Javno naročanje je v Republiki Sloveniji urejeno zlasti z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3). Z ZJN-3 sta bili v pravni red Republike Slovenije med drugim preneseni Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL L št. 94 z dne 28. 3. 2014, str. 65; v nadaljevanju: Direktiva 2014/24) (prva alinea drugega odstavka 1. člena ZJN-3) in Direktiva 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES (UL L št. 94 z dne 28. 3. 2014, str. 243; v nadaljevanju: Direktiva 2014/25) (druga alinea drugega odstavka 1. člena ZJN-3). Sočasno s sprejemom Direktive 2014/24 in Direktive 2014/25 je bila sprejeta tudi Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb (UL L 94 z dne 28. 3. 2014, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva 2014/23), ki je ravno tako kot javnonaročniški direktivi zaradi objave v istem Uradnem listu Evropske unije začela veljati 18. 4. 2014, rok za prenos v nacionalno pravo pa je ravno tako kot za javnonaročniški direktivi potekel 18. 4. 2016 (prvi odstavek 51. člena Direktive 2014/23, prvi odstavek 90. člena Direktive 2014/24 in prvi odstavek 106. člena Direktive 2014/25). Do sprejema Direktive 2014/23 so bile koncesije storitev na ravni Evropske unije izvzete iz dometa urejanja prava Evropske unije (npr. sodbi Telaustria Verlags GmbH in Telefonadress GmbH proti Telekom Austria AG, nekdaj Post & Telekom Austria AG, C-324/98 z dne 7. 12. 2000, ECLI:EU:C:2000:669, točka 58 in Privater Rettungsdienst und Krankentransport Stadler proti Zweckverband für Rettungsdienst und Feuerwehralarmierung Passau, C-274/09, ECLI:EU:C:2011:130, točka 49). Drugače pa je s koncesijami gradenj, saj so bile koncesije gradenj tudi pred sprejemom Direktive 2014/23 že predmet urejanja na ravni Evropske unije (npr. sodba Evropska komisija proti Kraljevini Španiji, C-423/07 z dne 22. 4. 2010, ECLI:EU:C:2010:211).
Republika Slovenija je do poteka roka za prenos direktiv prenesla javnonaročniški direktivi in ta prenos tudi notificirala Evropski komisiji , kar pa se ni zgodilo tudi z Direktivo 2014/23 . Vendar urejanje koncesij storitev na nacionalni ravni ni novost, saj so v Republiki Sloveniji za podeljevanje koncesij storitev že pred potekom roka za prenos Direktive 2014/23 in tudi še pred sprejemom Direktive 2014/23 veljala pravila, ki jih med drugim določata Zakon o javnih gospodarskih službah (Uradni list RS, št. 32/93 s sprem.) in Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/2006; v nadaljevanju: ZJZP) (prim. tudi sklepe Državne revizijske komisije št. 018-307/2006-41-2461 z dne 21. 8. 2006, 018-338/2011-8 z dne 8. 11. 2011 in 018-214/2016-8 z dne 30. 1. 2017). To je tudi argument, s katerim je Vlada Republike Slovenije odgovorila na obrazloženo mnenje Evropske komisije zaradi nenotifikacije predpisov za prenos Direktive 2014/23 (gl. sporočilo za javnost z dne 9. 2. 2017 s 121. redne seje Vlade Republike Slovenije ), čeprav iz tega sporočila za javnost izhaja tudi, da »v slovensko zakonodajo še ni ustrezno prenesena določba Direktive 2014/23/EU o obveznosti, da je nad mejnimi vrednostmi obvezna objava v uradnih glasilih EU«. Evropska komisija je v zvezi s to problematiko na Republiko Slovenijo sicer naslovila tudi že uradni opomin, na katerega je Vlada Republike Slovenije pripravila tudi odgovor, ki ga je obravnavala 21. 7. 2016 na 97. redni seji Vlade Republike Slovenije. Na Direktivo 2014/23, čeprav posredno, se sklicuje tudi ZJN-3 (gl. tretjo in četrto alineo drugega odstavka 1. člena ZJN-3).