Košarica

Novo za naročnike paketa OPTIMUM: e-obveščanje Preizkusite zdaj >>

[email protected] | 02 250 18 00

Reference kot merilo v praksi Državne revizijske komisije

Reference kot merilo v praksi Državne revizijske komisije

Državna revizijska komisija je v dosedanji praksi, ki je temeljila na Zakonu o javnem naročanju iz leta 2006 (ZJN-2), pri presoji ustreznosti meril poudarjala zlasti ekonomske vidike meril. Praksa je izhajala iz predpostavke, da lahko naročniki merijo predvsem tiste elemente ponudbe, ki za njih pomenijo določeno ekonomsko korist. Z drugimi besedami – merilo je bilo ustrezno le v primeru, če je naročnik izkazal, da bo razlikovanje med ponudbami, ki se kaže v različnem številu dodeljenih točk, pripeljalo do izbire tiste ponudbe, ki bo naročniku zagotovila dejanske oziroma realne ekonomske koristi v primerjavi z drugimi ponudbami.

V okviru presoje zakonitosti meril je Državna revizijska komisija večkrat obravnavala primere, v katerih so naročniki med merila vključili tudi reference ponudnika. V praksi so namreč naročniki v številnih postopkih oddaje javnih naročil v okviru ekonomsko najugodnejše ponudbe določili tudi reference kot eno izmed meril, bodisi kot samostojno merilo bodisi v kombinaciji s pogojem za ugotavljanje tehnične in strokovne sposobnosti (kot presežek nad zahtevanim številom referenc, ki je predstavljal vrednostni prag za kvalifikacijo ponudnikov). Reference kot merilo so bile sporne zlasti zato, ker predstavljajo izkušnje ponudnika pri preteklih primerljivih naročilih in se zato nanašajo na izkazovanje njegove tehnične in strokovne usposobljenosti. Reference naj bi bile zato zlasti del faze kvalifikacije ponudnikov, ne pa del faze ocenjevanja ponudb. Državna revizijska komisija je pri presoji referenčnih meril upoštevala stališča Sodišča Evropske unije, izražena zlasti v sodbah C-315/01, GAT proti ÖSAG, in C-532/06, Emm. G. Lianakis AE in drugi proti Dimos Alexandroupolis in drugi, na podlagi katerih je izdala nekaj svojih odločitev (npr. v zadevah št. 018-160/2010 in 018-054/2011). Iz teh odločitev je razvidno, da je Državna revizijska komisija zavzela restriktivno stališče do možnosti določitve referenc kot meril v primeru, kadar se je naročnik odločil, da bo dodeljeval točke le na podlagi števila izvedenih poslov, ne da bi bila pri tem izkazana kakovost opravljenih storitev in ne da bi bila podana povezava med številom že izvedenih poslov ter kakovostjo ponujenih storitev. Vendar pa je Državna revizijska komisija dopustila reference kot merilo v primeru, kadar je šlo za kompleksnejše storitve in kadar je bila izkazana jasna informacija o kakovosti izvedenih referenčnih storitev, na podlagi česar je bilo mogoče sklepati o boljši oziroma kakovostnejši izvedbi ponujenih storitev.1