Pravno varstvo pri podelitvi koncesij se odvisno od vrste koncesij zagotavlja v skladu z ZPVPJN (koncesije gradenj: 62. člen ZJZP) oziroma v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 s sprem.) in Zakonom o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 s sprem.) (koncesije storitev: 61. in 63. člen ZJZP).
Skladno s 5. točko prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24 »javna naročila« pomenijo pisno sklenjene odplačne pogodbe med enim ali več gospodarskimi subjekti ter enim ali več javnimi naročniki, katerih predmet je izvedba gradenj, dobava blaga ali izvajanje storitev. »Javna naročila storitev« skladno z 9. točko prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24 pomenijo javna naročila, katerih predmet je izvajanje storitev, razen tistih iz točke 6 prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24. Iz definicije javnega naročila storitev, kot jo določa 9. točka prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24, je razvidno, da se kot javna naročila storitev ne štejejo tista javna naročila, ki jih je mogoče opredeliti kot javna naročil gradenj v skladu s 6. točko prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24.
Vsebinsko primerljivo določa tudi ZJN-3. Javno naročilo namreč pomeni pisno sklenjeno odplačno pogodbo med enim ali več gospodarskimi subjekti ter enim ali več naročniki, katere predmet je izvedba gradenj, dobava blaga ali izvajanje storitev (1. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3), javno naročilo storitev pa pomeni javno naročilo, katerega predmet je izvajanje storitev, razen tistih iz 2. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3 (5. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3). Iz definicije javnega naročila storitev, kot jo določa 5. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3, je razvidno, da se kot javna naročila storitev ne štejejo tista javna naročila, ki jih je mogoče opredeliti kot javna naročil gradenj v skladu z 2. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3.
Pravno varstvo ponudnikov se v Republiki Sloveniji v primeru oddaje javnih naročil blaga, storitev in gradenj (razen v primeru javnih naročil iz prvega odstavka 4. člena ZPVPJN) zagotavlja skladno z ZPVPJN (prva alinea prvega odstavka 1. člena ZPVPJN), pri čemer ZPVPJN tudi določa organe, ki so pristojni za varstvo pravic po ZPVPJN (druga alinea prvega odstavka 1. člena ZPVPJN).
Organ, ki v Republiki Sloveniji odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil v vseh stopnjah postopka javnega naročanja, je Državna revizijska komisija, ki je poseben, neodvisen in samostojen državni organ (prvi odstavek 60. člena ZPVPJN).
Državna revizijska komisija pa zagotavlja pravno varstvo v skladu z ZPVPJN tudi v primerih, ki ju določa 62. člen ZJZP, in torej tudi v primerih, ko se za sklenitev javno-zasebnega partnerstva uporabljajo pravila o javnih naročilih ali koncesijah gradenj. V 62. členu ZJZP je namreč določeno, da v primeru, ko se za sklenitev javno-zasebnega partnerstva uporabljajo pravila o javnih naročilih ali koncesijah gradenj, »se pravno varstvo zagotavlja v skladu z Zakonom o javnem naročanju (obrazloženo obvestilo) in z zakonom, ki ureja revizijo postopkov oddaje javnih naročil«. »Zakon, ki ureja revizijo postopkov oddaje javnih naročil« iz 62. člena ZJZP je od 3. 7. 2011 (87. člen ZPVPJN), ko je prenehal veljati Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 s sprem.) (gl. prvi odstavek 81. člena ZPVPJN v zvezi s 87. členom ZPVPJN), postal ZPVPJN (prim. sklepa Državne revizijske komisije št. 018-357/2012-5 z dne 2. 11. 2012 in 018-050/2014-10 z dne 26. 3. 2014). Čeprav 62. člen ZJZP izrecno ne določa pristojnega organa, temveč obseg pravnega varstva, je zaradi tolmačenja ureditve, na katero odkazuje s sklicevanjem na zakon, ki ureja revizijo postopkov oddaje javnih naročil, mogoče sklepati, da med drugim odkazuje tudi na ureditev iz prvega odstavka 60. člena ZPVPJN (sklep Državne revizijske komisije št. 018-214/2016-8 z dne 30. 1. 2017).
Skladno s 4. točko 5. člena ZJZP je »razmerje javno-zasebnega partnerstva« razmerje med javnim in zasebnim partnerjem v zvezi z javno-zasebnim partnerstvom, tako razmerje pa se lahko izvaja kot razmerje pogodbenega partnerstva (pogodbeno partnerstvo) ali razmerje statusnega partnerstva (statusno partnerstvo.
Skladno s 5. točko 5. člena ZJZP je »pogodbeno partnerstvo« oblika razmerja javno-zasebnega partnerstva, ki se lahko izvaja kot javnonaročniško partnerstvo ali koncesijsko partnerstvo.
Skladno s 6. točko 5. člena ZJZP je »javnonaročniško partnerstvo« oblika pogodbenega javno-zasebnega partnerstva, kot je opredeljeno v drugi alinei 26. člena ZJZP. V drugi alinei 26. člena ZJZP je javnonaročniško partnerstvo opredeljeno kot odplačno razmerje med naročnikom in (med drugim) izvajalcem storitev, katerega predmet je izvedba storitve.
Skladno s 7. točko 5. člena ZJZP je »koncesijsko partnerstvo« oblika pogodbenega javno-zasebnega partnerstva, kot je opredeljeno v prvi alinei 26. člena ZJZP. V prvi alinei 26. člena ZJZP je koncesijsko partnerstvo opredeljeno kot dvostransko pravno razmerje med državo oziroma samoupravno lokalno skupnostjo ali drugo osebo javnega prava kot koncedentom in pravno ali fizično osebo kot koncesionarjem, v katerem koncedent podeli koncesionarju posebno ali izključno pravico izvajati gospodarsko javno službo oziroma drugo dejavnost v javnem interesu, kar lahko vključuje tudi zgraditev objektov in naprav, ki so deloma ali v celoti v javnem interesu.
Državna revizijska komisija se je že v zadevah, ki jih je obravnavala pred potekom roka za prenos Direktive 2014/23, izrekala za nepristojno za odločanje v postopku pravnega varstva podelitve koncesije storitev (npr. sklepi št. 018-307/2006-41-2461 z dne 21. 8. 2006, 018-338/2011-8 z dne 8. 11. 2011 in 018-446/2011-2 z dne 3. 1. 2012), enako pa se je izrekla tudi po poteku roka za prenos Direktive 2014/23 (sklep št. 018-214/2016-8 z dne 30. 1. 2017). Državna revizijska komisija je v slednjem primeru zavrnila pobudo za prekinitev postopka odločanja pred njo in predložitev vprašanja Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče) v predhodno odločanje, saj je s sklicevanjem na že oblikovano sodno prakso o primerljivih pravnih vprašanjih (prim. sodbo Srl CILFIT in Lanificio di Gavardo SpA proti Ministero della sanità, C-283/81 z dne 6. 10. 1982, ECLI:EU:C:1982:335, točka 14) navedla, da je iz točke 39 sodbe Koppensteiner GmbH proti Bundesimmobiliengesellschaft mbH, C-15/04 z dne 2. 6. 2015, ECLI:EU:C:2005:345 razvidno, da je Sodišče navedlo stališče, ki naslavlja »pristojno sodišče« (v nemščini kot jeziku postopka »[d]as zuständige Gericht«, v angleščini »the court or tribunal having jurisdiction«, v francoščini »la juridiction compétente« in v italijanščini »il giudice competente«). Organi, ki so pristojni za odločanje o sporih o pravicah posameznikov, izvedenih iz pravnega reda Skupnosti, se določijo v skladu s pravnim redom vsake države članice (sodbe Piercarlo Bozzetti proti Invernizzi SpA in Ministero del Tesoro, C-179/84 z dne 9. 7. 1985, ECLI:EU:C:1985:306, točka 17, Dorsch Consult Ingenieurgesellschaft mbH in Bundesbaugesellschaft Berlin mbH, C-54/96 z dne 17. 9. 1997, ECLI:EU:C:1997:413, točka 40, EvoBus Austria GmbH in Niederösterreichische Verkehrsorganisations GmbH (Növog), C-111/97 z dne 24. 9. 1998, ECLI:EU:C:1998:434, točka 15 in Koppensteiner GmbH proti Bundesimmobiliengesellschaft mbH, C-15/04, ECLI:EU:C:2005:345, točka 34). Prav tako je Sodišče navedlo, da ni njegova naloga, da se vključi v reševanje vprašanja pristojnosti, ki se lahko pojavijo v okviru nacionalnega sodnega sistema iz razvrstitve nekaterih pravnih položajev, ki temeljijo na pravu Skupnosti (sodbe Dorsch Consult Ingenieurgesellschaft mbH in Bundesbaugesellschaft Berlin mbH, C-54/96, ECLI:EU:C:1997:413, točka 40, EvoBus Austria GmbH in Niederösterreichische Verkehrsorganisations GmbH (Növog), C-111/97, ECLI:EU:C:1998:434, točka 15, Hospital Ingenieure Krankenhaustechnik Planungs-Gesellschaft mbH (HI) in Landeskrankenanstalten-Betriebsgesellschaft, C-258/97 z dne 4. 3. 1999, ECLI:EU:C:1999:118, točka 22). Iz 46. člena Direktive 2014/23 oziroma določb Direktive 89/665, kot so bile spremenjene s 46. členom Direktive 2014/23 [enako pa velja za 47. člen Direktive 2014/23 oziroma določb Direktive 92/13, kot so bile spremenjene s 47. členom Direktive 2014/23], tudi ne izhaja, da določa, kateri nacionalni organ bi moral biti pristojen za namen zagotavljanja učinkovite revizije podelitve koncesij storitev ali da bi to v Republiki Sloveniji morala biti ravno Državna revizijska komisija (po analogiji prim. sodbe Dorsch Consult Ingenieurgesellschaft mbH in Bundesbaugesellschaft Berlin mbH, C-54/96, ECLI:EU:C:1997:413, točka 41, Walter Tögel in Niederösterreichische Gebietskrankenkasse, C-76/97 z dne 24. 9. 1998, ECLI:EU:C:1998:432, točka 23, EvoBus Austria GmbH in Niederösterreichische Verkehrsorganisations GmbH (Növog), C-111/97, ECLI:EU:C:1998:434, točka 16, Hospital Ingenieure Krankenhaustechnik Planungs-Gesellschaft mbH (HI) in Landeskrankenanstalten-Betriebsgesellschaft, C-258/97, ECLI:EU:C:1999:118, točka 23 ter Alcatel Austria AG in drugi, C-81/98 z dne 28. 10. 1999, ECLI:EU:C:1999:534, točka 50).
Vsaka država članica v skladu s svojim pravnim redom določi, kateri organi so pristojni za odločanje o sporih o pravicah posameznikov, izvedenih iz pravnega reda Skupnosti. Pooblastila, navedena v prvem odstavku 1. člena Direktive 89/665 ter členih 2d in 2e Direktive 89/665 [enako velja za pooblastila, navedena v prvem odstavku 1. člena Direktive 92/13 ter členih 2d in 2e Direktive 92/13], kar pomeni tudi pooblastila iz alinee b prvega odstavka 2. člena Direktive 89/665 [enako velja za pooblastila iz alinee b prvega odstavka 2. člena Direktive 92/13], se lahko prenesejo na ločene organe, ki so pristojni za različne vidike revizijskega postopka (drugi odstavek 2. člena Direktive 89/665 in drugi odstavek 2. člena direktive 92/13). ZPVPJN določa pristojnosti Državne revizijske komisije, ki pa ne sežejo tudi na področje koncesij storitev. Državna revizijska komisija je tako v sklepu št. 018-214/2016-8 z dne 30. 1. 2017 zaključila, da na podlagi obstoječega pravnega reda Republike Slovenije ni pristojni organ, ki bi lahko uporabil pooblastila iz alinee b prvega odstavka 2. člena Direktive 89/665 [kar bi pomenilo enako za pooblastila iz alinee b prvega odstavka 2. člena Direktive 92/13] v primeru oddaje koncesij storitev.
Državna revizijska komisija je v sklepu št. 018-214/2016-8 z dne 30. 1. 2017 še navedla, da če bi sklenitev pogodbe pomenila javno naročilo (storitev) v smislu 5. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3 ali pa javnonaročniško partnerstvo v smislu 6. točke 5. člena ZJZP, bi pravno varstvo potekalo skladno z določbami ZPVPJN in vlagatelju bi ga zagotavljala Državna revizijska komisija, sicer pa ne. Državna revizijska komisija je v sklepu št. 018-214/2016-8 z dne 30. 1. 2017 tako zaključila, da zato v skladu z nacionalno ureditvijo ni pristojna za odločanje o podelitvah koncesij storitev in na njeno drugačno pristojnost ne vplivata ne Direktiva 2014/23 ne dejstvo, da 46. člen Direktive 2014/23 [enako pa velja za 47. člen Direktive 2014/23] še ni bil prenesen v pravni red Republike Slovenije.