Pokrivanje davčne izgube

Zmanjšanje davčne osnove lahko družba uporabi tudi za pokrivanje davčne izgube, kar pomeni, da davčna izguba prinaša družbi tudi določene koristi v prihodnjih letih. V 36. členu Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (ZDDPO-2) je opredeljeno, da lahko družbe za znesek izkazane davčne izgube zmanjšujejo davčno osnovo v prihodnjih letih, pri čemer prenos ni časovno omejen.

Znesek davčne izgube se pomnoži z 20 odstotki davka od dohodka pravnih oseb. Izračunani znesek predstavlja terjatev za odloženi davek iz davčne izgube.

Omejitve pri pokrivanju davčne izgube so, da lahko davčno izgubo pokrivamo v posameznem letu le do višine davčne osnove. Če smo ustvarili davčno izgubo v več posameznih davčnih obdobjih, je treba najprej pokriti tisto davčno izgubo, ki je najstarejša.

Omejitev se nanaša na spremembo lastništva v družbi, in sicer če se v določenem davčnem obdobju lastništvo v kapitalu spremeni za več kot 50 odstotkov glede na stanje na začetku davčnega obdobja in je hkrati izpolnjen eden izmed dveh pogojev, kot sta:

dve leti pred spremembo lastništva družba ni opravljala dejavnosti ali
dve leti pred spremembo lastništva ali po spremembi družba bistveno spremeni svojo dejavnost (sprememba glavnih dejavnosti), davčnih izgub iz leta spremembe lastništva in iz vseh preteklih ni več možno izkoristiti za zmanjševanje davčne izgube.

Družbe naj v posameznem davčnem obdobju najprej zmanjšujejo davčno osnovo z uveljavitvijo tistih davčnih olajšav, ki jih ni možno prenašati v naslednja davčna obdobja. Nato naj sledijo tiste davčne olajšave, ki se lahko časovno omejeno prenašajo v prihodnja davčna obdobja družbe. Predlagamo, da družbe na koncu izkoristijo pokrivanje davčne osnove, ki ni časovno omejena (to je pokrivanje davčne izgube).

Davčne izgube ne moremo pokrivati ob prisilni poravnavi v delu odpisa dolgov, saj se odpisi evidentirajo med sestavinami kapitala (prenesena čista izguba iz prejšnjih let – konto 931 ali znesek iz učinkov potrjene prisilne poravnave – konto 917).