Razvoj otrokovih fonoloških veščin, predvsem fonološkega zavedanja, je eden od dejavnikov, na osnovi katerega lahko predvidimo uspešnost otroka pri učenju branja. Fonološko zavedanje je jezikovna veščina zavedanja in uporabe glasov v besedi (glasovna struktura besede). Otroku omogoča razumevanje strukture govorjenega jezika, ki je sestavljen iz posameznih besed, te pa iz zlogov in glasov. Lahko rečemo, da je fonološko zavedanje sposobnost poslušanja znotraj besede. Razvojno otroci najprej ugotovijo, da so besede med sabo ločene in jih lahko kombiniramo med sabo. Kasneje ugotovijo, da so ločene tudi besede, ki se izgovarjajo v enem intonacijskem vzorcu, npr. k meni. Nato nastopi obdobje, v katerem so sposobni razumeti rimo, se začnejo zavedati zlogov in nazadnje posameznih glasov v besedi.
ZAZNAVANJE BESED V POVEDI
V predšolskem obdobju je težko opaziti težave z zaznavanjem besed iz samega govora otroka. Bolj jasno jih lahko opazimo v šoli, saj tak otrok težko določi presledke med besedami, jih postavlja napačno ali besede piše v eni sami dolgi verigi.
Aktivnost, ki se najpogosteje izvaja za povečanje otrokovega zaznavanja besed v povedi, je, da otrokom govorite povedi (ali znane povedi govorite skupaj z otrokom) in ob vsaki besedi plosknete. Uporabite lahko že dvobesedno poved in jo po potrebi daljšate. Za vadbo lahko uporabite krajše recitacije ali izštevanke, saj so v njih ritmične in besede lepo ločene med sabo. Razvoj zavedanja besed pospešujejo tudi prstne igrice, še posebej tiste, pri katerih se za vsako besedo izvede gib posebej.
ODZIVNOST NA RIMO IN UPORABA RIM
Mnogi otroci se hitro naučijo prepoznati in ustvariti rimo, kar kaže na njihovo sposobnost, da zaznajo končnice besed. Poleg tega v spominu zadržijo besede in njihove končnice primerjajo med sabo. To je miselno precej zahteven proces, ki zahteva dobro slušno pozornost, slušno analizo, sintezo in spomin za skupine glasov v besedah. Da bi otrok razumel rimo, mora vedeti, kateri del besede je pomemben za rimo. Težave se pojavijo, če se osredotoča samo na začetni ali končni glas, ne pa na vzorec glasov na koncu besede, ki so pomembni za rimo, npr. med-sladoled. Nekateri otroci se lahko naučijo pesmic ali deklamacij z rimo, lahko najdejo rime za kratke besede, težave pa imajo z daljšimi, večzložnimi besedami. Težave z rimami so lahko znak bolj splošnih težav s fonološkim zavedanjem, pri otroku s temi težavami pa obstaja povečano tveganje za nastanek težav pri učenju branja in pisanja.
Otrok naj bi se ob primernih spodbudah (veliko predstavljenih modelov rim v pesmicah, deklamacijah, zabavnih igrah iskanja rim) naučil prepoznati in ustvariti rimo do konca vrtčevskega obdobja. Bodite pozorni na otroke, ki imajo težave z zapomnitvijo besedila pesmic. Vzrok njihovih težav morda ne leži samo v fonološkem zavedanju, v vsakem primeru pa kaže na slabosti v obdelavi, skladiščenju in priklicu slušnih dražljajev.
ZAVEDANJE ZLOGOV V BESEDI
Večina otrok v vrtcu razvije določen občutek za zloge v besedah, čeprav ne vedo, kaj je zlog. Razvoj zavedanja zlogov je koristen v zgodnjih fazah urjenja veščin fonološkega zavedanja in je tudi pomemben del branja večzložnih besed.
Zavedanje zloga v besedah lahko v grobem razdelimo na tri nivoje:
• ugotavljanje, koliko udarcev (zlogov) ima beseda,
• sestavljanje besede iz zlogov in
• razstavljanje besede na zloge.
Zavedanja zlogov, ne glede na nivo, se otrok najprej nauči na krajših eno- in dvozložnih besedah, z vajo pa tudi na tri- in večzložnih. Do vstopa v šolo se je povprečen otrok sposoben naučiti zlogovanja tudi daljših besed. Vaje zlogovanja začnete tako, da najprej ugotovite, na katerem nivoju je otrok sposoben zaznati zlog, in nato stopnjujete težavnost. Z vajo otrok postane uspešnejši in hitrejši.
ZAVEDANJE GLASOV V BESEDI
Veščina zavedanja posameznih glasov v besedi in uporabe teh glasov je najtežja naloga fonološkega zavedanja. To je hkrati veščina, za katero raziskave kažejo, da je eden najboljših pokazateljev uspešnosti uporabe glasov pri branju. Razstavljanja besed na glasove in spajanja glasov v besede se otrok uči hkrati s črkami, torej v šolskem obdobju.
V predšolskem obdobju so se otroci sposobni naučiti:
• slišati in izolirati prvi ter zadnji glas v besedi,
• zaznavanja, da se nekatere besede začenjajo z istim glasom,
• zaporedja glasov v nekaterih besedah (svoje ime, pogoste preproste besede, npr. mama, pes).
Že v vrtcu lahko začnete uporabljati pojme beseda, zlog, glas, črka in rima. Otrok se tako nauči govoriti o jeziku in njegovi strukturi.
Pomembno je, da pri uvajanju nalog zavedanja glasov veste, da se je lažje naučiti zaznavanja:
• soglasnikov kot samoglasnikov,
• glasov v odprtih zlogih (ta, me) kot soglasniških sklopov (sta, pla),
• soglasnikov, ki jih lahko podaljšamo (npr. m, s, š, z, ž, n, v, f), kot tistih, ki jih ne moremo (npr. p, b, k, g, c, č).
Občutek za prvi glas v besedi razvijate z govornimi dejavnostmi, pri katerih otrok primerja besede glede na prvi glas. Začnete lahko z imeni otrok. Izberite imena otrok v skupini, ki se začenjajo z istim glasom (npr. Maša, Maj, Matic). Izbrani otroci naj povedo svoja imena, vi pa poveste, da je tem otrokom skupno to, da se njihova imena vsa začnejo z glasom (ne črko) m.
Nadaljujte z naslednjo skupino otrok, katerih imena se začnejo z drugim glasom. Če dejavnost ponavljate dnevno z različnimi glasovi, bodo otroci počasi razumeli, kaj pomeni prvi glas v imenih. Razširite jo lahko tako, da dodate še imena ljudi, ki jih ni v skupini, nato pa še druge besede, ki se prav tako začenjajo s tem glasom.
Med dejavnosti ugotavljanja začetnega glasu v besedi sodijo:
• izdelava kolaža slik predmetov in živali, ki se začenjajo z določenim glasom,
• iskanje predmetov v prostoru, ki se začenjajo z določenim glasom,
• iskanje predmetov ali živali na sliki, ki se začenjajo z določenim glasom (več ko je slik, težja je naloga),
• primerjanje dveh besed in ugotavljanje, ali se začenjata z istim glasom, ipd.