Po ZJN-3 je Državna revizijska komisija tudi prekrškovni organ. Prekršek je dejanje, ki pomeni kršitev - med drugim - zakona, ki je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek (6. člen ZP-1). ZJN-3 določa prekrške, ki jih lahko storijo naročniki (111. člen ZJN-3) oziroma ponudniki, kandidati in podizvajalci (112. člen ZJN-3), v obeh primerih pa tudi njihove odgovorne osebe.
Za te kršitve se lahko izreče:
globo, ki je vedno glavna sankcija,
za nekatere prekrške pa kot stransko sankcijo tudi izločitev iz postopkov javnega naročanja, ki je za odgovorne osebe naročnika fakultativna, za ponudnike, kandidate in podizvajalce pa obligatorna (obvezna).1
Za prekršek je odgovoren storilec, ki je storil prekršek iz malomarnosti ali z naklepom, predpis o prekršku pa lahko določi, da je storilec odgovoren samo, če je prekršek storil z naklepom (9. člen ZP-1). ZP-1 v 8. členu določa, da se, če ni v tem zakonu določeno drugače, v postopku o prekršku smiselno uporablja določbe Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/2008, in sprem.; v nadaljevanju: KZ-1) med drugim glede naklepa in malomarnosti.
Iz 15. člena ZP-1 pa izhaja, da je odgovorna oseba tista oseba, ki je pooblaščena opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti (prvi odstavek). Odgovorna oseba je tudi tista oseba, ki je pri subjektu pooblaščena izvajati dolžno nadzorstvo, s katerim se lahko prepreči prekršek (drugi odstavek).
Državna revizijska komisija tako vodi postopke o prekrških zoper
naročnike - pravne osebe in njihove odgovorne osebe (tistega, ki je storil prekršek),
razen v primerih, ko so bili naročniki organi Republike Slovenije in samoupravne lokalne skupnosti, ki za prekršek ne odgovarjajo (13. a člen ZP-1), zato postopek o prekršku v teh primerih teče le zoper njihove odgovorne osebe.
Iz Poročila o delu Državne revizijske komisije za leto 20192 še izhaja, da je obravnavala 249 prekrškovnih zadev, kar je 15,28 odstotka več kot v letu 2018. Pri tem je Državna revizijska komisija ugotovila trend povečanja prekrškovnih zadev. Za prakso pa je po našem mnenju pomembna tudi okoliščina, da je lahko praktično vsaka izjava, dana v ponudbi, za katero se v postopku pregleda in vrednotenja ponudb ugotovi, da ni resnična, podlaga za uvedbo postopka o prekršku.
Preden pa preidemo k pregledu prekrškovnih zadev, ki so pomembna tako za prakso ponudnikov kot tudi naročnikov, pa se ne sme spregledati, da sta bila v preteklem letu najpogosteje obravnavana prekrška
če naročnik ne odstopi ali pravočasno ne odstopi predloga za zadržanje postopka oddaje javnega naročila oziroma
ne sprejme odločitve o zahtevku za revizijo v zakonsko določenem roku,
veliko pa je prekrškov tudi zaradi »neresnične izjave«.
Če je pri posameznem prekršku poleg globe določena tudi stranska sankcija izločitve iz postopkov javnega naročanja, je za vodenje teh postopkov pristojno Okrajno sodišče, ki začne in vodi postopek na podlagi obdolžilnega predloga Državne revizijske komisije.
Več o tem glej Vojko Maksimčuk, Zakon o javnem naročanju ZJN-3, Predstavitev, pojasnila in pravna praksa, Forum media, 2016.↩︎