fbpx

Prijava v portal: 

Rezident in rezidentski status

Rezidentski status ima kar nekaj pogojev za pridobitev

Rezidentski status za davčne namene predpisuje 6. člen ZDoh-2. Vsa merila pri določanju rezidentskega statusa so enakovredna.

Fizična oseba je lahko rezident Slovenije, če:

  • ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji;
  • biva zunaj Slovenije zaradi zaposlitve v diplomatskem predstavništvu, konzulatu, mednarodni misiji Republike Slovenije ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri mednarodni organizaciji, kot javni uslužbenec z diplomatskim ali konzularnim statusom, ali je zakonec ali vzdrževani družinski član takšnega javnega uslužbenca in prebiva s to osebo;
  • je bil rezident Slovenije v kateremkoli obdobju preteklega ali tekočega leta in biva zunaj Slovenije zaradi zaposlitve:

a) v diplomatskem predstavništvu, konzulatu, mednarodni misiji Republike Slovenije ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri mednarodni organizaciji, kot javni uslužbenec v tehnični ali administrativni funkciji, brez diplomatskega ali konzularnega statusa;

b) kot javni uslužbenec ali funkcionar v državnem organu ali organu lokalne skupnosti, in sicer v državi, ki na podlagi vzajemnosti takšnega uslužbenca ne šteje za svojega rezidenta;

c) kot uslužbenec v ustanovah Evropske skupnosti, Evropski centralni banki, Evropski investicijski banki ali Evropskem investicijskem skladu, ali je zakonec, ki ni zaposlen in ne opravlja dejavnosti, ali vzdrževani otrok takšnega uslužbenca in prebiva s to osebo;

  • je bil rezident Slovenije v kateremkoli obdobju preteklega ali tekočega leta in biva zunaj Slovenije zaradi opravljanja funkcije poslanca v Evropskem parlamentu;
  • ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji;
  • je v kateremkoli času v davčnem letu navzoč v Sloveniji skupno več kot 183 dni.

Če ni izpolnjen noben od navedenih kriterijev, se oseba šteje za nerezidenta RS (za davčne namene).

Glede na navedeno lahko ugotovimo, da se:

  • delavci s stalnim prebivališčem in središčem ekonomskih ter osebnih interesov v Sloveniji (katerih družina prav tako živi v Sloveniji), za davčne namene štejejo za rezidente Slovenije. Kljub temu, da opravljajo svoje delo v tujini več kot 183 dni, lahko ostanejo slovenski rezidenti in si rezidentskega statusa v Sloveniji niso dolžni posebej urediti;
  • delavci z državljanstvom in stalnim prebivališčem v tujini (npr. v BiH, katerih družina tudi živi v BiH), za davčne namene štejejo za nerezidente Slovenije. Če so ti delavci napoteni na delo v tujino (npr. Nemčijo) in so navzoči v tujini (npr. Nemčiji) več kot 183 dni v kateremkoli davčnem letu, ostanejo nerezidenti Slovenije, vendar je treba v tem primeru preveriti pri nemškem svetovalcu glede ureditve rezidentskega statusa v Nemčiji.

Tuje fizične osebe običajno v Sloveniji nimajo uradno prijavljenega stalnega prebivališča, ampak le začasno prebivališče, zato se lahko štejejo za slovenske rezidente šele od trenutka, ko se njihovo središče osebnih in ekonomskih interesov prenese v Slovenijo oziroma od trenutka, ko so v kateremkoli času v davčnem letu v Sloveniji navzoče skupno več kot 183 dni.

Ko tuja oseba izpolnjuje zgolj pogoj skupne prisotnosti v Sloveniji skupno več kot 183 dni v določenem davčnem letu (s prekinitvami ali neprekinjeno), velja za rezidenta Slovenije od trenutka v davčnem letu, ko je prvič navzoča v Sloveniji. V dneve navzočnosti v Sloveniji se vštevajo dnevi navzočnosti v Sloveniji ob koncu dneva. Tako se v dneve navzočnosti vštevajo dan prihoda in vsi drugi dnevi, ki jih oseba v celoti preživi v Sloveniji, vključno s sobotami in nedeljami, državnimi prazniki in počitnicami.

Če tuja fizična oseba izpolnjuje pogoj skupne navzočnosti v Sloveniji več kot 183 dni v določenem davčnem letu le formalno, kar pomeni, da ima v Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče le formalno, tj. zaradi pridobitve delovnega dovoljenja oziroma zaposlitve pri slovenskem delodajalcu, dejansko pa ne prebiva v Sloveniji, se takšna oseba opredeli za nerezidenta Slovenije. V teh primerih namreč podatki o prijavi začasnega bivanja v Sloveniji ne odražajo dejanskega stanja.

Na podlagi navedenega lahko ugotovimo, da se tuja fizična oseba, ki je v rednem delovnem razmerju pri slovenskem delodajalcu, ne more šteti za slovenskega rezidenta, če gre za:

  • dnevne delovne migrante (to so osebe iz sosednjih državah, ki se dnevno vozijo na delo v Slovenijo in se dnevno vračajo domov);
  • tuje fizične osebe, ki svoje delo pretežno (več kot 183 dni v davčnem letu) opravljajo v tujini. Tukaj gre predvsem za tuje delavce, ki jih slovenski delodajalci napotijo na delo v tujino in tujce, katerih narava dela je takšna, da se v pretežni meri opravlja v tujini (npr. avtoprevozniki v mednarodnem cestnem prometu).

Glede ugotavljanja rezidentskega statusa je pomembna Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. X Ips 124/2015, z dne

  1. junija 2015, ki vzpostavlja upravno-sodno prakso, drugačno od dosedanje, in pomembno vpliva na vodenje postopkov ugotavljanja rezidentskega statusa fizičnih oseb.

Iz sodbe tako izhaja, da mora davčni organ pri presoji rezidentstva fizične osebe svojo odločitev utemeljevati le na podlagi določb nacionalne davčne zakonodaje in ne določb mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Tako je tudi v primeru, ko zavezanec izkazuje hkratno rezidentstvo tuje države, s katero ima Slovenija sklenjeno mednarodno pogodbo.

Zavezanec se tako šteje za rezidenta Slovenije, ko izpolnjuje katerikoli pogoj iz 6. člena ZDoh-2. Če je zavezanec dvojni rezident (tj. se šteje za rezidenta Slovenije po 6. členu ZDoh-2 in tudi za rezidenta države, s katero je Slovenija sklenila mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja po nacionalni zakonodaji te države), se vprašanje dvojnega rezidentstva presoja v okviru postopka uveljavljanja ugodnosti po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja v Sloveniji ali v okviru postopka skupnega dogovarjanja po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja.

Z dopolnjenim 7. členom ZDoh-2 (novela ZDoh-2R, uporablja se za davčna leta od 1. januarja 2017 dalje) se tako določa, da se fizična oseba, ki je dvojni rezident, ne bo več štela za rezidenta Slovenije po ZDoh-2 in posledično v Sloveniji ne bo več upravičena do davčnih olajšav, do katerih so upravičeni samo rezidenti Slovenije po ZDoh-2 (gre za fizično osebo, za katero je bilo že ugotovljeno oziroma dogovorjeno, da se šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice, za namene mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja). Takšna fizična oseba v Sloveniji ne bo več zavezana k predložitvi medletne/letne napovedi za odmero dohodnine in drugim postopkovnim pravilom, ki veljajo za zavezance, rezidente Slovenije, po ZDoh-2.

Če torej ni izpolnjen noben od kriterijev, se oseba šteje za nerezidenta RS. V skladu s 7. členom ZDoh-2 je nerezident – oseba, če izpolnjuje enega od naslednjih pogojev:

1. opravlja delo kot oseba z diplomatskim ali konzularnim statusom v Sloveniji v diplomatskem predstavništvu, konzulatu ali mednarodni misiji skupine tujih držav ali tuje države ali je zakonec ali vzdrževani družinski član takšne osebe in prebiva s to osebo, če ni slovenski državljan;

2. bi postal rezident samo zaradi opravljanja dela kot funkcionar, strokovnjak ali uslužbenec mednarodne organizacije, če ni slovenski državljan;

3. bi postal rezident samo zaradi zaposlitve:

  • v diplomatskem predstavništvu, konzulatu ali mednarodni misiji tuje države, kot javni uslužbenec v tehnični ali administrativni funkciji brez diplomatskega ali konzularnega statusa in ni slovenski državljan,
  • kot uslužbenec tuje države v Sloveniji v funkciji, ki ni diplomatska, konzularna ali mednarodna, pod pogojem, da ta tuja država na podlagi vzajemnosti podobnega uslužbenca Republike Slovenije ne šteje za svojega rezidenta,
  • kot uslužbenec v ustanovah Evropske skupnosti, v Evropski centralni banki ali Evropski investicijski banki, v Sloveniji;

4. je fizična oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

  • bo bivala v Sloveniji izključno zaradi zaposlitve, kot tuji strokovnjak za dela, za katera v Sloveniji ni dovolj ustreznega kadra,
  • ni bila rezidentka v kateremkoli času petih let pred prihodom v Slovenijo,
  • ni lastnica nepremičnine v Sloveniji in
  • bo bivala v Sloveniji skupno manj kot 365 dni v dveh zaporednih davčnih letih;

5. je fizična oseba, ki biva v Sloveniji izključno zaradi študija ali zdravljenja.

Nerezident RS za davčne namene je v Sloveniji obdavčen le od dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji, če mednarodna konvencija o izogibanju dvojnemu obdavčevanju ne določa drugače.

Drugi odstavek 7. člena ZDoh-2, ki se uporablja od 1. januarja 2017, pa določa, da se zavezanec, ne glede na 6. člen ZDoh-2, šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Posameznik za obdobja po 1. januarju 2017 šteje torej za nerezidenta Slovenije v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDoh-2 ne glede na to, da izpolnjuje pogoje iz 6. člena ZDoh-2 za rezidenta Slovenije, če se na podlagi prelomnih pravil iz 4. člena mednarodne pogodbe, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice.

Če je posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se v skladu z drugim odstavkom 4. člena mednarodne pogodbe šteje za rezidenta samo tiste države, v kateri ima stalno prebivališče (stalni dom – bivališče stalno na voljo: hiša ali stanovanje, ki je v lasti ali najemu fizičnih oseb ali najete opremljene sobe).

Če ima posameznik stalno prebivališče v obeh državah, je rezident samo tiste države, s katero je osebno in ekonomsko tesneje povezan (središče življenjskih interesov: družinske in družbene povezave – kje je njegova družina, v kateri državi se posameznik bolj družbeno udejstvuje, njegove poklicne, politične, kulturne in druge dejavnosti).

Če ni mogoče opredeliti, v kateri državi ima posameznik središče življenjskih interesov, ali če nima v nobeni od držav na razpolago stalnega prebivališča, se šteje samo za rezidenta države, v kateri ima običajno bivališče (običajno prebivališče v Sloveniji je, ko v ustaljenem teku svojega življenja redno, normalno ali običajno biva v Sloveniji).

Če ima običajno bivališče v obeh državah ali v nobeni od njiju, se šteje samo za rezidenta države, katere državljan je.

Če je državljan obeh držav ali nobene od njiju, pristojna organa držav pogodbenic vprašanje rešita s skupnim dogovorom.

Nerezidentom se od vseh izplačil plačuje dohodnina že med letom. Akontacija dohodnine se zavezancu, nerezidentu, šteje kot dokončen davek in ni obveznost poračuna dohodnine na letni ravni, kot to velja za rezidente. Na splošno nerezident ni upravičen do olajšav, tako kot je to določeno za rezidente RS. Vendar lahko v skladu s 116. členom ZDoh-2 fizična oseba, ki je rezident države članice EU in v Sloveniji dosega dohodke iz zaposlitve, dohodke iz opravljanja dejavnosti ali dohodke iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ki so obdavčeni v Sloveniji, uveljavlja olajšave, določene v 111. in 114. členu ZDoh-2, če z dokazili dokaže, da znašajo prej navedeni dohodki, doseženi v Sloveniji, najmanj 90 % njenega celotnega obdavčljivega dohodka v davčnem letu.

Delodajalec, ki nerezidentu izplačuje dohodek, je v skladu z ZDavP-2 tudi plačnik davka v Sloveniji, in sicer za prejemnika dohodka – nerezidenta odtegne akontacijo dohodnine v obračunu davčnega odtegljaja (obrazec REK-1). Če dohodek izplača oseba, ki ni plačnik davka v Sloveniji (npr. tuji izplačevalec), mora prejemnik takšen dohodek sam napovedati zaradi odmere akontacije dohodnine v Sloveniji.

Dodaj odgovor