Varovanje okolja je že dolga leta, celo desetletja ena bolj žgočih tem na svetu. Osnovni namen varovanja okolja je ohranjanje dolgoročnih pogojev za človekovo zdravje, počutje in kakovost življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti.
Cilji, ki jih zasledujemo, ko govorimo o varovarnju okolja, so naslednji:
- preprečitev in zmanjševanje obremenjevanja okolja;
- ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja;
- trajnostna raba naravnih virov;
- zmanjšanje rabe energije in večja uporaba obnovljivih virov energije;
- odpravljanje posledic obremenjevanja okolja, izboljševanje porušenega naravnega ravnovesja in ponovno vzpostavljanje njegovih regeneraci- jskih sposobnosti;
- povečanje snovne učinkovitosti proizvodnje in potrošnje;
- opuščanje in nadomeščanje uporabe nevarnih snovi.
Z namenom, da se dosegajo cilji varovanja okolja, se spodbuja takšno proizvodnjo in potrošnjo, ki prispeva k zmanjševanju obremenjevanja okolja, spodbuja razvoj in uporabo tehnologij, ki preprečujejo, odpravljajo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja ter plačuje onesnaževanje in rabo naravnih virov.
Varovanje okolja bi lahko najširše imenovali kar skupek vseh dejavnosti, ki ščiti in ohranja naravo. V zadnjih desetletjih se bistveno povečuje zanimanje javnosti za varovanje okolja. Predvsem se globalna javnost pri tem zanima za najbolj žgoče globalne ekološke probleme, ki so predvsem tanjšanje ozonske plasti, krčenje gozdov in učinek tople grede.
Pri dejavnostih varovanja okolja ločimo varovanje (angl. »preservation«) in zaščito (angl. »conservation«).
Varovanje okolja se nanaša na ohranjanje prvotnega stanja narave, torej varovanje naravne dediščine. Medtem ko se zaščita okolja nanaša na upravljanje z naravnimi viri na način, da zadovoljimo (obstoječe in prihodnje) potrebe živali, rastlin in prebivalstva.
Najbolj žgoča okoljska vprašanja se nanašajo predvsem na področja, kot so odpadki, onesnaževanje, izguba biotske raznolikosti, naseljevanje invazivnih vrst, uporaba strupov ipd.
Varovanje okolja in regulative na tem področju
Varovanje okolja je področje, ki je zakonsko regulirano. Mednarodni sporazumi (npr. Stockholmska deklaracija iz leta 1972, deklaracija World Charter for Nature iz leta 1982, deklaracija o okolju in razvoju iz leta 1992, Kjotski protokol iz leta 1997, Aarhuška konvencija iz leta 1998 itd.) upoštevajo pravico do življenja v zdravem okolju. Večina držav ima vladne in nevladne organizacije, ki so namenjene varovanju okolja.
Evropska unija (EU) ima eno najstrožjih zakonodaj na svetu, ko omenimo varovanje okolja.
EU kot prednostne naloge na področju varovanja okolja opredeljuje boj proti podnebnim spremembam, ohranjanje biotske raznovrstnosti, preprečevanje zdravstvenih težav zaradi onesnaževanja in odgovorno rabo naravnih vir. Eden glavnih ukrepov v boju proti podnebnim spremembam je zmanjšanje izpusta toplogrednih plinov.
Varovanje okolja in cilji do leta 2020
Cilj jih je zmanjšati za najmanj 20 % do leta 2020 (v primerjavi z letom 1990). Nadaljnji cilji so vezani na povečanje deleža obnovljivih virov energije na 20 % in zmanjšanje splošne porabe energije za 20 %. Med ukrepi za povečanje izrabe obnovljivih virov energije je predvideno, naj bi z biogorivi, elektriko in vodikom nadomestili 10 % fosilnega goriva v prometu.
Z namenom znižanja emisij toplogrednih plinov je EU uvedla sistem trgovanja z emisijskimi kuponi. Evropske vlade določijo količine ogljikovega dioksida, ki ga smejo v ozračje spustiti energijsko intenzivne panoge. Če onesnaževalci ozračja želijo prekoračiti dovoljeno kvoto izpustov, morajo kupiti emisijske kupone pri podjetjih, ki so količino izpustov zmanjšala.
EU se osredotoča še na težave, povezane s hrupom, kopalnimi vodami, redkimi vrstami, ravnanjem ob naravnih nesrečah itd. Države članice EU morajo nadzorovati onesnaževanje okolja in ustrezno ukrepati, ko stopnja onesnaženosti pomeni nevarnost za zdravje. EU je prav tako sprejela zavezujoče omejitve za izpuste trdnih delcev.
Kdo ureja varovanje okolja v Sloveniji?
V Sloveniji varovanje okolja ureja Zakon o varstvu okolja, ki je bil sprejet leta 2004. Za izvajanje pravnih postopkov je pristojna Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO). Kot država članica EU je Slovenija dolžna spoštovati tudi evropska načela.
Poleg krovnega Zakona o varstvu okolja je v veljavi še cela vrsta ostale zakonodaje, ki se osredotoča na področja, kot so kakovost zunanjega zraka, emisija snovi v zraku iz velikih kurilnih naprav in plinskih turbin, emisija iz motornih vozil, vode, zaščitne ekološke cone in epikontinentalni pas, gensko spremenjeni organizmi, odprava posledic naravnih nesreč, dimnikarske storitve itd.
Naj omenimo še področje nevarnih snovi. Ena izmed ključnih EU-direktiv za to področje je t. i. Seveso direktiva, ki je bila sprejeta leta 1982 (Direktiva 82/501/EEC). Sprejeta je bila nekaj let po nesreči v italijanskemu kraju Seveso, ko je iz kemičnega obrata za proizvodnjo pesticidov in herbicidov ušel iz reaktorja za proizvodnjo triklorfenola gosti oblak plinov. Direktiva je bila razširjena še z dvema amandmajema, in sicer leta 1987 in 1998, s čimer je bila prenesena tudi na področje skladiščenja nevarnih snovi (GZS, 2017).
Preučevanje vzrokov in posledic nastalih okoljskih nesreč je privedlo do nove uvedbe direktive EU, t. i. direktive Seveso II, ki je pomenila nadaljnji korak na področju zmanjševanja tveganj za nastanek večjih nesreč. Direktiva Seveso II zahteva od podjetij, ki imajo nevarne snovi na lokaciji, da morajo sprejeti vse potrebne ukrepe za preprečitev in omejitev učinkov večjih nesreč na ljudi in okolje. Kljub vsem varnostnim ukrepom namreč ni mogoče odpraviti vseh tveganj, ki vplivajo na nastanek nesreč.
Ta direktiva se tudi osredotoča ne zgolj na varovanje ljudi, temveč tudi na varovanje živalstva in rastlinstva. Kot tvegane pa so opredeljene tako proizvodne aktivnosti, ki vsebujejo nevarne snovi, kot tudi skladiščenje. Direktiva Seveso II je bila nadalje dopolnjena leta 2003, ko je bila njena veljavnost razširjena še na področje dejavnosti skladiščenja in proizvodnje pri rudarjenju, pri proizvodnji pirotehničnih in eksplozivnih snovi, ter pri skladiščenju amonijevega nitrata in gnojil na bazi amonijevega nitrata.
V letu 2015 pa je začela veljati t. i. direktiva Seveso III o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč. Direktiva Seveso je bila v slovensko zakonodajo prenesena leta 2002, in sicer v obliki Uredbe o preprečevanju večjih nesreč in zmanjševanju njihovih posledic (GZS, 2017).
Varovanje okolja in odpadki
Posebno poglavje zakonodaje predstavlja tudi področje odpadkov. Na področju odpadkov se skuša vzpostaviti predvsem krožno gospodarstvo. To ima pozitivne okoljske (zmanjšanje negativnih učinkov na okolje in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov) in gospodarske učinke (nova delovna mesta, zmanjšane potrebe po dragih redkih virih). Odlagališča odpadkov imajo negativen učinek na tla, vodo (podtalnico) in ozračje. Najnovejše direktive EU na področju odpadkov obravnavajo odpadke kot vir surovin, zato morajo države članice EU sprejeti ukrepe, ki bodo v čim večji meri zagotovili ponovno uporabo odpadkov.
Evropska Direktiva 2008/98/EC opredeljuje 5-stopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki, in sicer (MOP, 2017):
1. preprečevanje nastajanja odpadkov;
2. priprava odpadkov za ponovno uporabo;
3. recikliranje;
4. druga predelava (npr. energetska predelava);
5. odstranjevanje.
Hierarhija ravnanja z odpadki je prikazana na sliki 4.
Slika 1: Hierarhija ravnanja z odpadki
Vir: MOP, 2017.
Vsako proizvodno podjetje se mora zavedati potencialnih okoljskih nevarnosti oz. tveganj, ki izhajajo iz njene dejavnosti ali materialov, snovi in drugih komponent, ki jih uporabljajo, ter seveda odpadkov. Podjetja morajo v celoti upoštevati zakonodajo in podzakonske akte posameznega področja, ob tem pa biti nenehno pozorna na upoštevanje najboljših praks (ki jim je treba tudi slediti), izjemen poudarek pa morajo dati področju usposabljanja vseh zaposlenih za področje obvladovanja tveganj za nastanek okoljskih nesreč oz. negativnih vplivov na okolje. To vključuje prepoznavanje dejavnikov tveganja, proces obvladovanja le teh (s preven- tivnimi in morebitnimi kurativnimi ukrepi) ter širjenje zavesti o tematiki oz. problematiki. Vsi zaposleni (od vodstva do delavcev) se morajo zavedati svoje vloge ter pristojnosti in odgovornosti, povezane z varovanjem okolja. Ne pozabimo – varovanje okolja se začne že s preprečevanjem odpadkov in ločevanjem le teh.