Kaj bi bilo treba spremeniti?
Pomembno je, da naše izjave ne vsebujejo sodb, očitkov, žalitev, groženj – torej osebnih napadov, posplošitev, domnev, negacij, nejasnih izjav, mašil, podrejanja …
Potrebne bodo izjave o sebi:
imam pomisleke, težko verjamem, sprašujem se, dvomim, presenečen sem, bil sem šokiran, čudim se ….
Lahko tudi rečemo:
verjamem, prepričan sem, vztrajam, nagibam se …, podpiram, zagovarjam …
Vse skupaj bo treba povezati še z objektivnimi dejstvi: podatki, izračuni, študije, zakoni, pogodbe, statuti, dogovori …
Veliko bolje bi se slišalo:
- Glede tega imam pomisleke. Sprašujem se, ali je reorganizacija nujno potrebna. (1. položaj)
- Če pogledamo mnenja zaposlenih, lahko vidimo/spoznamo njihovo nezadovoljstvo. Poglejmo/poslušajmo najpogostejše.(preberemo nekaj mnenj sodelavcev) Prav tako pa smo izračunali, da bi z reorganizacijo prihranili le … – navajamo konkretne podatke
- Zato tudi sam verjamem, da nova reorganizacija ne ponuja tega, kar potrebujemo.
- V nadaljevanju lahko pojasnimo tudi svoj predlog.
Na začetku je bolje začeti z »mehkejšimi« izjavami o sebi (imam pomisleke, težko verjamem). Sogovorniki bodo v nadaljevanju lažje prisluhnili našim argumentom. Če bi začeli: »Prepričan sem, da reorganizacija ne bo uspela«, lahko sprožimo njihovo obrambo.
Včasih kdo kljub temu ostro nasprotuje:
Ni res, kar praviš! Sodelavci nočejo razumeti, kaj bomo z novo reorganizacijo pridobili! Vedo, da bodo morali več delati in da bodo premeščeni …, kar pa jim ni všeč, zato raje nasprotujejo! Če jim ni kaj prav, lahko gredo drugam! Tudi izračuni ne držijo!Kaj boste rekli? Kako se boste odzvali? Ne bo v redu, če boste nadaljevali z obrambo:
Čakaj, ne moreš tako govoriti! Ne morejo kar iti. Vidim, da ti ljudje sploh niso pomembni. Pomisli kdaj tudi nanje, ne samo na rezultate in dobičke!
Kaj lahko pričakujete? Sogovornikovo obrambo. Pogovor bo postal boj volje – kdo bo močnejši. Še lahko slišimo drug drugega – kaj kdo želi povedati, na kakšna dejstva se sklicuje? Žal ne.
Zato bo treba najprej preveriti sogovornikovo razumevanje, se morda strinjati, še kaj vprašati … – sogovorniku bo treba odvzeti potrebo po obrambi. Treba bo slišati, kaj želi povedati. Lahko spregovorimo:
- Praviš, da sodelavci nočejo razumeti. Se strinjam, da bodo imeli več dela, nekateri bi bili premeščeni, kar bi bil zanje dodaten napor. Kje pa vidiš glavne prednosti te reorganizacije?
- Omenil si, da dejstva ne držijo. Zakaj tako misliš? Katera dejstva si imel v mislih?
Sogovornik se bo tako lahko umiril in pojasnil svoj pogled. Kaj pa zdaj? Nadaljujmo na isti način:
Aha, po tvojem mnenju so izračuni preveč togi, ker nismo upoštevali … (povzamemo njegova dejstva) Se strinjam, trg je res nestanoviten. Upoštevali pa smo … (navedemo konkretna dejstva), zato se zavzemam/verjamem, da bi bilo bolje spremeniti oglaševanje in prodajo kot izpeljati celotno reorganizacijo.Pomembno je, da sprejmemo sogovornikovo mnenje in brez nasprotovanja pojasnimo svoje.
Seveda pa je v praksi težko pričakovati, da bomo spremenili sogovornikovo mnenje. Veliko bolje bo, da namesto mnenja spregovorimo o interesih oziroma željah, določimo skupni cilj, preverimo objektivna dejstva oziroma omejitve in poiščemo skupno rešitev:
- Ti torej izhajaš iz …
- Sam pa se zavzemam za … Zame je namreč pomembno, da ustvarimo možnosti za …
- Kaj pa je za oba/nas ključno? Kaj je naš/najin skupni cilj? Želimo/želiva torej doseči/obdržati/razviti/izboljšati …
- Omejeni/omejena pa smo/sva z … (dejstva: zakoni, zmogljivost dobave, proizvodnje/razmere na trgu …).
- Kakšna rešitev bi bila mogoča? Kaj lahko storiva, da upoštevava najine želje, objektivne omejitve in doseževa skupni cilj? Poglejva možnosti.
Tu ne izhajamo iz tega, ali je na primer reorganizacija smiselna ali ne. Izhajamo iz želja oziroma interesov:
kaj je za oba pomembno – kaj želiva, pričakujeva, za kaj si prizadevava, kaj za nemoteno delo potrebujeva …Reorganizacija (da ali ne) je že rešitev, zaradi katere konstruktiven pogovor o novih možnostih ne bo več mogoč.Seveda včasih skupna rešitev ne bo mogoča. Takrat naj vsak predstavi svoje mnenje, odločitev pa naj prepusti tretji osebi ali nevtralni skupini.