je zapisalo:
»… 47. Sodišče poleg tega opozarja da, dejstvo, da stranka ne zahteva ustne obravnave, pomeni molčečo odpoved pravici do obravnave takrat, ko je praksa nacionalnega sodišča, da ne opravi obravnave na lastno pobudo, vendar je v nacionalnem pravu izrecno predvidena možnost ustne obravnave na zahtevo stranke (Zumtobel proti. Avstriji , sodba z dne 21. septembra 1993, serija a n o 268-a, § 34, in Schuler-Zgraggen v. Švica, sodba z dne 24. junija 1993, serija a n o 263 , § 58) ali pa je vsaj praksa nacionalnega sodišča takšna, da opravi obravnavo na zahtevo stranke (Pauger v. Avstrija, sodbo z dne 28. maja 1997, Poročila o sodbah in odločitvah1997-III, § 60). Po drugi strani je vprašanje, ali je tožeča stranka zahtevala ustno obravnavo ali ne, za presojo skladnosti s prvim odstavkom 6. člena Konvencije nepomembno, če nacionalno pravo izrecno izključuje to možnost (glej zgoraj navedeno sodbo Diennet proti Franciji, št. zgoraj navedena sodba, § 34) ali če zadevne nacionalne določbe izrecno ne preprečujejo izvedbe ustne obravnave, vendar je v praksi sodišče nikoli ne opravi (zgoraj navedena sodba Werner proti Avstriji, sodba z dne 24. novembra 1997, poročila 1997-VII, H. v. Belgija, sodba z dne 30. novembra 1987, serija A št. 127, točka 54).«
V zgornjih okoliščinah je kršitev 1. odstavka 6. člena EKČP podana sama po sebi, saj gre za položaj, v katerem stranka bodisi sploh ne more zahtevati ustne obravnave ali pa vsaj ni realno pričakovati, da bo imela omembe vredne možnosti, da bi s svojo zahtevo uspela.
2. Izjemne okoliščine, ki opravičujejo opustitev ustne obravnave
Pravica do javne obravnave v skladu s 1. odstavkom 6. člena EKČP pomeni tudi pravico do ustne obravnave (ustnega zaslišanja) vsaj na eni stopnji razsojanja o zadevi, razen v primerih, ko obstajajo izjemne okoliščine, ki upravičujejo njeno opustitev.16 Kar zadeva izraz »izjemne okoliščine«, je ustaljena doktrina EKČP, da izjemen značaj takih okoliščin izhaja predvsem iz narave spornih vprašanj v primerih, ko se postopki nanašajo na »izključno pravna« ali »zelo tehnična« vprašanja. Tako je npr. v sodbi Mirovni inštitut proti Sloveniji zapisalo:
»… 37. Izjemnost okoliščin, ki lahko upravičijo opustitev ustne obravnave v postopkih, ki obravnavajo »civilno« pravico, se v bistvu nanaša na naravo sporov, o katerih odloča pristojno nacionalno sodišče, ne pa na pogostost takih primerov (glej Madaus proti Nemčiji, št. 44164/14, § 23, 9. junij 2016, in tudi Jussila proti Finski [VS], št. 73053/01, § 42, ESČP 2006-XIV, ki se nanašata na kazenski del prvega odstavka 6. člena konvencije). To ne pomeni, da je zavrnitev izvedbe ustne obravnave upravičljiva samo v redkih primerih (glej Miller proti Švedski, št. 55853/00, § 29, 8. februar 2005). Sodišče je sprejelo izjemne okoliščine v zadevah, kjer se je postopek nanašal izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja (glej Schuler-Zgraggen proti Švici, 24. junij 1993, § 58, serija A št. 263; Varela Assalino proti Portugalski (sklep), št. 64336/01, 25. april 2002; in Speil proti Avstriji (sklep), št. 42057/98, 5. september 2002). Obstajajo postopki, v katerih ustne obravnave ni mogoče zahtevati: na primer, če ni dvomov glede verodostojnosti ali spornih dejstev, ki bi zahtevala obravnavo, in sodišča lahko pošteno in razumno odločijo o zadevi na podlagi navedb strank in drugega pisnega gradiva (glej zgoraj navedeno sodbo Jussila, § 41, s sklicevanjem na Döry proti Švedski, št. 28394/95, § 37, 12. november 2002, ki se nanaša na civilni del prvega odstavka 6. člena konvencije).«
a) Izključno pravna vprašanja
Za izključno pravna vprašanja je ESČP v praksi največkrat štelo vprašanja, ki so se obravnavala pred nacionalnimi ustavnimi sodišči.
V zadevi Hesse-Anger in Anger proti Nemčiji (zahtevek iz naslova pokojninskega zavarovanja) je ESČP sicer poudarilo, da procesne pravice, ki izhajajo iz načela poštenega sojenja v smislu 1. odstavka 6. člena EKČP, zavezujejo tudi ustavna sodišča, kadar sodijo na prvi in zadnji stopnji (v tem primeru je bilo Zvezno ustavno sodišče edino sodno telo, pristojno za obravnavo pritožbe tožnika), vendar pa je ugotovilo, da se je pregled zadeve, opravljen v zadevnem primeru pred Zveznim ustavnim sodiščem, nanašal izključno na pravna in ne na dejanska vprašanja ter da posledično tožniku v postopku pred Zveznim ustavnim sodiščem ni bila kršena pravica do ustne obravnave.
V zadevi Varela Assalino proti Portugalski (2002) je ESČP zavrglo tožbo tožeče stranke z naslednjo obrazložitvijo:
»… načeloma je tožeča stranka imela pravico do ustne obravnave, ker ni uporabna nobene od izjem, predvidenih v drugem stavku 1. odstavka 6. člena. Poleg tega je pritožbeno sodišče in kasacijsko sodišče zaprosila za ustno obravnavo. Vendar narava zadev, ki so bile predmet obravnave, v tem primeru ni zahtevala ustne obravnave. Zadevno sodišče je menilo, da so bila dejstva v zvezi s primerom ugotovljena in da je moralo odločati le o pravnih vprašanjih v zvezi z razlago civilnega zakonika. Takšnega sklepa ni mogoče šteti za nerazumnega, ker v postopku ni bilo nobenih vprašanj, ki jih ni bilo mogoče zadovoljivo rešiti s preučitvijo pisnih dokazov. Edini spor je bil razlaga civilnega zakonika. Kadar so edina vprašanja, ki jih je treba rešiti, pravna vprašanja, glede katerih je predložitev pisnih stališč bolj primerna kot ustno utemeljevanje, je lahko preučitev zadeve na podlagi pisnih dokazov zadostna. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi ESČP prepričalo, da je bila ustna faza po izmenjavi pisnih vlog potrebna za to, da se zagotovi pošteno sojenje. Poleg tega je v nekaterih primerih legitimno, da oblasti upoštevajo potrebo po učinkovitosti in gospodarnosti. Na primer kadar, kot v obravnavanem primeru, dejstva niso sporna in pravna vprašanja niso preveč zapletena, dejstvo, da ni bilo ustne obravnave, ne predstavlja kršitve zahtev iz 1. odstavka 6. člena, ki se nanaša na ustno obravnavo.«
Nasprotno je v zadevi Fredin proti Švedski (2) (1991), ki se je nanašala na dovoljenje za pridobivanje gramoza, ESČP odločilo, da je v postopku pred vrhovnim sodiščem prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena EKČP, ker slednje ni opravilo ustne obravnave v sporu, ki ni bil nujno omejen le na pravna vprašanja.
»… 22. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Vrhovno upravno sodišče v spornem postopku delovalo kot sodišče prve in zadnje stopnje. Kot je priznala Vlada, njegova pristojnost ni bila omejena zgolj na pravna vprašanja, ampak se je raztezala tudi na dejanska vprašanja (glej točko 12 zgoraj). V konkretnem primeru, kot to izhaja iz trditev tožeče stranke v pritožbi na vrhovno upravno sodišče, je bila njegova pritožba v zvezi z odločbo Vlade z dne 21. junija 1989 zmožna sprožiti tako pravna kot tudi dejanska vprašanja (glej točko 8 zgoraj). To je razvidno iz dejstva, da je bilo treba med drugim tudi z ustnim zaslišanjem pridobiti pojasnila k posameznim točkam, ki so po tožnikovem mnenju bistvenega pomena (glej točko 9 zgoraj).
Sodišče meni, da v takšnih okoliščinah 1. odstavka 6. člena zagotavlja pravico do ustne obravnave. Zato je zavrnitev zahteve za ustno obravnavo s strani Vrhovnega upravnega sodišča v zadevi tožeče stranke kršitev 1. odstavka 6. člena Konvencije.«
b) Zelo tehnična vprašanja
Iz sodne prakse ESČP je razvidno, da sodišče kot »tehnična vprašanja« pogosto šteje vprašanja, ki se pojavijo v sporih iz pravic, ki izvirajo iz socialnega zavarovanja. Stališče ESČP je, da so spori v zvezi z zahtevki v okviru sistemov socialne varnosti na splošno razmeroma tehnične narave, pogosto vključujejo številne podatke in številke, njihov rezultat pa je običajno odvisen od pisnih mnenj, ki jih podajo zdravniki. Zato je po mnenju ESČP veliko takšnih sporov primerneje obravnavati v pisni obliki kot na podlagi ustne argumentacije. Poleg tega ESČP priznava, da morajo nacionalni organi na tem področju upoštevati zahteve po učinkovitosti in gospodarnosti, saj bi v takšnih primerih sistematično vodenje ustnih obravnav lahko oviralo posebno skrbnost, ki se zahteva v zadevah socialne varnosti.17 V zadevi Schuler-Zgraggen proti Švici (1993), v kateri je obravnavalo zahtevek iz socialnega zavarovanja, je ESČP na primer zapisalo:
» 58. …. Ker je tu šlo za zelo tehnična vprašanja, jih je bilo primerneje obravnavati v pisni obliki kot z ustnim argumentiranjem; poleg tega pa bi tudi zasebna medicinska narava zadeve prosilca nedvomno odvrnila od obravnavanja v javnosti. Končno je razumljivo, da morajo nacionalni organi na tem področju upoštevati tudi zahteve učinkovitosti in gospodarnosti. Sistematično izvajanje javnih obravnav bi lahko pomenilo oviro za »posebno skrbnost, ki je potrebna v zadevah socialne varnosti« (glej zgoraj navedeno sodbo Deumeland proti. Nemčija, str. 30, točka 90) in bi lahko na koncu preprečilo upoštevanje zahteve po razumnem roku iz 1. odst. 6. člena (člen 6-1) (glej mutatis mutandis sodbo Boddaert proti Belgiji z dne 12. oktobra 1992, serija A št. 235-D, str. 82-83, točka 39). V skladu s tem ni bilo kršitve 1. odstavka 6. člena glede ustnega in javnega značaja postopka.«
V sporih, ki ne zadevajo pravic iz naslova socialne varnosti, je stališče ESČP strožje. Tako je npr. v zadevi Jurisic in Collegium Mehrerau proti Avstriji (2006), kater predmet je bilo dovoljenje za zaposlitev tujca, ESČP odločilo, da je bil kršen 1. odstavek 6. člena EKČP, ker ni moglo ugotoviti, da bi bile podane »izjemne okoliščine«, ki bi opravičevale opustitev ustne obravnave:
»… 64. Sodišče ugotavlja, da sta zadevo obravnavali Služba za trg dela Bregenz in Služba za trg dela Vorarlberg, oba izključno upravna organa, kasneje pa še upravno sodišče. Drugi pritožnik ni ugovarjal, da upravno sodišče ni mogoče opredeliti kot razsodišče /tribunal in v spisu tudi ni nobene navedbe, da je obseg presoje upravnega sodišča v okoliščinah tega primera nezadosten. Tako je bilo upravno sodišče prvo in edino sodišče, ki je razsojalo v zadevi tožeče stranke (glej mutatis mutandis Schelling proti Avstriji, št. 55193/00, § 29, 10. november 2005).
65. Drugi pritožnik je tako načeloma imel pravico do javne ustne obravnave pred prvim in edinim razsodiščem /tribunalom, razen če bi obstajale izredne okoliščine, ki bi utemeljevale opustitev take obravnave. Sodišče je sprejelo takšne izredne okoliščine v primerih, ko se je postopek nanašal izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja (glej sodbo Schuler-Zgraggen proti Švici, sodba z dne 24. junija 1993, serija A št. 263, str. 19-20, § 58, Varela Assalino proti Portugalski (odl.), št. 64336/01, 25. aprila 2002, Speil proti Avstriji (odl.) št. 42057/98, 5. september 2002).
66. Vendar pa Sodišče ne meni, da je predmet postopka pred upravnim sodiščem v tej zadevi tako zelo tehnične ali izključno pravne narave, da bi upravičil opustitev obveznosti ustne obravnave.
67. V skladu s tem je prišlo do kršitve člena 1 odstavka 6. člena Konvencije.«
Pravica do ustne obravnave v luči sodne prakse Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS
Ustava RS pravico do javnih sodnih obravnav in pravico do javnega izrekanja sodb zagotavlja v 24. členu (Javnost sojenja). Pravica do javnih sodnih obravnav se v slovenskem pravnem redu uresničuje z izvedbo glavnih obravnav v sodnih postopkih. Pravica do javne glavne obravnave je po naravi stvari neločljivo povezana s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Iz pravice do enakega varstva pravic (ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS) izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljene temeljne procesne garancije, ki obsegajo pravico do izjave in pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. Vsaka stranka mora imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki (pravica do kontradiktornega postopka), kot tudi možnost, da je navzoča ob izvajanju dokazov. Ta pravica zagotavlja, da bo posameznik v razmerju do države v položaju subjekta, in s tem preprečuje, da bi se posameznik pretvoril le v objekt državnega odločanja.18
Tudi pravna teorija poudarja, da bi bila pravica do obravnave pred sodnikom v svojem bistvu prazna, če ne bi bilo omogočeno, da se uresničuje skupaj s pravico strank do učinkovitega sodelovanja na glavni obravnavi. Pravica do učinkovitega sodelovanja na obravnavi se izvaja prek pravice do izjavljanja, ki jo kot eno najpomembnejših ustavnih procesnih jamstev v sodnem postopku zagotavlja 22. člen Ustave RS. Ta pravica vključuje tudi pravico do izvedbe dokazov na glavni obravnavi. Učinkovito sodelovanje v postopku (in na obravnavi) ne pomeni le pravice stranke, da se izjavi o dejstvih in dokazilih, temveč pomeni tudi pravico stranke, da se v postopku izjavi o pravni podlagi spora oziroma o pravnih vprašanjih, kar je tesno povezano z institutom materialnega procesnega vodstva. Pogoj za učinkovito sodelovanje strank na glavni obravnavi je tudi zagotovitev enakopravnosti strank (enakost orožij) v postopku. 19
Sodišča v Republiki Sloveniji, vključno z Ustavnim sodiščem RS, so izvedbo glavne obravnave dolgo časa obravnavala (pretežno) kot sredstvo za izvajanje dokazov. Šele novejša sodna praksa Ustavnega sodišča RS (ki so jo pomagale oblikovati zlasti uspešne tožbe slovenskih tožnikov pred ESČP v sporih, ki so se pred tem sodiščem vodili proti Republiki Sloveniji) izrecno poudarja pomen pravice do glavne obravnave kot samostojne človekove pravice.
I. Ustavno sodišče RS
Ustavno sodišče RS je v novejših odločitvah 20 svoja stališča uskladilo s stališči ESČP in pravico do ustne obravnave (pravico do glavne obravnave pred sodnikom) obravnava kot samostojno človekovo pravico, ki jo Ustava RS zagotavlja z določbo 22. člena (Enako varstvo pravic). Izvedba ustne obravnave v aktualni sodni praksi Ustavnega sodišča RS tako nima (več) le pomena sredstva za izvedbo dokazov, ampak je njen namen tudi omogočiti enakopravno razmerje strank v sporu, o katerem mora odločiti pristojno sodišče. Zahteva po skladnosti s splošnimi ustavnopravnimi jamstvi, ki izhajajo iz 22. člena Ustave RS, na splošno velja za vse postopke pred državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.21 Takšno stališče sloni na spoznanju, da je osrednji del odločanja prav presoja navedb in trditev strank skupaj z izvedbo predlaganih dokazov o obstoju pravno pomembnih dejstev in prosto presojo dokazov v povezavi s temi dejstvi. V takšnem položaju lahko sodnik prosto presoja vrednost posameznih navedb, trditev in dokazov praviloma le tedaj, če sam neposredno od stranke postopka sprejema navedbe in trditve ter s svojimi čutili zazna lastnosti in naravo dokaznih sredstev ter vsebino dokazov.22
Sledeč sodni praksi ESČP tudi judikatura Ustavnega sodišča RS (in Vrhovnega sodišča RS) pravice do ustne obravnave ne obravnava kot absolutno pravico. Vendar pri morebitni opustitvi izvedbe ustne obravnave dosledno upošteva pravila, ki jih je oblikovalo ESČP, in sicer: 23
v postopku pred sodiščem prve in edine stopnje pravica do »javne obravnave« po prvem odstavku 6. člena EKČP pomeni upravičenost do »ustne obravnave«, razen če obstajajo »izjemne okoliščine«, ki upravičujejo njeno opustitev (denimo izključno pravna ali zelo tehnična vprašanja ali pa na primer, če ni dvomov o verodostojnosti ali če ni spornih dejstev, ki bi zahtevala obravnavo, in sodišča lahko pošteno in razumno odločijo o zadevi na podlagi navedb strank in drugega pisnega gradiva);
v postopkih, ki potekajo na dveh stopnjah, se mora na splošno vsaj na eni stopnji zagotoviti taka obravnava, če ne obstajajo (prej navedene) »izjemne okoliščine«;
razlogi za zavrnitev izvedbe ustne obravnave morajo biti izrecni, jasni in nedvoumni, pri čemer obrazložitev, s katero se izvedbo ustne obravnave zavrne brez upoštevanja celostnega pomena in namena tega instituta, ni v skladu s pravico do ustne obravnave kot samostojne človekove pravice, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.
Kar zadeva različne druge možne (tudi zakonske) omejitve pravice do ustne obravnave pa na splošno velja: da bi bil poseg v pravico do glavne obravnave dopusten, mora temeljiti na izrecni ustavno-skladni zakonski ureditvi (poseg mora biti zakonsko določen, prestati mora ustavna testa legitimnosti in sorazmernosti), ta pa mora biti v sodni praksi kot izjema interpretirana restriktivno. 24
II. Vrhovno sodišče RS
Razvoju sodne prakse Ustavnega sodišča RS sledi tudi novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. Ker so se vprašanja, povezana z izvedbo glavne obravnave, v dosedanji praksi slovenskih sodišč pojavljala predvsem v zvezi s sojenjem v upravnem sporu, je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS osredotočena zlasti na ta tip spora. Tako je na primer Vrhovno sodišče RS s sodbo upravnega oddelka X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 presodilo, da prvostopno upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave RS. (Sodbo je Vrhovno sodišče RS sprejelo v upravnem sporu, v katerem je tožnica uveljavljala pravico do odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V zvezi s tem je zahtevala izvedbo dokazov na glavni obravnavi pred sodiščem, ki je Upravno sodišče ni izvedlo in se do razlogov za to opustitev tudi ni opredelilo. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je s tem kršilo ustavno pravico tožnice do glavne obravnave, je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje.)
Iz stališč Vrhovnega sodišča v omenjeni sodbi izhaja, da je v upravnem sporu v primeru spornega dejanskega stanja vselej treba izvesti glavno obravnavo. Opustiti jo je mogoče samo zaradi izjemnih okoliščin, če so razlogi ustavno dopustni in izrecno določeni v zakonu. Navedena obveznost izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica. Glavna obravnava je tudi v zakonski ureditvi upravnega spora osrednje procesno dejanje, saj je z zakonom izrecno določeno, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Na njej se mora odviti poleg ugotavljanja dejanskega stanja tudi celotna razprava o dejanskih in pravnih navedbah strank, ki jih mora usmerjati Upravno sodišče skladno z načeli odprtega sojenja. Glavna obravnava ima torej tudi v upravnem sporu svojo temeljno funkcijo sojenja: obravnavati in razrešiti, kar je med strankama spornega v neposrednem in javnem postopku pred Upravnim sodiščem.
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tudi presodilo, da Upravno sodišče ne sme več uporabiti določbe Zakona o upravnem sporu 25 (v nadaljevanju: ZUS), ki določa možnost, da sodišče tudi v primeru spornega dejanskega stanja odloči na nejavni seji, saj njena uporaba povzroči kršitev ustavne pravice stranke do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.26
Ur.l. RS, št. 33/94↩︎
Člen 6 EKČP (pravica do poštenega sojenja) določa: (1.) Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, ali pa v nujno potrebnem obsegu, kadar je to po mnenju sodišča nujno potrebno zaradi posebnih okoliščin, če bi javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti. (2.) Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda. 3. Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice: a.) da ga takoj in podrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, o bistvu in vzrokih obtožbe, ki ga bremeni; b.) da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe; c. da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti; d.) da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič, in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče; e.) da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem.↩︎
Glej npr. Schuler-Zgraggen proti Švici tč. 58; Döry proti Švedski, tč. 37; Mirovni inštitut proti Sloveniji, tč. 36 itd.↩︎
Prim. Guide on Article 6 of the European Convention on Human Rights, tč. 383 in tam navedene sodbe↩︎
Glej npr. Ramos Nunes de Carvalho e Sa v. Portugal (2018), tč. 187↩︎
Ibid↩︎
Fischer proti Avstriji, tč. 44; Salomonsson proti Švedski, tč. 36↩︎
Guide on Article 6 of the European Convention on Human Rights, tč. 385 in tam navedene sodbe↩︎
Mirovni inštitut proti Sloveniji (2017), tč. 36↩︎
Vsi poudarki avtor↩︎
Ramos Nunes de Carvalho e Sa v. Portugal (2018), tč. 191↩︎
Glej npr. Malhous proti Češki (2001), tč. 60, kjer SEU ugotavlja, da pristojnost Občinskega sodišča ni bila strogo omejena na pravna vprašanja, temveč je obsegala tudi presojo, ali je upravni organ pravilno ugotovil dejstva.↩︎
Glej npr. Miller proti Švedski (tč. 34), kjer SEU meni, da vprašanja glede priznane stopnje invalidnosti, ki jih je sprožila pritožnikova pritožba, niso imela le tehnične narave ter da bi bilo v dani zadevi primerneje, če bi sodišče pritožniku omogočilo pravico, da v svojem imenu ali prek zastopnika na ustni obravnavi pojasni svoj osebni položaj.↩︎
Glej npr. Lundevall proti Švedski (2002), tč. 39, kjer je pritožnik v zahtevi za ustno zaslišanje med drugim navedel, da želi odboru zastaviti vprašanja in da bi bilo pri oceni njegovega zdravstvenega stanja za pritožbeno sodišče koristno, če bi se z njim osebno sestalo. SEU je odločilo, da bi v teh okoliščinah ustno zaslišanje lahko zagotovilo informacije, pomembne za sprejem odločitve v zadevi.↩︎
Glej npr. Axen proti Nemčiji (1983), tč. 28↩︎
Glej Guide on Article 6 of the European Convention on Human Rights, tč. 384 in 388 ter tam navedene sodbe↩︎
Glej npr. Miller proti Švedski (2005 - invalidnina), tč. 29↩︎
Prim. odločitev Ustavnega sodišča RS Up-1055/05-12, tč. 9↩︎
Glavna obravnava pred upravnim sodnikom (R. Berčič … et.al.), Založba Pravne fakultete 2020; str. 41↩︎
Glej npr. odločitve Ustavnega sodišča RS Up-360/16, Up-135/19, U-I-37/19↩︎
Prim. odločitev Ustavnega sodišča RS Up-360/16-22, tč. 9↩︎
Prim. odločitev Ustavnega sodišča RS Up-360/16-22, tč. 17↩︎
Prim. odločitev Ustavnega sodišča RS Up-360/16-22, tč. 15 in 16↩︎
Glavna obravnava pred upravnim sodnikom (R.Berčič … et.al.), Založba Pravne fakultete 2020; str. 40↩︎
Uradni list RS, št. 105/06, 107/09 - odl. US, 62/10, 98/11 - odl. US, 109/12 in 10/17↩︎
Vir: sporočilo za javnost z dne 1. 9. 2020 (https://www.sodisce.si/vsrs/objave/2020090113302470/)↩︎