fbpx

Prijava v portal: 

Dodatek na delovno dobo

Dodatek na delovno dobo je v Zakon o delovnih razmerjih ZDR-1 urejen posebej in samostojno, v 129. členu ZDR-1 je namreč določen kot pravica, ki pripada delavcu.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, v nadaljevanju: ZDR-1) v 31. členu določa obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi, med katerimi sta tudi (ločeni!) določilo o znesku osnovne plače delavca v EUR, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih (8. alineja) in določilo o drugih sestavinah plače delavca, plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o načinu izplačevanja plače (9. alineja).

Drugi odstavek 126. člena ZDR-1 določa definicijo plače, in sicer: »Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.« V zvezi s sestavinami plače poudarjam, da nato 127. člen ZDR-1 glede osnovne plače določa, da se le-ta določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, dodatki pa da se določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu … 128. člen ZDR-1 nadalje ureja višino dodatkov, ki izhajajo iz posebnih pogojev dela.

Dodatek na delovno dobo pa je v ZDR-1 urejen posebej in samostojno, v 129. členu ZDR-1 je namreč določen kot pravica, ki pripada delavcu.

Upoštevanje izpostavljene določbe ZDR-1 je, da:

(i) dodatek za delovno dobo nikakor ne more biti vključen v osnovno plačo delavca;

(ii) je neustrezno tudi, če je dodatek za delovno dobo vključen v določeno mesečno plačo delavca. Navedeno bi namreč pomenilo, da je dodatek na delovno dobo vštet v plačo v smislu drugega odstavka 126. člena ZDR-1, ki pa, kot že pojasnjeno, izrecno govori o dodatkih, ki se določijo za posebne pogoje dela. Nikakor pa ne (po mojem mnenju) o dodatku za delovno dobo, ki pod določenim pogojem delovne dobe pripada prav vsakemu delavcu, ne glede na delo, ki ga opravlja;

(iii) se tako določilo za neustrezno izkaže tudi, če upoštevamo, da se osnovna plača delavca ne spreminja avtomatično z vsakim letom, saj je določena upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, dodatek za delovno dobo pa je avtomatično spremenljiv glede na izpolnjena leta delovne dobe. Situacija, ko je v pogodbi o zaposlitvi plača določena na način »enotnega zneska«, ki ne razlikuje med plačo in dodatkom na delovno dobo, pa bi na vsak način privedla do tega, da bi bila torej »plača« delavca vsako leto nižja, ker mora biti »dodatek na delovno dobo« vsako leto višji.

Katera doba se šteje v delovno dobo?

V delovno dobo delavca, ki je podlaga za dodatek na delovno dobo se štejejo samo obdobja zaposlitve, to je delovnega razmerja (pri pravnih ali fizičnih osebah). Prostovoljno zavarovanje, čas prejemanja denarnega nadomestila na zavodu ipd. se ne šteje kot delovna doba

Višina dodatka za delovno dobo

“Prvi odstavek 129. člena ZDR-1 določa, da delavcu pripada dodatek na delovno dobo, drugi odstavek istega člena pa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.

Navedeno določbo je možno razlagati edino tako, da delavcu pripada dodatek za vso (tj. celotno oziroma skupno) delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih delavca.

Če bi imel namreč zakonodajalec pri določitvi dodatek na delovno dobo v mislih zgolj delovno dobo, ki jo je delavec dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi bilo to v zakonu izrecno določeno. Zakon je kolektivnemu urejanju prepustil zgolj višino dodatka za delovno dobo, ne pa tudi opredelitve obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava in izplačuje dodatek za delovno dobo.” je pojasnjeno v sodbi VDSS Sodba Pdp 935/2017.

Preverite še izobraževanja iz – HRM in Računovodstvo in finance. Pomagali vam bodo razjasnili številne dileme iz prakse.