Navajanje bruto ali neto plače v pogodbo o zaposlitvi?

Slovenska zakonodaja je napisana tako, da večina izračunov in kategorij izhaja iz bruto plače. V skladu z zakonom o delovnih razmerjih mora biti v pogodbi o zaposlitvi opredeljena osnovna bruto plača zaposlenega in dodatki, ki mu pripadajo. Pogodba o zaposlitvi, kjer je navedena neto plača verjetno ni neveljavna, je pa v neskladju z zakonodajo in na eni strani komplicira sam izračun plače, na drugi strani pa lahko povzroča večjo davčno obremenitev delodajalca (in delno tudi zaposlenega).

Dodatek za minulo delo vštet v osnovno plačo?

Dodatek za minulo delo (po večini kolektivnih pogodb znaša 0,5 % osnovne bruto plače za vsako leto dela) mora biti na plačilni listi prikazan posebej. Tudi če se delavec in delodajalec ob sklenitvi pogodbe dogovorita, da je dodatek za minulo delo del dogovorjene plače, mora biti na plačilni listi ločeno prikazana osnovna bruto plača in dodatek za minulo delo. Po prvem letu dela se mora slednji povečati za 0,5 odstotne točke. Dodajamo mnenje odvetnice Tanje Bohl.

Dodatek za delovno dobo – prikaz na plačilni listi

Podajamo pravno mnenje glede vprašanja o dodatku na delovno dobo.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, v nadaljevanju: ZDR-1) v 31. členu določa obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi, med katerimi sta tudi (ločeni!) določilo o znesku osnovne plače delavca v EUR, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih (8. alineja) in določilo o drugih sestavinah obračun plače delavca, plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o načinu izplačevanja plače (9. alineja).

Drugi odstavek 126. člena ZDR-1 določa definicijo plače, in sicer:

»Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.«

V zvezi s sestavinami plače poudarjam, da nato 127. člen ZDR-1 glede osnovne plače določa, da se ta določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, dodatki pa da se določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu … 128. člen ZDR-1 nadalje ureja višino dodatkov, ki izhajajo iz posebnih pogojev dela.

Dodatek za delovno dobo pa je v ZDR-1 urejen posebej in samostojno, v 129. členu ZDR-1 je namreč določen kot pravica, ki pripada delavcu.

Moje mnenje, upoštevaje izpostavljene določbe ZDR-1 je, da:

• dodatek za delovno dobo nikakor ne more biti vključen v osnovno plačo delavca;
• je neustrezno tudi, če je dodatek za delovno dobo vključen v določeno mesečno plačo delavca. Navedeno bi namreč pomenilo, da je dodatek vštet v plačo v smislu drugega odstavka 126. člena ZDR-1, ki pa, kot že pojasnjeno, izrecno govori o dodatkih, ki se določijo za posebne pogoje dela. Nikakor pa ne (po mojem mnenju) o dodatku za delovno dobo, ki pod določenim pogojem delovne dobe pripada prav vsakemu delavcu, ne glede na delo, ki ga opravlja;
• se tako določilo za neustrezno izkaže tudi, če upoštevamo, da se osnovna plača delavca ne spreminja avtomatično z vsakim letom, saj je določena upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, dodatek za delovno dobo pa je avtomatično spremenljiv glede na izpolnjena leta delovne dobe. Situacija, ko je v pogodbi o zaposlitvi plača določena na način »enotnega zneska«, ki ne razlikuje med plačo in dodatkom za delovno dobo, pa bi na vsak način privedla do tega, da bi bila torej »plača« delavca vsako leto nižja, ker mora biti »dodatek za delovno dobo« vsako leto višji.

V zvezi s tem vprašanjem, kot že v začetku omenjeno, so objavljena tudi nekatera stališča sodne prakse.

Vrhovno sodišče RS je v sklepu z opr. št. VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013 zapisalo: »Upoštevajoč določbe 30. in 129. člena ZDR se stranki pogodbe o zaposlitvi ne moreta veljavno dogovoriti, da delavcu pravica do dodatka za delovno dobo, določenega v kolektivni pogodbi ne pripada ali pa, da mu ta pripada v nižjem znesku, kot je določeno v kolektivni pogodbi. Po presoji revizijskega sodišča pa ni ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti na primer, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne obračuna plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo; vse ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah.«

Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi z opr. št. Pdp 145/2014 z dne 5. 6. 2014 zapisalo: »V 8. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo navedeno, da osnovna bruto plača tožnika znaša 900.000 SIT mesečno, pri čemer se tožniku ne obračuna dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je bil v pogodbi naveden znesek osnovne bruto plače tožnika, kar skladno z 2. odstavkom 126. člena ZDR predstavlja le eno izmed sestavin plačila za delo, ki ga sestavljajo še del plače za delovno uspešnost in dodatki. Skladno s 1. odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe; v nadaljevanju: OZ) je potrebno določila pogodbe uporabljati tako, kot se glasijo, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz dikcije pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je bil dodatek za delovno dobo že zajet v tožnikovo osnovno plačo in da bi tožena stranka sporni dodatek tožniku obračunala in izplačala. Bistveno pravno vprašanje v tem sporu, ki ga je izpostavilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013, je, kakšna je bila volja oziroma dogovor strank glede (ne)vključenosti dodatka za delovno dobo v osnovno bruto plačo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi se pri znižanju plače tožnika lahko dodatek za delovno dobo znižal tudi pod zakonsko mejo in mejo iz kolektivne pogodbe tožene stranke. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bi bila v primeru, če bi bil dodatek na delovno dobo že vštet v znesek osnovne bruto plače, naveden v pogodbi o zaposlitvi, osnovna bruto plača za tožnika dejansko vsako leto manjša (ker se dodatek na delovno dobo vsako leto poveča). Za takšno postopno zmanjševanje plače pa je zagotovo potreben jasen in izrecen dogovor med strankama. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je treba nejasna določila razlagati v korist tožnika (83. člen OZ), kar v konkretnem primeru pomeni razlago, da dodatek ni bil zajet v znesku osnovne plače, določenem v pogodbi o zaposlitvi.«

Sodna praksa je torej zaenkrat na stališču, da je tako določilo (pogojno) lahko ustrezno, vendar pa se vsa stališča opirajo na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013, v katerem je sodišče odločalo v primeru vodilnega delavca, ki po sedaj veljavni zakonodaji predstavlja specifiko. Sama se torej s takšnim stališčem sodne prakse ne strinjam.

Vir: Tanja Bohl, e-Kadrovik, 2019