Zaposlitev in poklic prispevata k vključevanju v družbo in sta ključna elementa pri zagotavljanju enakih možnosti za vse. V tem okviru so lahko invalidska podjetja zelo pomembna. Enako velja za druga socialna podjetja, katerih glavni cilj je podpreti družbeno in poklicno vključevanje ali ponovno vključevanje invalidnih in prikrajšanih oseb, na primer brezposelnih, pripadnikov prikrajšanih manjšin ali drugače socialno marginaliziranih skupin. Vendar se lahko zgodi, da taka podjetja pod običajnimi konkurenčnimi pogoji ne morejo dobiti naročil. Zato je primerno določiti, da lahko države članice pravico do sodelovanja v postopkih javnega naročanja ali določenih sklopov teh javnih naročil pridržijo za taka podjetja ali da izvedbo javnih naročil pridržijo za programe zaščitnega zaposlovanja (uvodna izjava 51 Direktive 2014/25; terminološko podobna je tudi uvodna izjava 36 Direktive 2014/24). Iz teh izhodišč sta 20. člen Direktive 2014/24 in 38. člen Direktive 2014/25 določila možnost, da države članice lahko pridržijo pravico do sodelovanja v postopkih javnega naročanja za invalidska podjetja in gospodarske subjekte, katerih glavni cilj je družbeno in poklicno vključevanje invalidnih ali prikrajšanih oseb, ali določijo, da se taka naročila izvede v okviru programov zaščitnega zaposlovanja, če je vsaj 30 odstotkov zaposlenih v navedenih podjetjih, gospodarskih subjektih ali programih invalidnih ali prikrajšanih delavcev.

Zakonodajalec se je odločil, da socialno komponento, ki izhaja iz teh določb direktiv, vključi v prvi odstavek 31. člena ZJN-3 in tako omogoči invalidskim podjetjem in zaposlitvenim centrom, kot jih določa Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 63/2004 s sprem.; ZZRZI), ter socialnim podjetjem in podjetjem s socialno vsebino, kot jih določa Zakon o socialnem podjetništvu (Uradni list RS, št. 20/201 s sprem.; ZSocP), da pridobijo javna naročila, ki jih sicer pod običajnimi konkurenčnimi pogoji ne bi. Naročnik v primeru, ko ne oddaja pridržanih javnih naročil, zaradi načela enake obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) ne sme obravnavati ugodneje ponudnikov, ki so podjetja, ki so našteta v prvem odstavku 31. člena ZJN-3, od ponudnikov, ki niso taka podjetja.