Izkazalo se je namreč, da so podjetja, ki so bila del tega združenja, v preteklosti zagrešila hujše kršitve poklicnih pravil, pri čemer v svoji ponudbi niso predložila nobenih dokazov o morebitnih popravnih ukrepih, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali jim je mogoče priznati sposobnost za oddajo javnega naročila kljub obstoju razloga za izključitev. Ob izločitvi njihove ponudbe je naročnik poudaril, da belgijska zakonodaja zahteva, da morajo ponudniki dokaze o izvedenih popravnih ukrepih predložiti sami, na lastno pobudo, in da jih naročnik k temu ni dolžan pozivati.

Podjetja, ki so bila del začasnega združenja RTS‑Norré (v nadaljevanju: pritožniki), so se zoper odločitev naročnika o izločitvi njihove ponudbe pritožila pri belgijskem Vrhovnem upravnem sodišču (Raad van State /Conseil d'Etat). Pri tem so navedla, da v postopku oddaje predmetnega javnega naročila niso imela možnosti, da bi dokazala svojo zanesljivosti kljub obstoju prej navedenega razloga za izključitev. Pritožniki so trdili, da bi jim moral naročnik skladno s členom 57(6) Direktive 2014/24/EU,² ki ureja tim. mehanizem popravnih ukrepov (self‑cleaning), preden jih je izključil iz postopka, omogočiti, da dokažejo, da so sprejeli ustrezne popravne ukrepe, s katerimi bi lahko utemeljili svojo zanesljivost kljub obstoju razloga za izključitev. Pri tem so poudarili, da je Direktiva 2014/24/EU iz leta 2014 začela veljati 18. aprila 2016, Kraljevina Belgija pa jo je v nacionalno zakonodajo prenesla z zamudo. Zato so se pritožniki v obravnavanem postopku sklicevali tudi na neposredno uporabo ustreznih pravil direktive oziroma so zagovarjali stališče, da je določba člena 57(6) Direktive 2014/24/EU neposredno zavezujoča. Naročnik se, nasprotno, ni strinjal s tem, da je člen 57(6) dovolj brezpogojen, jasen in natančen, da bi mu bilo mogoče pripisati neposredni učinek. Ob tem je izpostavil dejstvo, da direktiva od držav članic zahteva, da same določijo podrobne pogoje za uporabo te določbe.

Ob vsem navedenem je belgijsko sodišče prekinilo sojenje in Sodišču EU v predhodno odločanje predložilo dve vprašanji, s katerima je želelo izvedeti:³

1. ali je treba člen 57(6) Direktive 2014/24 razlagati tako, da nasprotuje praksi države članice, v skladu s katero mora zadevni gospodarski subjekt ob oddaji vloge za sodelovanje ali ponudbe v okviru postopka oddaje javnega naročila na lastno pobudo predložiti dokaz o sprejetih popravnih ukrepih zato, da dokaže svojo zanesljivost kljub obstoju neobveznega razloga za izključitev iz člena 57(4) te direktive, ker takšna obveznost ne izhaja niti iz veljavnih nacionalnih predpisov, niti iz dokumentov v zvezi z oddajo javnega naročila,

in

2. ali je treba člen 57(6) Direktive 2014/24 razlagati tako, da ima neposreden učinek.

Presoja Sodišča EU

1. Prvo vprašanje - predložitev dokazov o popravnih ukrepih

V prvem delu sodbe je Sodišče EU razpravljalo o tem, kdaj in na čigavo pobudo mora prizadeti ponudnik oziroma kandidat javnemu naročniku predložiti dokazila o popravnih ukrepih, ki jih je sprejel v zvezi z obstojem posameznega razloga za izključitev iz postopka oddaje javnega naročila.

Sodišče EU je najprej (sklicujoč se pri tem na svojo že obstoječo sodno prakso ⁴) pojasnilo, da lahko v skladu z določbo člena 57(6) ⁵ Direktive 2014/24 EU vsak gospodarski subjekt, na katerega se nanaša kateri koli od obveznih ali neobveznih razlogov za izključitev iz člena 57(4)⁶ te direktive, vključno z razlogom »hujše kršitvie poklicnih pravil«, naročniku predloži dokaze, da je sprejel zadostne ukrepe, s katerimi lahko dokaže svojo zanesljivost kljub obstoju zadevnega razloga za izključitev. Če se ugotovi, da predloženi dokazi zadoščajo, zadevnega gospodarskega subjekta iz takega razloga ni mogoče izključiti iz postopka oddaje javnega naročila. Navedena določba torej ureja poseben pravni režim - tim. mehanizem popravnih ukrepov (self‑cleaning) - s katerim je gospodarskim subjektom priznana pravica, ki jo morajo države članice s prenosom direktive zagotoviti ob spoštovanju pogojev, določenih v direktivi.⁷ Kot je v svojih sklepnih predlogih podrobneje navedel generalni pravobranilec M. Campos Sánchez‑Bordona,⁸ člen 57(6) Direktive 2014/24 v zvezi mehanizmom popravnih ukrepov zajema samo osnovna pravila (na primer glede dolžnosti obrazložitve negativne ocene popravljalnih ukrepov in podobno), medtem ko je ureditev podrobnejših pravil (»pogojev za izvajanje«) prepuščena državam članicam. Skladno z uvodno izjavo (102) in členom 57(7) Direktive 2014/24EU namreč »[d]ržave članice z zakoni ali drugimi predpisi in ob upoštevanju prava Unije določijo pogoje za izvajanje tega člena«. Pri tem se svoboda držav članic na tem področju kaže na dveh ravneh:

- na splošni, na podlagi katere države članice uživajo določeno diskrecijsko pravico pri določitvi pogojev za uporabo neobveznih razlogov za izključitev iz člena 57(4) direktive,

in

- na konkretni, v zvezi s tem, kdaj in v kateri obliki je treba predložiti dokaze o ponovni vzpostavitvi zanesljivosti.⁹

Sodišče EU je še opozorilo, da niti v uvodni izjavi (102) niti v besedilu člena 57(6) Direktive 2014/24/EU ni določeno, kako in v kateri fazi postopka oddaje javnega naročila je mogoče predložiti dokaz o popravnih ukrepih. Zato je besedilo člena 57(6) treba razumeti tako, da lahko na njegovi podlagi gospodarski subjekti predložijo dokaz o sprejetih popravnih ukrepih bodisi na lastno pobudo ali na pobudo naročnika. To lahko storijo bodisi ob predložitvi ponudbe (oziroma oddaji vloge za sodelovanje) ali pa tudi v poznejših fazah postopka oddaje javnega naročila. Namen (ratio legis) člena 57(6) direktive je namreč v tem, da se na eni strani poudari pomembnost zanesljivosti gospodarskega subjekta in na drugi strani v tem, da se zagotovi objektivno oceno gospodarskih subjektov in s tem učinkovito konkurenco. Takšen namen je mogoče doseči, če je dokaz o popravnih ukrepih predložen v kateri koli fazi postopka pred sprejetjem odločitve o oddaji naročila. Pri tem je bistveno, da ima gospodarski subjekt možnost navesti in naročniku dati v obravnavo popravne ukrepe, ki po njegovem mnenju omogočajo spregled razloga za izključitev, ki se nanaša nanj.¹⁰

Ob navedenem pa je Sodišče EU vendarle opozorilo tudi na določbo člena 57(7) direktive, ki državam članicam daje določeno mero diskrecije pri urejanju podrobnejših pravil v zvezi s popravnim mehanizmom v nacionalnih zakonodajah. V povezavi s tem je sodišče navedlo, da lahko države članice v okviru diskrecijske pravice, ki jo imajo pri določanju podrobnejših postopkovnih pravil, določijo tudi, da mora gospodarski subjekt dokaze o popravnih ukrepih predložiti (bodisi na zahtevo naročnika ali na lastno pobudo) že ob oddaji ponudbe (oziroma vloge za sodelovanje v primerih, ko gre za večfazni postopek).

Prav tako pa lahko države članice določijo tudi, da je tak dokaz (na podlagi uradnega poziva naročnika) mogoče predložiti tudi kasneje v postopku.¹¹ Ob tem je Sodišče EU izrecno poudarilo,¹² da morajo države članice pri določanju podrobnejših pravil o uporabi popravnega mehanizma iz člena 57(6) spoštovati pravo EU. To pomeni, da morajo pri določanju podrobnejših pravil ravnati skladno z načeli preglednosti,¹³ enakega obravnavanja ¹⁴ in načelom spoštovanja pravice do obrambe.¹⁵ Če se torej država članica odloči s pravili nacionalnega prava zahtevati, da lahko gospodarski subjekt dokaz o popravnih ukrepih predloži izključno na lastno pobudo in (le) ob oddaji ponudbe (oziroma vloge za sodelovanje), ne da bi imel možnost tak dokaz predložiti (tudi) v poznejši fazi postopka, pravo EU od držav članic zahteva,

• da morajo biti v takšnem primeru potencialni ponudniki na transparenten način predhodno, jasno, natančno in nedvoumno obveščeni o obstoju takšne obveznosti

in

• da mora taka informacija izhajati bodisi neposredno iz dokumentov v zvezi z oddajo javnega naročila ali pa iz napotitve na upoštevne nacionalne predpise v teh dokumentih.

Sodišče je ob tem opozorilo še,¹⁶ da pravica do obrambe (izjave) v takšnem primeru zahteva, da morajo imeti gospodarski subjekti možnost, da lahko v svoji ponudbi (oziroma vlogi za sodelovanje) koristno in učinkovito navedejo svoje stališče ter sami opredelijo razloge za izključitev, ki bi jih lahko javni naročnik (ob upoštevanju zahtev iz dokumentov v zvezi z oddajo javnega naročila in/ali nacionalnih predpisov) uporabil zoper njih. Če je obveznost gospodarskih subjektov, da v svoji ponudbi (oziroma vlogi za sodelovanje) na lastno pobudo predložijo dokazila o popravnih ukrepih, določena skladno s prej navedenimi zahtevami in če obenem takšna obveznost ne predstavlja nerazumne ovire za izvajanje režima popravnih ukrepov, je po presoji Sodišča EU skladna z načelom sorazmernosti.¹⁷

Na koncu je Sodišče EU zapisalo,¹⁸ da je bilo v okoliščinah obravnavane zadeve - v katerih je Kraljevina Belgija v svoje nacionalno pravo sicer prenesla člen 57(6) Direktive 2014/24, vendar pa nacionalni predpis (ki določa obveznost ponudnika, da sam predloži dokazila o popravnih ukrepih) na datum objave obvestila o javnem naročilu oziroma na datum predložitve ponudbe tožečih strank še ni začel veljati, prav tako pa v dokumentih v zvezi s predmetnim javnim naročilom (v katerih je bilo sicer opozorjeno na razloge za izključitev, določene v nacionalnih predpisih, ki so veljali v tistem času) ni bilo izrecno navedeno, da so potencialni ponudniki tak dokaz dolžni predložiti na lastno pobudo - s strani tožnikov razumno pričakovanje, da jih bo naročnik pozneje v postopku pozval k predložitvi dokaza o popravnih ukrepih, sprejetih za odpravo vseh neobveznih razlogov za izključitev, ki bi jih ta javni naročnik lahko navedel.

Ob vsem navedenem je Sodišče EU na prvo zastavljeno vprašanje odgovorilo,

• da je treba člen 57(6) Direktive 2014/24 razlagati tako, da nasprotuje praksi, v skladu s katero mora gospodarski subjekt na lastno pobudo ob oddaji vloge za sodelovanje ali ponudbe predložiti dokaz o sprejetih popravnih ukrepih, da dokaže svojo zanesljivost, čeprav zoper njega obstaja neobvezni razlog za izključitev iz člena 57(4) te direktive, ker taka obveznost ne izhaja niti iz veljavnih nacionalnih predpisov niti iz dokumentov v zvezi z oddajo javnega naročila, ter

• da po drugi strani člen 57(6) navedene direktive ne nasprotuje taki obveznosti takrat, kadar je ta jasno, natančno in nedvoumno določena v veljavnih nacionalnih predpisih in se je zadevni gospodarski subjekt z njo seznanil z dokumenti v zvezi z oddajo javnega naročila.

Povedano z drugimi besedami: Sodišče EU je presodilo, da načeli preglednosti in enake obravnave izključujeta nacionalno prakso, po kateri mora gospodarski subjekt pri oddaji zahteve za sodelovanje v postopku javnega naročanja na lastno pobudo predložiti dokaze o sprejetih popravljalnih ukrepih za zagotovitev njegove zanesljivosti, kadar takšna obveznost ne izhaja iz veljavne nacionalne zakonodaje in dokumentacije o javnih naročilih. Po drugi strani pa je po mnenju sodišča EU takšno obveznost mogoče naložiti (le) takrat, ko je taka obveznost v veljavni nacionalni zakonodaji jasno, natančno in nedvoumno določena in je zadevni gospodarski subjekt o njej obveščen z dokumentacijo o oddaji javnega naročila.

2. Drugo vprašanje - Ali imajo pravila Direktive 2014/24/EU o popravnem mehanizmu neposredni učinek v nacionalnem pravu?

V tem delu je moralo Sodišče EU odgovoriti na vprašanje o tem, ali je treba člen 57(6) Direktive 2014/24 razlagati tako, da ima neposreden učinek.¹⁹

Tudi pri iskanju odgovora na to vprašanje se je sodišče oprlo na svojo že obstoječo sodno prakso. Pri tem je navedlo, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se je mogoče v vseh primerih, v katerih se določbe direktive z vidika vsebine izkažejo za brezpogojne in dovolj natančne, nanje sklicevati pred nacionalnimi sodišči zoper zadevno državo članico, če ta direktive bodisi ni prenesla v nacionalno pravo (v predpisanem roku) ali pa je ni prenesla pravilno. Ob tem je treba šteti, da je določba direktive neposredno zavezujoča, če

• je na eni strani brezpogojna tako, da določa obveznost, ki ne vsebuje nobenega pogoja, in njeni izvršitev ali učinki niso odvisni od nobenega akta institucij Unije ali držav članic ter

• je na drugi strani dovolj natančna, da se nanjo lahko sklicuje upravičenec in jo uporabi sodišče, če določa obveznost z enopomenskimi izrazi.

Tudi v primerih, ko direktiva državam članicam sicer dopušča določeno diskrecijsko pravico pri sprejemanju pravil za njeno izvajanje, je mogoče za določbo direktive šteti, da je brezpogojna in dovolj natančna, ko državam članicam z enopomenskimi izrazi nalaga obveznost rezultata in ni odvisna od nikakršnega pogoja glede uporabe pravila, ki ga navaja. Pri tem je treba šteti, da takšna določba določa minimalno varstvo, ki se mora vsekakor in v vsakem primeru izvajati.²⁰

Na podlagi navedenega je Sodišče EU sklenilo, da člen 57(6) Direktive 2014/24/EU z določitvijo, da lahko vsak gospodarski subjekt predloži dokaze, da je sprejel zadostne ukrepe, s katerimi lahko dokaže svojo zanesljivost kljub obstoju razloga za izključitev, gospodarskim subjektom, daje pravico, ki je na eni strani oblikovana z enopomenskimi izrazi in na drugi strani državam članicam nalaga obveznost rezultata, ki - čeprav morajo države članice njene vsebinske in postopkovne pogoje za uporabo sprejeti v skladu s členom 57(7) te direktive - ni pogojena s prenosom v notranje pravo, da bi se lahko zadevni gospodarski subjekt skliceval nanjo in bi se jo uporabljalo zanj. Ne glede na konkretna pravila uporabe člena 57(6) direktive je v tej določbi namreč dovolj natančno in brezpogojno navedeno, da zadevni gospodarski subjekt ne more biti izključen iz postopka oddaje javnega naročila, če v skladu z zahtevami naročnika dokaže, da je s sprejetimi popravnimi ukrepi ponovno vzpostavljena njegova zanesljivost, kljub obstoju razloga za izključitev, ki se nanaša nanj.

Zato člen 57(6) Direktive 2014/24/EU temu gospodarskemu subjektu zagotavlja minimalno varstvo, ne glede na diskrecijsko pravico, ki jo imajo države članice pri določitvi postopkovnih pogojev za izvajanje te določbe. Navedeno velja toliko bolj zato, ker člen 57(6) določa temeljne elemente ureditve mehanizma popravnih ukrepov in pravico gospodarskega subjekta (pri čemer so v njem navedeni tudi minimalni elementi, ki jih mora prizadeti ponudnik dokazati in merila presoje, ki jih je dolžan spoštovati javni naročnik).²¹

Ob vsem navedenem je Sodišče EU na drugo zastavljeno vprašanje odgovorilo, da je treba člen 57(6) Direktive 2014/24 razlagati tako, da ima neposreden učinek.

Povzetek

Iz prvega dela sodbe v zadevi C‑387/19 (Norré-Behaegel) lahko povzamemo, da je obveznost gospodarskih subjektov, da sami na lastno pobudo naročniku predložijo ustrezne dokaze o sprejetih popravljalnih ukrepih že v trenutku oddaje svoje ponudbe ali vloge za sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila, združljiva z direktivami o javnem naročanju samo takrat, ko to jasno, natančno in nedvoumno izhaja iz nacionalnih predpisov o javnem naročanju in so bili gospodarski subjekti o tem obveščeni v dokumentaciji o oddaji javnega naročila (objavi in/ali razpisni dokumentaciji). V nasprotnem primeru mora naročnik, preden ponudnika ali kandidata izključi iz postopka oddaje javnega naročila, zadevnemu gospodarskemu subjektu omogočiti, da v zvezi s tem predloži vsa potrebna dokazila.

Na tem mestu pa je vendarle treba opozoriti, da se sodba v zadevi C‑387/19 (Norré-Behaegel) nanaša le na predložitev »dokazil« v zvezi s sprejetimi popravnimi ukrepi (npr. da je subjekt plačal ali da se je zavezal plačati nadomestilo za vso škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem ali kršitvijo; da je v dejavnem sodelovanju s preiskovalnimi organi v celoti razjasnil dejstva in okoliščine ter sprejel konkretne tehnične, organizacijske in kadrovske ukrepe, ustrezne za preprečitev nadaljnjih kaznivih dejanj ali kršitev in podobno), ne pa tudi na vprašanje o tem, ali je gospodarski subjekt takšne ukrepe (sploh) sprejel.

Na navedeno vprašanje o tem, ali je prizadeti gospodarski subjekt sprejel (kakršne koli) popravljalne ukrepe v zvezi z obstojem katerega od izločitvenih razlogov, so ponudniki oziroma kandidati dolžni odgovoriti že ob oddaji svojih ponudb ali prijav za sodelovanje. To morajo storiti tako, da izpolnijo ustrezno rubriko v Enotnem evropskem dokumentu v zvezi z oddajo javnega naročila (ESPD), ki ga predložijo naročniku kot predhodni dokaz o tem, da izpolnjujejo pogoje za sodelovanje v zadevnem postopku oddaje javnega naročila.

ESPD je urejen v Izvedbeni uredbi 2016/7. V Prilogi II (Standardni obrazec ESPD) k navedeni uredbi so našteti različni (obvezni in neobvezni) pogoji za sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila (razlogi za izključitev), glede katerih mora ponudnik oziroma kandidat podati ustrezen odgovor. Takšna zasnova ESPD postavlja ponudnika oziroma kandidata v položaj, da mora sam ugotoviti, ali so pri njem podani razlogi za izključitev (pa naj gre za obvezne izključitve razloga ali pa za tiste, ki so določeni bodisi v nacionalni zakonodaji ali v dokumentih v zvezi z oddajo javnega naročila).

Če se kateri od teh razlogov nanaša nanj, mora v ustreznih okencih navesti, ali »je izvedel ukrepe, s katerimi bi dokazal svojo zanesljivost kljub obstoju zadevnega razloga za izključitev (samoočiščevanje)« oziroma ali »je sprejel ukrepe za samoočiščevanje« (ob čemer je dodano tudi navodilo: »če ste odgovorili z da, opišite sprejete ukrepe«). Uporaba ESPD ponudnika oziroma kandidata seveda ne odvezuje dolžnosti, da na naročnikov poziv naknadno predloži ustrezna dokazila, ki potrjujejo ponudnikova oziroma kandidatova navajanja (ESPD med drugim vsebuje tudi uradno izjavo ponudnika o tem, da bo na naročnikovo zahtevo in brez odlašanja lahko predložil vse listine in dokazila, na katera se v njem sklicuje, zaradi česar lahko naročnik od ponudnikov kadar koli med postopkom zahteva, da priložijo vsa dokazila ali del dokazil, ki so bila omenjena ali na katere se je skliceval v ESPD). Pač pa pravilna izpolnitev ustrezne rubrike ESPD s strani ponudnika ali kandidata (če v nacionalni zakonodaji ter razpisnih dokumentih ni drugače določeno) naročnika zavezuje k temu, da od njega zahteva predložitev ustreznih dokazil o izvedenih popravnih ukrepih (te mora naročnik seveda preučiti in se o njih izreči).

Iz odgovora Sodišča EU na prvo zastavljeno vprašanje v zadevi C‑387/19 (Norré-Behaegel) je torej jasno razvidno, da je naročnik v primeru, ko je gospodarski subjekt v ESPD pri katerem koli obveznem ali neobveznem izločitvenem razlogu navedel, da je s tem v zvezi sprejel popravljalne ukrepe, temu gospodarskemu subjektu dolžan(!) omogočiti, da predstavi vsa s tem povezana dokazila. Razen v primeru, ko je to izrecno določeno v nacionalni zakonodaji (in obenem navedeno v razpisnih dokumentih), ponudnik ob oddaji ponudbe namreč (še) ni dolžan predložiti dokazil, s katerimi uveljavlja popravne ukrepe in naročnik njegove ponudbe samo iz tega razloga (nepredložitev dokazil o popravljalnih ukrepih) ne more izločiti iz postopka. Povedano z drugimi besedami: če se ponudnik v svoji ponudbi sklicuje na sprejete popravljalne ukrepe (kar mora biti navedeno v ESPD), pri tem pa naročniku o tem (še) ni predložil ustreznih dokazil, ga je naročnik kasneje dolžan pozvati k predložitvi navedenih dokazil.

Kar zadeva drugi del sodbe v zadevi C‑387/19 (odgovor na drugo zastavljeno vprašanje), je Sodišče EU v bistvu potrdilo stališče, ki se je nakazovalo že v nekaterih njegovih predhodnih sodbah o popravnem mehanizmu.²² Odločilo je namreč, da je treba pravila direktive, ki urejajo popravni mehanizem (ukrepe samoočiščenja) obravnavati kot pravico gospodarskih subjektov, ki temelji neposredno v evropskem pravu o javnem naročanju in na katero se lahko gospodarski subjekti v primerih, ko ta v nacionalnem pravu bodisi ni urejena ali pa ni urejena pravilno (skladno s pravili iz člena 57(6) Direktive 2014/24/EU), nanjo sklicujejo neposredno pred nacionalnimi organi odločanja.

Pomen sodbe C‑387/19 (Norré-Behaegel) za prakso javnega naročanja v slovenskem prostoru

Sodba v zadevi C‑387/19 sodi med sodbe Sodišča EU s področja oddaje javnih naročil, ki utegnejo biti še kako uporabne za domačo prakso javnega naročanja.

Na eni strani pomenijo stališča, ki jih je Sodišče EU zavzelo v omenjeni sodbi, pomembno vodilo pri pravilnem interpretiranju določbe devetega odstavka 75. člena ZJN-3, ki ureja popravni mehanizem. Ker je bila ta določba v slovensko pravo prenesena v skorajda enakem besedilu, kot se glasi člen 57(7) Direktive 2014/24/EU (slovenski zakonodajalec ni izkoristil diskrecijske pravice, ki mu jo omenjena določba direktive daje glede urejanja podrobnejših pravil v zvezi s popravnim mehanizmom), je treba pravila devetega odstavka 75. člena ZJN-3 razlagati tako, kot to izhaja iz zadevnih judikatov Sodišča EU.

Po drugi strani je pomen sodbe v zadevi C‑387/19 tudi v tem, da prizadetim ponudnikom omogoča uveljavljanje pravice do popravnega mehanizma neposredno na podlagi pravil iz člena 57(6) Direktive 2014/24/EU v vseh tistih primerih, ko/če se ugotovi, da zadevne določbe ZJN-3 in na njegovi podlagi sprejetih predpisov niso skladne z navedenimi pravili direktive.

---

1. Enako deveti odstavek 75. člena ZJN-3.↩︎

2. Enako deveti odstavek 75. člena ZJN-3.↩︎

3. Glej tč. 20, 25 in 43 obrazložitve sodbe.↩︎

4. C-472/19 (Vert Marine) tč. 16 in 17.↩︎

5. Prim. deveti in deseti odstavek 75. člena ZJN-3.↩︎

6. Določba člena 57(4) ureja neobvezne razloge za izključitev (prim. tudi šesti odstavek 75. člena ZJN-3).↩︎

7. Tč. 26 obrazložitve sodbe.↩︎

8. Tč. 32 do 35 sklepnih predlogov.↩︎

9. V zvezi s tem je tudi v uvodni izjavi 102 Direktive 2014/24 navedeno, da »bi morale države članice določiti natančne postopkovne in materialne pogoje, ki se uporabljajo v takih primerih«.↩︎

10. Tč. 27 do 29 obrazložitve sodbe.↩︎

11. Tč. 30 do 33 obrazložitve sodbe.↩︎

12. Tč. 34 in 35 obrazložitve sodbe.↩︎

13. Načelo preglednosti zahteva, da morajo biti vsi pogoji in pravila postopka oddaje javnega naročila v obvestilu o javnem naročilu ali razpisni dokumentaciji navedeni jasno, natančno in nedvoumno, da lahko vsi razumno obveščeni in običajno skrbni gospodarski subjekti natančno razumejo njihov obseg in jih lahko enako razlagajo (sodba z dne 14. decembra 2016, Connexxion Taxi Services, C‑171/15, EU:C:2016:948, točka 40 in navedena sodna praksa).↩︎

14. Načelo enakega obravnavanja zahteva, da imajo gospodarski subjekti, ki se zanimajo za javno naročilo, pri sestavi svojih ponudb enake možnosti, da se lahko natančno seznanijo z omejitvami postopka in da se lahko prepričajo, da za vse konkurente veljajo enake zahteve (sodba z dne 14. decembra 2016, Connexxion Taxi Services, C‑171/15, EU:C:2016:948, točka 39 in navedena sodna praksa).↩︎

15. Načelo spoštovanja pravice do obrambe se kot temeljno načelo prava Unije, katerega sestavni del je pravica do izjave v vsakem postopku, uporabi, kadar organ namerava zoper osebo izdati akt, ki posega v njen položaj, kot je odločba o izključitvi, sprejeta v okviru postopka oddaje javnega naročila (sodba z dne 20. decembra 2017, Prequ’ Italia, C‑276/16, EU:C:2017:1010, točki 45 in 46 ter navedena sodna praksa).↩︎

16. Tč. 37 in 38 obrazložitve sodbe.↩︎

17. V skladu z načelom sorazmernosti, ki je splošno načelo prava Unije, pravila, ki jih države članice ali naročniki sprejmejo v okviru izvajanja določb Direktive 2014/24/EU, kot so pravila za sprejetje pogojev za uporabo člena 57 navedene direktive, ne smejo presegati tega, kar je potrebno za dosego ciljev te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Tim, C - 395/18, EU: C: 2020: 58, odstavek 45 in navedena sodna praksa).↩︎

18. Tč. 39 do 42 obrazložitve sodbe.↩︎

19. Tč. 43 do 50 obrazložitve sodbe.↩︎

20. Glej tč. 47 obrazložitve sodbe in tam navedeno sodno prakso.↩︎

21. Tč. 48 obrazložitve sodbe.↩︎

22. Glej op. 4.↩︎