fbpx

Prijava v portal: 

Mejniki v govorno-jezikovnem razvoju osnovnošolskega in srednješolskega otroka

Od vstopa v šolo se otrokov svet vedno bolj razširja navzven, izven družinskega kroga. Otrok ustvarja nove, intenzivnejše socialne odnose s prijatelji, učitelji, svetovalnimi delavci in drugimi ljudmi. Postaja vedno bolj neodvisen v skrbi zase, od njega pa se pričakuje vedno večja mera odgovornosti in zrelosti. Razlike v zrelosti otrok so še zelo velike. Njegove izkušnje z različnimi ljudmi, predvsem pa nov način usvajanja znanj, vplivajo na govorno-jezikovni razvoj. Sposobnost komunikacije je v sodobnem svetu izjemnega pomena, saj nas definira na mnoge načine. Ljudje nas pogosto presojajo in vrednotijo glede na sposobnost govornega izražanja. Človek, ki se zna lepo izražati in komunicirati na prijeten način, je načeloma bolj socialno sprejet in priljubljen. Deluje bolj pameten in izobražen kot nekdo, ki svojega znanja ne zna predstaviti z besedami. Otrok, ki zaostaja v jezikovnem razvoju ali ima težave s komunikacijo, mora vložiti več napora, da ustrezno izkaže svoje znanje in se vključi med vrstnike. Lahko se zgodi, da se zapre vase ali začne izražati neželene oblike vedenja, kar dodatno vpliva na njegovo učno uspešnost.

Otrok v šolskem obdobju vedno manj znanj pridobiva neposredno s preizkušanjem in lastnim odkrivanjem, vedno več pa iz izkušenj drugih. Te mu učitelji podajajo ustno, zato se njegove sposobnosti poslušanja podaljšujejo in izboljšujejo, s tem pa narašča sposobnost razumevanja vedno bolj abstraktnih vsebin in govornega izražanja zapletenih odnosov.

Če se v predšolskem obdobju otrok pretežno uči od odraslih, postaja vpliv vrstnikov v šolskem obdobju vedno večji, tudi na govorno-jezikovnem področju. Na razvoj jezika ima vedno večji vpliv tudi branje.

Pričakujemo, da bo otrok ob vstopu v šolo razumel večino tega, kar mu povemo, se jasno izražal, delil svoje občutke in potrebe. Vedno bolj je sposoben reševati probleme z govorom, se o njih pogovarjati. Razume, da imajo drugi ljudje čustva in da s svojim vedenjem in besedami lahko vpliva nanje. Besed ne razume več povsem dobesedno, uči se razumevati neizrečene pomene. Njegov besednjak se bogati s številnimi konkretnimi in tudi abstraktnimi besedami. V predšolskem obdobju mora novo besedo slišati velikokrat, da bi si jo zapomnil, v tem obdobju pa besede vedno hitreje in lažje pomni. Besed ne skladišči več z mehanskim pomnjenjem, pač pa ustvarja bogate asociativne povezave, ki mu pri tem pomagajo. Nova beseda ga spominja na drugo besedo, ki jo že pozna, zato je v njegovo »skladišče« besed hitreje in prožneje vključena. Njegov govor je popolnoma razumljiv, tekoč, ustrezno izgovarja vse glasove. Sposoben je prilagoditi hitrost in glasnost govora, kar pomeni, da je sposoben boljšega načrtovanja govorne aktivnosti. Zaradi tega zna vedno bolj doživeto deklamirati in intonacijsko ustrezno brati. Ta sposobnost kontrole nad povedanim se v prvih letih šolanja naglo veča in nato dopolnjuje celo življenje. Otrokove povedi postajajo vedno daljše in kompleksnejše. Sposoben je daljšega pripovedovanja, opisovanja, obnavljanja, povedi so vedno bolj pravilno slovnično oblikovane. Otrok razume razliko med narečjem, pogovornim in knjižnim jezikom ter zna po potrebi preiti iz enega v drugega.

V prvih letih šolanja se hitro povečujejo njegove fonološke zmožnosti, ki mu omogočajo opismenjevanje. Ne zazna več samo prvega in zadnjega glasu v besedi ter rime, pač pa zna manipulirati z glasovi znotraj besede (odvzeti, zamenjati, dodati glas v besedi po slušni poti, npr. krava brez glasu /r/ se spremeni v besedo kava), sposoben je razdruževanja besede na glasove in sestavljanja besede iz glasov (glaskovanje). Fonološke zmožnosti otroka so ključnega pomena za učenje in razvoj branja ter pisanja, učenje tujega jezika in usvajanje besednjaka novih pojmov, pa naj bo to na področju naravoslovja, družboslovja, matematike, fizike ali drugih predmetov. Fonološke veščine otroka se da z vajo močno izboljšati.

Mejniki v govorno-jezikovnem razvoju osnovnošolskega otroka niso tako izraziti kot v predšolskem obdobju, saj se razvoj komunikacije, jezika in govora ne odvija več tako hitro in linearno. Veščine na tem področju postajajo tako kompleksne, da jih ni več mogoče meriti na enak način kot v predšolskem obdobju. Po tem obdobju pri oceni razvoja govorno-jezikovnih spretnosti ne uporabljamo več mejnikov, pač pa se zanašamo na opazovanje ustreznosti otrokovega razumevanja in oblikovanja govora, predelave ter izgovarjanja glasov govora, uporabo in razumevanje vseh vidikov jezika v različnih socialnih kontekstih.

Nekateri otroci slabo razumejo besede in slovnična pravila oblikovanja povedi. Ne razumejo učiteljevih ustnih navodil, s težavo bogatijo besednjak, usvajajo ustrezen vrstni red besed v povedih, težko govorno predstavljajo zaporedja dogodkov. Vse to terja učiteljevo pozornost. Otrok z govorno-jezikovnimi motnjami pogosto ne zmore ustrezno predstaviti svojega znanja z besedami, pa naj bo to v ustni ali pisni obliki. Učitelj, ki ugotovi, da učenec ve več, kot je sposoben samostojno povedati, mu ponudi prilagoditve (druga izrazna sredstva, prilagojena vprašanja, vprašanja izbirnega tipa ipd.), s katerimi ne le omogoči izražanje znanja, temveč tudi dvigne otrokovo samozavest.

Mejniki v govorno-jezikovnem razvoju srednješolskega otroka

V srednji šoli pričakujemo, da otrok uporablja komunikacijske in jezikovne veščine za usvajanje in izkazovanje znanja ter raznovrstne vsakdanje komunikacijske potrebe. Mejnikov v tem obdobju več ni, saj velja, da so osnove govorno-jezikovne komunikacije usvojene in se samo še nadgrajuje vse vidike komunikacije, govora in jezika. Zato otroke s težavami na teh področjih težje opazimo.

Komunikacija je aktiven interaktivni proces, slabe izkušnje v preteklosti pa so otroku z motnjami vzbudile precej frustracij, neuspeha in nezadovoljstva. Socialnih veščin ne moremo ločiti od jezikovnih, zato imajo otroci z motnjami v govorno-jezikovni komunikaciji tudi težave pri uveljavljanju med vrstniki. V teh letih je pomembno, da otrok razume in zna povedati šale, dovtipe, zna dražiti na nežaljiv način, hitro besedno reagirati, reševati besedne konflikte, klepetati, argumentirati svoje postopke. Pri osnovnošolskih otrocih odrasli pomagamo reševati konflikte, v srednji šoli jih vedno bolj rešujejo sami. Vse to pa zahteva dobre jezikovne veščine. Otroci med sabo, pa tudi mi, odrasli, presojamo druge glede na njihovo interakcijo z nami. Presojamo jih glede na njihove sposobnosti, osebnost, značaj ali vedenje. Če je njihova komunikacija skromna, delujejo bolj neumni, nesramni ali nevzgojeni. Zato ni nenavadno, da jezikovne motnje na površini interpretiramo kot vedenjske in osebnostne težave ter težave s pozornostjo.

Od srednješolca pričakujemo, da bo zbrano poslušal ter razumel dolge in zapletene razlage, prepoznaval dvoumne in prenesene pomene, pojasnil svoje strategije reševanja problemov, argumentiral svoje odločitve, izražal mnenje, razpravljal, povzemal bistvene prebrane in slišane informacije z veliko mero kritičnega razmišljanja in besednega planiranja, hitro »preklapljal« med različnimi temami, iz konteksta izluščil pomen neznanih besed, si zapomnil in izvedel aktivnosti po kompleksnih ter dolgih navodilih.

Srednješolci ne potrebujejo več toliko razlage, saj naj bi se znali sami učiti iz pisnih jezikovnih virov. Za otroka z jezikovnimi motnjami je to težko.

V tem obdobju tudi ne moremo ločiti učnih težav od jezikovnih, saj se učno in jezikovno področje neločljivo prepletata. Nekateri raziskovalci menijo, da ima 60−80 odstotkov otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja tudi jezikovne motnje. Prav tako je res, da ima vsak otrok z jezikovnimi motnjami tudi določeno stopnjo težav pri branju in pisanju. Čim višji je akademski nivo izobraževanja, tem bolj jezikovne motnje vplivajo na učni uspeh.

Najpogostejše težave, ki jih ima otrok z jezikovnimi motnjami v srednji šoli, so:

a) težave s poslušanjem in govorjenjem:

  • težko sledi besednim navodilom,
  • težje se izraža ali pa je sicer zgovoren, vendar v govoru ni veliko vsebine,
  • slabo pripoveduje zgodbe, obnavlja slišane in prebrane vsebine,
  • dela več slovničnih napak kot vrstniki,
  • pripovedovanje je skromno, stereotipno, zelo pogosto uporablja določene besede ali fraze in mašila,
  • pri govoru je močno navezan na narečje,
  • težko pojasnjuje vzroke in posledice,
  • povedi so bolj preproste; če pa so kompleksne, so polne napak,
  • težko govori o abstraktnih vsebinah,
  • potrebuje več časa za odgovarjanje na vprašanja (slabše procesira informacije),
  • težave ima s priklicem besed,
  • ne razume/slabo razume šale, sarkazem, metafore,
  • napačno si interpretira povedano (slabše razumevanje jezika na višjih nivojih),
  • govori ob napačnem času, ne razume čustvene vsebine govora in ne uporablja ustreznega tona glasu,
  • težko združuje besede s situacijo in neverbalnimi znaki (obrazno ekspresijo, kretnje);

b) težave pri učnem delu:

  • ne zapomni si, kaj ima za domačo nalogo ali je ni sposoben narediti sam,
  • ne sodeluje ali slabo sodeluje pri pogovoru v razredu,
  • težko izlušči pomembne informacije iz učbenika ali ustne razlage,
  • dosega slabe rezultate na pisnih in ustnih preizkusih znanj,
  • nedosleden je pri upoštevanju pravil v razredu (jih ne razume ali pozablja),
  • težko si zapomni urnik in druge rutine,
  • ne zna pojasniti svojih težav, vedenja, razlogov za neuspešnost,
  • težko se samostojno uči,
  • težave ima s koncentracijo in pozornostjo na jezikovne vsebine;

c) vedenjske težave:

  • ima slabo samopodobo,
  • ima težave z ustvarjanjem in vzdrževanjem prijateljstev,
  • izgublja motivacijo za učenje zaradi občutka manjše uspešnosti ali neuspešnosti,
  • lahko se pojavijo depresija, jeza, frustracije, umikanje vase ali agresija,
  • izogiba se učenju,
  • zateka se v neželene vedenjske vzorce, npr. igra razrednega klovna, moti pouk.

Vsa ta vedenja in težave ne izvirajo vedno iz jezikovne motnje, lahko pa pripomorejo k njihovemu pojavljanju.

Dodaj odgovor