Stres na delovnem mestu je tista stvar s katero smo se srečali že prav vsi. Zato smo vam pripravili strokoven in zelo zanimiv članek na to tematiko.

V tem poglavju boste spoznali:

• kaj stres na delovnem mestu je
• kakšne so posledice stresa na delovnem mestu
• kako vemo, da smo pod stresom na delovnem mestu
• kateri so dejavniki stresa na delovnem mestu
• katere stresne tipe na delovnem mestu poznamo
• kako lahko stres upravljamo (tri ravni) in
• kako lahko ukrepamo, da ga zmanjšamo
• katere so veščine, s katerimi lahko povečamo svojo odpornost na stres
• kompetence vodij za upravljanje stresa pri svojih sodelavcih

Čeprav je stres v besednjaku našega vsakdanjika postal zelo pogosto uporabljena beseda, se zdi, da samo prepoznavanje dejstva ‘pod stresom sem’, ostane le prvi korak, ki mu običajno ne sledijo ukrepi. To je beseda, ki jo slišimo na vsakem koraku tako pogosto, da se nam morda celo zdi, da o tem vemo že vse. Veliko ljudi meni, da je stres in ‘biti pod stresom’ tisti del naših življenj, ki je pač postal stalnica naše družbe. Verjamejo tudi, da so dejavniki, ki nam stres na delovnem mestu povzročajo, v pretežni meri izven naše kontrole in da se zato stresu ne moremo izogniti.

Verjamejo torej, da stresa na delovnem mestu ne moremo upravljati. Nekateri na to, da so pod stresom, gledajo celo z nekakšnim ponosom, saj ga razumejo kot dokaz svoje delavnosti in prizade- vnosti. Kot na žulje na delavskih rokah pisarniških delavcev.

V povezavi s stresom se je utrdilo tudi kar nekaj mitov, kot je na primer ta, ki mi ga je pred časom zaupala neka vodja, ki je to ugotovila, ko se je začela soočati s posledicami izgorelosti. Prepričana je bila, da če imaš svoje delo rad in ga celo opravljaš z veliko strastjo in poslanstvom, si na stres na delovnem mestu in izgorevanje preprosto imun.

V tem prispevku smo stres na delovnem mestu in dejavnike stresa na kratko predstavili, večji del pa smo namenili upravljanju in ukrepom. Poseben del je namenjen veščinam, ki jih vodje potrebujejo, da bi stres preprečevali ali vsaj zmanjševali pri svojih sodelavcih.

Stres na delovnem mestu

Spremembe kot stalnica, hitrejši tempo življenja in dela, zahteve po večji produktivnosti, poplava informacij, medsebojna konfliktnost različnih vlog, ki jih posamezniki imamo v svojem življenju (predvsem med zasebnim in poklicnimi vlogami) itd. so tiste realnosti naše dobe, ki so pripomogle, da je stres na delovnem mestu postal bolezen sodobnega časa.

Seveda velja, da so (in bodo) različni pritiski v delovnem okolju vedno prisotni. Če nas ti motivirajo, da »damo vse od sebe«, govorimo o pozitivnem stresu – eustresu. O negativnem stresu na delovnem mestu pa govorimo takrat, ko je pritisk prevelik in imamo občutek, da dela ne zmoremo opraviti, kar imenujemo tudi doživetja preobremenjenosti pri delu.

Stres na delovnem mestu se torej nanaša na razliko med našim občutki zmožnosti in zahtevnostjo nalog, ki jih moramo opraviti. Enotnega merila ali lestvice stresa, ki bi veljala za vse ljudi ni. Doživljanje preobremenjenosti pri delu in odzivi so v določeni meri odvisni od posameznika, njegove osebnosti in odnosa.

Stres na delovnem mestu se nanaša na razliko med našim občutki zmožnosti in zahtevnostjo nalog, ki jih moramo opraviti. Kadar je ta razkorak prevelik, smo pod stresom oz. doživljamo občutke preobremenjenosti.

Stres na delovnem mestu: dejavniki – stresorji

Dejavniki ali okoliščine, ki lahko povzročajo stres na delovnem mestu, so (povzeto po Nikolić Lebič, N., 2011 in European Commission 2000):

• količinske preobremenitve (preveč delovnih nalog, časovna stiska zaradi rokov in repetitivni potek dela)
• prenizka kakovost dela (preozka in enostranska vsebina dela, pomanjkanje ali preveč dražljajev, premalo možnosti za poklicni razvoj in izobraževanja)
• konflikt vlog (opravljanje več vlog hkrati – nadrejen nekaterim, podrejen drugim npr. srednji menedžment; nejasno določene odgovornosti in pristojnosti)
• pomanjkanje lastne kontrole nad delom (brez vpliva na način dela, premajhna avtonomnost, ni soodločanja)
• nestalnost oz. nezanesljivost zaposlitve, nezadostno in nepravično nagrajevanje
• pomanjkanje podpore in ustreznega priznanja za delo
• slabi medosebnimi odnosi v delovnem kolektivu
• fizikalni stresorji (poleg direktnega škodljivega delovanja na telo imajo lahko tudi sekundarni psihosocialni učinek (npr. stres na delovnem mestu zaradi smradu, hrupa, bleščanja itd.). Ti učinki so lahko tudi zaradi delavčevih ozaveščenosti, suma ali strahu, da je izpostavljen življenjsko nevarnim kemikalijam ali nevarnosti nesreče.
• slaba usklajenost med delom in zasebnim življenjem (izmensko in nočno delo, premalo časa za počitek, športne aktivnosti in druženje, ni možnosti za rabo letnega dopusta).

Stres na delovnem mestu ima različne tipe

Kako se bo naše telo odzvalo na stresorje, je v določeni meri odvisno tudi od naših osebnostnih lastnosti. Kardiologa Friedman in Rosenman sta v svojih raziskavah sistematično ugotavljala povezanost med stresom in obolenji srca in ožilja.

Opazovala sta pomemben vpliv stresa na delovanje srca in ugotovila, da za obolenji srca pogosteje obolevajo ljudje s specifičnimi osebnostnimi lastnosti. Tako sta razdelila ljudi na osebnostni tip A in tip B. Ljudje tipa A bodo po njunih ugotovitvah trikrat bolj verjetno doživeli kap ali srčni napad kot tisti iz skupine B, pa čeprav bodo opravljali enako vrsto dela in živeli v podobnih okoliščinah.

Vedenjski vzorec in osebnostne lastnosti ljudi tipa A in tipa B (vir: Treven, S.):

Tip A	Tip B
Zelo tekmovalen.	Ni tekmovalen pri delu ali pri igri.
Močna, učinkovita osebnost.	Stvari se loti počasi.
Vse opravi hitro.	Vsako stvar opravi metodično in počasi.
Želi si javno priznanje za svoj trud.	Nima želje po javnem priznanju.
Prizadeva si napredovati pri delu ali v družbi.	Zadovoljen je s sedanjim položajem pri delu in v družbi.
Ljudje ali dogodki ga lahko hitro razjezijo.	Ne razjezi se hitro.
Počuti se nemirno, kadar ni aktiven.	Rad ima obdobja brezdelja.
Govori hitro.	Govori počasi.
Prizadeva si opravljati več stvari istočasno.	Bolj je zadovoljen, če lahko opravlja samo eno stvar v določenem času.
Hodi in je hitro.	Hodi in je počasi.
Občuti nestrpnost pri vsaki zamudi.	Ne občuti vznemirjenja in je potrpežljiv pri zamudah.
Zelo se zaveda časa – vsakič hrupno proslavi dokončanje naloge ob roku.	Ne zaveda se časa – ne drži se rokov.
Vedno prispe pravočasno.	Pogosto zamuja.
Ima napete mišice na obrazu in pogosto stiska pesti.	Ima sproščene mišice na obrazu in ne stiska pesti.

Lastnosti tipa A: ciljna usmerjenost in ambicioznost, nepotrpežljivost, naglica, močan občutek dolžnosti, točnost, odprtost, spoštovanje norm in pravil, smisel za red, perfekcionizem, strah pred kritiko, prikrita agresivnost, velik občutek odgovornosti, egoizem, majhna potreba po sproščanju

Lastnosti tipa B: netekmovalnost, sproščenost, umirjenost, preudarnost, premišljeno ravnanje, potrpežljivost, distanciranost, uravnoteženost, skrbnost, empatičnost, sprejemanje drugih, takšnih kot so, vztrajnost, večja potreba po sproščanju

Način odzivanja na stresne dogodke:

Osebe tipa A na stresne dogodke reagirajo hitreje in močneje, stresor doživljajo kot grožnjo njihovi osebni kontroli in s svojim vedenjem tudi izzovejo stresne dogodke.

Osebe tipa B predstavljajo popolno nasprotje s svojo netekmovalnostjo, lagodnostjo in odsotnostjo sovražnosti.

Večina ljudi poseduje karakteristike obeh tipov, vendar današnji način življenja spodbuja delovanje tipa A – kot njegov vzrok in posledica.

Posledice stresa na delovnem mestu

Ne glede na vrsto stresorja se človekovo telo odzove s primarno reakcijo »boj ali beg«. Naši možgani prepoznajo nevarnost in sprožijo izločanje stresnih hormonov (adrenalina, noradrenalina in kortizola). To lahko zaznamo kot: pospešeno bitje srca in hitrejše dihanje, dlani postanejo potne in mrzle, pojavijo se prebavne težave, glavoboli, zveča se budnost, previdnost in pozornost, zmanjša se apetit, dovzetnost za bolečine in upade libido (spolna sla). To so prvi odzivi našega telesa pri kratkotrajnem stresu.

Medtem ko kratkotrajni stres na delovnem mestu lahko celo pozitivno vpliva na nas (npr. hitrejše odzivanje), dolgotrajni in ponavljajoči stres na delovnem mestu povečuje tveganje za nastanek resnih obolenj, kot so: obolenja srca in ožilja, sladkorna bolezen, motnje menstrualnega ciklusa in potence (libida), vpliva na sindrom razdražljivega črevesja, zgago in ulkusno bolezen. Prav tako vodi v duševne težave (motnje koncentracije, depresije, panične napade, motnje spanja, razdražljivost), privede do zlorabe psihoaktivnih substanc (npr. alkoholizma), motenj hranjenja, izgorevanja in adrenalne izgorelosti (ang. burnout) itd.

Zdravje delavca tako neposredno vpliva na zmanjšano produktivnosti na delovnem mestu, vodi tudi v ponavljajoče se kratkotrajne in pri resnejših obolenjih izjemno dolge odsotnosti z delovnega mesta. Pri adrenalni izgorelosti rehabilitacija traja v povprečju od 2 do 4 let (Pšeničny, A., 2006).

Da ima stres na delovnem mestu resne negativne posledice na poslovanje podjetij dokazujejo tudi mnogoštevilne raziskave in kalkulacije, ki finančno škodo teh ocenjujejo v miljardah evrov (glej npr. statistične podatke objavljene na)http://osha.europa.eu/fop/slovenia/sl/statistics).)š.s45ć

Upravljanje stresa na delovnem mestu

Na področju upravljanja doživetij preobremenjenosti lahko ukrepe strukturiramo v tri sklope: (preventivni, obvladovanje stresa na delovnem mestu , obvladovanje posledic stresa), ki se izvajajo na treh ravneh ali v treh ciljnih skupinah: organizacija, vodje in posamezniki.

Vrste ukrepov za upravljanje doživetij preobremenjenosti smo opisali v shemi na naslednji strani.

Prikaz: Stres na delovnem mestu ima tri skupine ukrepov za preprečevanje

Ukrepe izvajamo na treh ravneh oz. so oblikovani posebej za vsako izmed treh ciljnih skupin:

• Na ravni organizacije so ukrepi predvsem preventivne narave. Cilj ukrepov je poiskati in odpraviti vire stresa (izdelava Ocene tveganja za stres). Ukrepi se nanašajo na prilagajanje delovnih procesov in ukrepe za izboljšanje fizičnega in psihosocialnega delovnega okolja. Organizacija z zagotavljanjem izobraževanj in usposabljanj za uspešno delo, delavnicami za pridobivanje socialnih veščin, skrbjo za organi- zacijsko klimo in spodbujanjem zdravega življenjskega sloga krepi zmožnosti zaposlenih za učinkovito obvladovanje pritiskov. Prav tako je odgovornost organizacije, da identificira skupine zaposlenih, ki so posebej ogrožene
• Na ravni vodij (preventivni ukrepi in ukrepi za obvladovanje stresa): cilj je razvoj veščin vodij učinkovitega prepoznavanja in upravljanja stresa pri sodelavcih. Vodje se morajo naučiti delo organizirati tako, da zmanjša možnost pojava stresa na minimum. Ukrepi so prvenstveno izobraževalne narave in obsegajo delavnice o specifičnih veščinah vodenja, komunikacije, medosebnih odnosov ter prepoznavanju in obvladovanju konfliktov v delovni sredini.
• Posameznika (obvladovanje in odpravljanje posledic stresa); cilj je pri posamezniku povečati odpornost na stresne situacije, da lahko vnaprej predvidi morebitne stresne situacije in deluje preventivno ter razvoj veščin in tehnik za obvladovanje stresa. Sem uvrščamo tudi psihološko pomoč oz. individualno svetovanje.

Veščine odpornosti na stres na delovnem mestu

Odpornost (ang. resilience), kot sta jo opredelila Jackson in Watkin (2004), temelji na prepričanju, da našega uspeha ali neuspeha ne določajo težavne okoliščine, v katerih se znajdemo, temveč, kako se v takih okoliščinah odzovemo. Naš odziv pa je odvisen od:

• pravilnosti naše analize dogodkov,
• števila alternativnih scenarijev, ki smo si jih zmožni predstavljati,
• zmožnosti prilagajanja in
• stalne pripravljenosti poiskati nove priložnosti in izzive.

Razvijanje odpornosti pomeni oblikovanje naših notranjih miselnih procesov tako, da zmanjšujejo vpliv zunanjih negativnih okoliščin. Osredotočamo se na stvari, ki so v naši kontroli, in ne na stvari, ki so izven našega vpliva. Namesto, da nas ustavljajo, so naše gonilo za naprej. Ključ odpornosti, pravita avtorja, je zmožnost prepoznavanja lastnih misli in (omejujočih) prepričanj, uporaba povečane pravilnosti in prilagodljivosti mišljenja za upravljanje lastnih čustev in vedenj na bolj učinkovit način. To zmožnost lahko merimo, se je naučimo in zato tudi izboljšujemo.

Vir: prirejeno po Jackson in Watkin (2004, 4)

En izmed načinov razvoja odpornosti na stres na delovnem mestu je meditacija za izboljšanje osredotočenosti/čuječnosti, o kateri lahko prebere v poglavju 6/8.

Jackson in Watkin (2004) sta opisala sedem faktorjev in pripadajočih veščin odpornosti na stres.

FAKTORJI ODPORNOSTI NA STRES NA DELOVNEM MESTU	VEŠČINE ODPORNOSTI NA STRES NA DELOVNEM MESTU
Upravljanje čustev – zmožnost upravljanja čustev, pozornosti in vedenj, da bi lahko pod pritiski ostali učinkoviti.	ABC – učenje prepoznavanja vpliva trenutnih misli in prepričanj na naše vedenje in čustva v trenutkih stiske.
Kontrola impulzov – zmožnost upravljanja vedenjskih odzivov na miselne in čustvene impulze, vključno z odložitvijo zadovoljitve. Kontrola impulzov je močno povezana z upravljanjem čustev.	Miselne pasti – prepoznavanje zmot v razmišljanju, ki se jih pogosto ne zavedamo (npr. prenaglo delanje zaključkov).
Analiza vzrokov – zmožnost pravilno identificirati vzroke stiske. Bolj odporni ljudje znajo poiskati več vzrokov in zato lahko poiščejo tudi več rešitev.	Prepoznavanje ‘ledenih gora’ – prepoznavanje globoko v nas zasidranih prepričanj o tem, kako stvari v življenju delujejo in kako to vpliva na naše čustvovanje in vedenje.
Samoučinkovitost – je občutek, da smo v tem svetu učinkoviti. Je prepričanje, da probleme lahko rešimo in smo uspešni. Odporni ljudje verjamejo vase in rezultat tega je, da tudi pri drugih vzbujajo zaupanje v njih. To pa jih postavlja na pot k več uspehom in priložnostim.	Umirjanje in fokusiranje – iskanje nam primernih načinov, s katerimi lahko izstopimo iz trenutne stiske in si ustvarimo prostor, kjer lahko v miru premislimo.
Realističen optimizem – zmožnost ostati pozitiven glede obetov v prihodnosti, vendar realističen pri načrtovanju. Ta faktor je povezan s samopodobo, v še večji meri pa je povezan s samoučinkovitostjo in vključuje pravilnost in realizem v dojemanju sveta.	Preverjanje prepričanj – Proces, s katerim pridobivamo širino in s tem tudi večjo točnost razumevanja dogodkov, kar nam omogoča bolj učinkovite in trajnejše načine reševanja problemov.
Empatija – je zmožnost iz znakov v vedenju drugih razbrati njihovo psihološko in čustveno stanje, kar nam omogoča izgradnjo odnosov. Odpornejši ljudje te znake bolje razbirajo in zato z drugi lahko oblikujejo globlje odnose. Prav tako so bolj v stiku s svojimi čustvenimi stanji.	Postavljanje stvari v perspektivo – učenje zaustavljanja ‘katastrofičnega’ mišljenja in preoblikovanja tega v bolj realistično.
‘Seganje’ izven – je zmožnost podkrepiti pozitivne vidike življenja ter sprejemati nove izzive in priložnosti. Tovrstna vedenja so pogosto blokirana zaradi sramu, perfekcionizma in samoonemogočanja.	Odpornost v praksi – uporaba vseh navedenih veščin v praksi, tako da jih v trenutku, ko jih potrebujemo, uporabimo ‘avtomatično’, brez globljega premisleka.

Vir: povzeto po Jackson in Watkin (2004)