Pri oblikovanju organizacijskih struktur ni pravil ali receptov. Vsaka struktura ima svoje prednosti in slabosti. V industrijski dobi je bilo značilno, da so se organizacijske strukture oblikovale na tri načine:
- po poslovnih funkcijah (funkcijska organizacijska struktura),
- po produktih oziroma storitvah (divizijska organizacijska struktura),
- po funkciji in diviziji (matrična organizacijska struktura).
Razvoj tehnologije in spreminjajoči se trgi pa so prinesli tudi povsem nove oblike organizacijskega strukturiranja. Informacijsko-komunikacijska tehnologija je spodbudila tako imenovano procesno organiziranost. V primerjavi z organizacijskimi strukturami v industrijski dobi, kjer je veljalo, da mora biti posamezna poslovna funkcija na isti lokaciji, je vodilo organizacije dela predvsem čim večja prilagodljivost organizacije tržnim zahtevam.
Birokracija (funkcijska organiziranost) je organizacijska struktura, za katero je značilna stroga hierarhija, kjer so vloge in pristojnosti natančno določene z množico strogih pravil. Procesi odločanja so domena zgolj najvišjega hierarhičnega vrha, komunikacija pa poteka izključno od zgoraj navzdol. Primer take organiziranosti najdemo v državnih institucijah, vojski.
Divizijska organizacijska struktura organizira zaposlene v skupine glede na tri načine: glede na skupine strank in glede na storitve ali proizvode ter glede na geografsko lokacijo. Primer take organizacijske strukture je značilen npr. za banke, kjer so divizije organizirane na kartično poslovanje, poslovanje s pravnimi osebami, poslovanje s fizičnimi osebami itn. Divizijski je po logiki podobna funkcijska organiziranost, le da ta združuje zaposlene glede na vire, kot je na primer specifično znanje.
Strateške organizacijske enote so organizacijske oblike znotraj ene organizacije, ki so oblikovane kot avtonomne entitete. Primer take organiziranosti je organizacija po stroškovnih centrih. Ta spodbuja notranjo tekmovalnost med enotami in daje vodjem popolno avtonomijo pri odločanju. Pogosta je kombinacija divizijske organizacijske strukture in strateških organizacijskih enot (SOE). Npr. pri podjetju The Body Shop so SOE vezane na geografsko lokacijo. Organiziranost v tem podjetju temelji na organizacijski strategiji, ki pravi, da se potrebe in okusi potrošnikov v različnih državah različni, zato se morajo razlikovati tudi tržni pristopi v različnih državah.
Horizontalna ali vitka organizacijska struktura poudarja timsko delo in prilagodljivost. Delo je razdeljeno na time ali celice, ki so odgovorne za delovni proces od začetka do konca. Prvi so tako strukturo uvedli v podjetju Toyota. Visoka stopnja decentralizacije postavlja procese odločanja v time.
Omrežje je organizacijska struktura, ki jo poimenujejo tudi virtualna organizacija. Zanjo so značilna začasna ali trajna povezovanja med seboj drugače neodvisnih enot ali posameznikov. Združuje jih nek skupni projekt, ki je bodisi storitev ali pa proizvodnja izdelka. Enote si delijo stroške in ključne kompetence. Take oblike strukturiranja spodbujajo tržne razmere, ki terjajo veliko prilagodljivost, specializirana znanja, upoštevanje specifik lokalnih trgov, in zmanjševanje tveganj poslovanja, ki jih prinašajo tržne negotovosti. Organizacije zato oblikujejo taka strateška povezovanja s svojimi dobavitelji in distributerji. Zaradi sodobnih komunikacijskih tehnologij (spleta) in lažjega transporta sodelovanje in povezovanje tudi nista več odvisna od fizične bližine.
Več o tej temi preberite v priročniku Sodobna orodja vodenja