Državna revizijska komisija je v dosedanji praksi, ki je temeljila na Zakonu o javnem naročanju iz leta 2006 (ZJN-2), pri presoji ustreznosti meril poudarjala zlasti ekonomske vidike meril. Praksa je izhajala iz predpostavke, da lahko naročniki merijo predvsem tiste elemente ponudbe, ki za njih pomenijo določeno ekonomsko korist. Z drugimi besedami – merilo je bilo ustrezno le v primeru, če je naročnik izkazal, da bo razlikovanje med ponudbami, ki se kaže v različnem številu dodeljenih točk, pripeljalo do izbire tiste ponudbe, ki bo naročniku zagotovila dejanske oziroma realne ekonomske koristi v primerjavi z drugimi ponudbami.
V okviru presoje zakonitosti meril je Državna revizijska komisija večkrat obravnavala primere, v katerih so naročniki med merila vključili tudi reference ponudnika. V praksi so namreč naročniki v številnih postopkih oddaje javnih naročil v okviru ekonomsko najugodnejše ponudbe določili tudi reference kot eno izmed meril, bodisi kot samostojno merilo bodisi v kombinaciji s pogojem za ugotavljanje tehnične in strokovne sposobnosti (kot presežek nad zahtevanim številom referenc, ki je predstavljal vrednostni prag za kvalifikacijo ponudnikov). Reference kot merilo so bile sporne zlasti zato, ker predstavljajo izkušnje ponudnika pri preteklih primerljivih naročilih in se zato nanašajo na izkazovanje njegove tehnične in strokovne usposobljenosti. Reference naj bi bile zato zlasti del faze kvalifikacije ponudnikov, ne pa del faze ocenjevanja ponudb. Državna revizijska komisija je pri presoji referenčnih meril upoštevala stališča Sodišča Evropske unije, izražena zlasti v sodbah C-315/01, GAT proti ÖSAG, in C-532/06, Emm. G. Lianakis AE in drugi proti Dimos Alexandroupolis in drugi, na podlagi katerih je izdala nekaj svojih odločitev (npr. v zadevah št. 018-160/2010 in 018-054/2011). Iz teh odločitev je razvidno, da je Državna revizijska komisija zavzela restriktivno stališče do možnosti določitve referenc kot meril v primeru, kadar se je naročnik odločil, da bo dodeljeval točke le na podlagi števila izvedenih poslov, ne da bi bila pri tem izkazana kakovost opravljenih storitev in ne da bi bila podana povezava med številom že izvedenih poslov ter kakovostjo ponujenih storitev. Vendar pa je Državna revizijska komisija dopustila reference kot merilo v primeru, kadar je šlo za kompleksnejše storitve in kadar je bila izkazana jasna informacija o kakovosti izvedenih referenčnih storitev, na podlagi česar je bilo mogoče sklepati o boljši oziroma kakovostnejši izvedbi ponujenih storitev.1
Po začetku veljavnosti ZJN-3 je Državna revizijska komisija reference kot merilo obravnavala v zadevi št. 018-6/2017. V obravnavanem postopku oddaje javnega naročila je naročnik v razpisni dokumentaciji zahteval, da so morali ponudniki v vsakem izmed razpisanih treh sklopov kot pogoj izkazati štiri reference za dobavo enakega blaga, ki je bil predmet vsakega posameznega sklopa, presežek nad štirimi referencami pa je opredelil kot merilo, in sicer tako, da so ponudniki za pet predloženih referenc prejeli pet točk, za šest predloženih referenc šest točk, za sedem predloženih referenc sedem točk, za osem predloženih referenc osem točk, za devet predloženih referenc devet točk, za deset predloženih referenc pa deset točk. Državna revizijska komisija je v obrazložitvi sklepa ponovno opozorila na razlikovanje med pogoji za ugotavljanje sposobnosti posameznih ponudnikov in merili za izbiro najugodnejše ponudbe. Kot je zapisala v sklepu, mora naročnik merila oblikovati v skladu s 84. členom ZJN-3, na podlagi katerega lahko v okviru ocenjevanja ekonomsko najugodnejše ponudbe upošteva različne (primeroma naštete) okoliščine, med katerimi pa reference ponudnika (ki predstavljajo na preteklih izkušnjah temelječe dokazilo o sposobnosti ponudnika izvesti javno naročilo v zahtevanem obsegu in kakovosti) niso izrecno navedene. Čeprav posamezna možna merila v drugem odstavku 84. člena ZJN-3 niso našteta taksativno, lahko naročnik javno naročilo odda na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe, kar pomeni, da lahko kot merilo določi le eno ali več okoliščin, na podlagi katerih je možno ugotoviti ekonomsko najugodnejšo ponudbo, je zapisala Državna revizijska komisija, pri čemer se je sklicevala tudi na že omenjene odločitve Sodišča Evropske unije št. C-315/01, C-532/06 in C-601/13. Kot je ugotovila Državna revizijska komisija, naročnik v obravnavani zadevi ni izkazal, kako naj bi merilo referenc ponudnika opredeljevalo ekonomsko ugodnost ponudb in s tem omogočalo izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe. Naročnik je navedel le, da je zasledoval cilj po pridobitvi ponudnika, ki bo kakovostno izvedel javno naročilo, pri čemer pa ni bilo jasno, kako se ponudniki, ki so morali že izkazati štiri reference za priznanje sposobnosti, v presežku referenc sploh razlikujejo pri kakovosti dobave vodovodnega materiala. Ker torej ni bilo jasno, zakaj naj bi ponudnik, ki je že petkrat uspešno dobavil vodovodni material in ki je zato prejel pet točk, bolj kakovostno izvedel javno naročilo od ponudnika, ki je omenjeno blago uspešno dobavil štirikrat in je sicer izkazal usposobljenost, a ni prejel nobene točke, je Državna revizijska komisija obravnavano merilo razveljavila.
Glede na zapisano je mogoče pričakovati, da bo praksa Državne revizijske komisije tudi v prihodnje restriktivna v primerih, kjer bodo naročniki matematično ocenjevali zgolj različno število referenc, ne da bi bilo pri tem takšno merilo primerno glede na predmet javnega naročila in ne da bi bila podana jasna povezava med kakovostjo izvedenih referenčnih poslov in kakovostjo ponujenega predmeta.
Več o tem in tudi o problematiki sodbe C-532/06, Lianakis glejte v članku Reference: pogoj ali merilo, objavljen v priročniku Novosti v Zakonu o javnem naročanju (ZJN-2) in reviziji postopkov, Založba Forum media, d. o. o., posodobitev junij 2011.↩︎