Napotitev na delo v tujino

Napotitev delavca na delo v tujino je v Sloveniji vedno pogostejša odločitev v podjetjih.

Vse več podjetij se namreč odloča, da bo svoje storitve opravljalo tudi zunaj območja države, v kateri imajo sedež podjetja in opravljajo večji del svojih storitev.

Podjetja tako svoje delavce napotijo na začasno delo v tujino. Delavci, ki za omejen čas opravljajo delo na ozemlju druge države članice, so napoteni delavci. Država napotitve ni tista v kateri običajno delajo.

Napotitev na delo v tujino in zadolžitev delodajalca

Delodajalec se je dolžan že pred napotitvijo seznaniti z zakonodajo, ki ureja napotitev na delo v tujino delavca, in z zakonodajo države, v katero bodo delavci napoteni.

Prav tako je delodajalec dolžan s to zakonodajo seznaniti svoje delavce pred napotitvijo na delo v tujino.

Napotitev na delo v tujino – znotraj Evropske unije

Napotitev na delo v tujino lahko poteka znotraj Evropske unije ali pa v druge države, ki niso članice Evropske unije.

Znotraj Evropske unije moramo biti pozorni na uredbe in direktive, ki urejajo prosti pretok delovne sile, socialno varstvo delavcev ter pravice in pogoje napotitve.

Napoteni delavec načeloma ostaja zavarovan v državi osnovne zaposlitve.

Davčna obravnava napotenega delavca v tujino

Pri davčni obravnavi dohodkov teh delavcev, je treba najprej razmejiti, kdaj gre za napotitev na delo v tujino delavca in kdaj za službeno pot v tujino.

Pri razmejitvi si lahko pomagamo s predpisi, ki urejajo delovnopravno področje.

Prav tako pa se lahko opremo na sodno prakso, iz katere izhaja, da je službeno potovanje zgolj tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

MDDSZ[1] je podalo smernice za uporabo instituta napotitve na delo v tujino.

[1] Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti: Informacija o uporabi instituta napotitve na delo v tujino oziroma službene poti, 23. 10. 2017

Primer iz prakse za napotitev delavca v tujino:

Slovenska družba, ki je rezidentka Slovenije, ima v Nemčiji registrirano podružnico, v kateri ima zaposlene delavce, ki so rezidenti Nemčije.

Ali imajo dohodki, izplačani tem delavcem – nerezidentom Slovenije – vir v Sloveniji?

Torej, ali je treba plačati dohodnino od izplačil teh dohodkov v Sloveniji in kdo je plačnik davka?

Dohodki, ki jih izplača družba nerezidentom, zaposlenim v podružnici v tujini, so dohodki iz zaposlitve v smislu določb 35. in 36. člena ZDoh-2.

Ti dohodki imajo vir v Sloveniji na podlagi 1. točke prvega odstavka 10. člena ZDoh-2, po kateri ima dohodek iz zaposlitve vir v Sloveniji tudi v primeru, če je dohodek izplačala, ali ji je bil zaračunan, pravna oseba, ki je rezident, če se ta dohodek po zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb, šteje za odbitno postavko pri izračunu davčne osnove rezidenta.

Družba je namreč rezidentka Slovenije.

Plačo in druga izplačila v povezavi z zaposlitvijo se pri izračunu davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb prizna kot odhodek v obračunanem znesku (11., 12. in 35. člen ZDDPO-2).

Obravnavane dohodke iz zaposlitve, izplačane nerezidentom, je družba tudi upoštevala kot odbitno postavko pri izračunu svoje davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb.

Glede na določbo 31. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1, gre v primeru, ko ima slovenska pravna oseba v tujini svoje podružnice in predstavništva, za eno pravno osebo, ki ima več transakcijskih računov; zato nakazilo na transakcijski račun podružnice pomeni le prenakazilo denarnih sredstev družbe z enega na drug račun.

Fizična oseba – nerezident je zavezana za plačilo dohodnine od tistih dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji, in sicer se od teh dohodkov plača akontacijo dohodnine kot dokončen davek (5. in 124. člen ZDoh-2).

Akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve kot davčni odtegljaj izračuna, odtegne in plača plačnik davka (283. do 285. člen ZDavP-2). Plačnik davka je pravna oseba, ki izplača dohodek.

Pri tem se šteje, da je izplačala dohodek, če jo ta bremeni (125. člen ZDoh-2 in 58. člen ZDavP-2).

Glede na navedeno bi družba od nerezidentom izplačanih dohodkov iz zaposlitve morala obračunati, odtegniti in plačati akontacijo dohodnine (predložiti obrazec REK-1).

Ker je dohodek nerezidenta praviloma obdavčen tako v Sloveniji kot v državi rezidentstva njegovega prejemnika, lahko ta, da bi se izognil dvojni obdavčitvi, uveljavlja ugodnosti iz sklenjenega mednarodnega sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja s predložitvijo obrazca KIDO5 pred izplačilom dohodka oziroma KIDO12 po izplačilu dohodka (na tej podlagi se praviloma takšnega izplačila kljub določbam slovenske nacionalne zakonodaje v Sloveniji ne obdavči).

Povračila stroškov napotenim delavcem

Na podlagi ZDR-1 ima napoteni delavec v tujino pravico do povračila stroškov, povezanih z delom.

FURS poudarja, da se davčna obravnava povračil stroškov v zvezi z delom v delovnem razmerju veže na vsebinsko opredelitev začasnih napotitev na delo v tujino po delovno pravni zakonodaji in da je za davčno obravnavo pomembna vsebina dohodka (dohodek vezan na začasno napotitev na delo v tujino, vrsta povračil stroškov in dejanski nastanek stroškov) in obdobje napotitve.

 Vir: http://www.fu.gov.si/

Prehrana med delom

4.b točka 44. člena ZDoh-2 določa, da se v davčno osnovo dohodkov iz delovnega razmerja ne vštevajo povračila stroškov v zvezi z začasno napotitvijo na delo v tujino, in sicer:

• povračilo stroškov prehrane za vsak delovni dan v času napotitve:

1. 1. ki traja neprekinjeno do največ 30 dni ali 90 dni za napotene, ki opravljajo poklic voznika v mednarodnem cestnem prometu, do višine in pod pogoji, ki jih določi vlada za povračilo stroškov prehrane na službeni poti (dnevnice po Uredbi),
   2. ki traja neprekinjeno nad 30 dni ali 90 dni za napotene, ki opravljajo poklic voznika v mednarodnem cestnem prometu, do višine in pod pogoji, ki jih določi vlada za povračilo stroškov prehrane med delom (trenutno 6,12 eur za vsak dan, ko je napoteni delavec na delu vsaj štiri ure oziroma če je napoteni delavec na delu več kot deset ur, 0,76 eur za vsako nadaljnjo dopolnjeno uro po osmih urah prisotnosti), povečane za 80 % glede na višino, ki jo določi vlada (trenutno 11,02 eur oziroma 1,37 eur);

V primeru napotitve, ki traja neprekinjeno do največ 30 dni oziroma največ 90 dni za napotene, ki opravljajo poklic voznika v mednarodnem cestnem prometu, se v davčno osnovo dohodka povračilo stroškov prehrane ne všteva do višine cele dnevnice, in sicer za vsak delovni dan delavca ne glede na število opravljeni delovnih ur.

V delovne dneve pa se ne štejejo povsem prosti dnevi delavca (npr. sobote, nedelje, prazniki, ko delavec ne dela).

Davčna obravnava dohodkov v zvezi s posamezno začasno napotitvijo na delo v tujino oziroma v zvezi s posamezno napotitvijo na čezmejno opravljanje dela je glede obdobja trajanja napotitve vezana na dogovor o trajanju napotitve (trajanje do 30 oziroma 90 dni ali več, praviloma v pogodbi o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem o začasnem opravljanju dela v tujini v skladu z delovno pravno zakonodajo) med delavcem in delodajalcem.

Za presojo neprekinjenosti napotitve tako ni relevantna fizična prisotnost delavca v kraju napotitve v času dela prostih dni oziroma v času, ko delavcev ne dela (npr. privatne poti domov ali kam drugam v času trajanja napotitve ne pomenijo pretrganja napotitve, morebitna povračila stroškov v zvezi s tovrstnim potmi pa se davčno ne obravnavajo kot povračila stroškov v zvezi z delom, službeno potjo oziroma napotitvijo).

V primeru, ko pride do naknadne spremembe dogovora med delavcem in delodajalcem glede trajanja napotitve, to dejstvo spremeni naravo celotne napotitve z vidika trajanja. Posledično temu se spremeni tudi višina in vrsta povračil stroškov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, zato je treba že morebitna izplačana povračila stroškov ustrezno davčno obravnavati in popraviti obračunane davčne obveznosti.

Če se npr. napotitev delavca v tujino podaljša iz 20 na 35 dni, se povračila stroškov prehrane v davčno osnovo dohodka ne vštevajo do višine in pod pogoji, določenimi za povračilo stroškov prehrane med delom, povečane za 80 % glede na višino, ki jo določi vlada, za celoten čas napotitve in ne le za čas, ki presega 30 dni.

Vir: http://www.fu.gov.si/

Napotitev na delo v tujino za prevoz na delo in z dela pri napotenem delavcu

Povračila stroškov za prevoz na delo in z dela se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine stroškov javnega prevoza od običajnega prebivališča do mesta opravljanja dela, pri čemer je običajno prebivališče delavca prebivališče, ki je najbližje mestu opravljanja dela, in je drugo prebivališče delavca običajno prebivališče po uredbi le, če se delavec od tam vsaj štirikrat tedensko vozi na mesto opravljanja dela.

Če se v tujino napoteni delavci dnevno vozijo na delo iz začasnega prebivališča do mesta opravljanja dela, se to prebivališče šteje za običajno prebivališče. Tako so napotenemu delavcu davčno priznani le stroški prevoza na delo in z dela med običajnim prebivališčem (začasno prebivališče v tujini) in mestom opravljanja dela (gradbišče v tujini).

4. b točka 44. člena ZDoh-2 določa da se v davčno osnovo dohodkov iz delovnega razmerja ne vštevajo povračila stroškov v zvezi z začasno napotitvijo na delo v tujino, in sicer:

1. povračilo stroškov prevoza vključno s povračilom stroškov za uporabo delojemalčevega osebnega vozila za službene namene (kilometrina):

• • za prevoz med običajnim prebivališčem v času napotitve in mestom opravljanja dela v kraju napotitve do višine in pod pogojim, ki jih določi vlada za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela (trenutno 0,18 eur po Uredbi);
  • za prevoz v kraj napotitve ob začetku napotitve in za prevoz iz kraja napotitve ob koncu napotitve do višine in pod pogoji, ki jih določi vlada za povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju (trenutno 0,37 eur po Uredbi).

Dodaj članek med moje vsebine