Vlada je 12. marca 2026 sprejela Uredbo o nadomestilu za kritje posrednih stroškov zaradi stroškov emisij toplogrednih plinov v korist določenih sektorjev ali delov sektorjev, ki so izpostavljeni tveganju premestitve emisije CO2 za obdobje med letoma 2025 in 2027. Uredba je bila objavljena 16. marca 2026, velja od 17. marca 2026, in sicer do 31. decembra 2028.
Gre za shemo, po kateri država določenim podjetjem krije del stroškov, ki nastanejo zato, ker se stroški emisijskih kuponov ETS posredno prelijejo v ceno električne energije. Hkrati pa uredba pomoč zelo jasno veže na naložbe v razogljičenje, energetsko učinkovitost in obnovljive vire. Besedilo uredbe to izrecno določa že v uvodnih določbah in pri pogojih porabe nadomestila.
Kaj uredba ureja?
- kdo je lahko upravičenec,
- kateri sektorji in proizvodi so zajeti,
- kako se prizna pravica do nadomestila,
- kako se vsako leto izračuna višina nadomestila,
- za kaj mora podjetje sredstva porabiti,
- kako mora poročati,
- kdaj pravica preneha in kdaj mora sredstva vrniti.
Gre torej za ciljno kompenzacijsko shemo za energetsko intenzivne sektorje, vendar pod bistveno strožjimi pogoji.
Komu je uredba namenjena?
Upravičenec je lahko oseba, ki proizvaja proizvod iz upravičenega sektorja ali podsektorja in hkrati zagotavlja verodostojen ter sledljiv sistem spremljanja proizvodnje in porabe električne energije. Sistem mora temeljiti na standardih SIST EN ISO 9001, ISO 14001, ISO 50001 ali drugem enakovrednem standardu. Če ima podjetje obveznost energetskega pregleda po pravilih učinkovite rabe energije, jo mora tudi izpolnjevati.
To pomeni, da uredba ni namenjena »vsaki energetsko zahtevni proizvodnji«, ampak predvsem podjetjem, ki imajo že urejene meritve, dokumentirane procese in interno disciplino pri spremljanju porabe energije.
Kateri sektorji so zajeti?
Priloga 1 navaja točno določene sektorje in dele sektorjev, izpostavljene tveganju premestitve emisij CO2. Med pomembnejšimi so:
- proizvodnja aluminija,
- proizvodnja drugih anorganskih osnovnih kemikalij,
- proizvodnja papirja in kartona,
- proizvodnja surovega železa, jekla in ferozlitin,
- proizvodnja bakra, svinca, cinka in drugih neželeznih kovin,
- proizvodnja vlaknin,
- proizvodnja naftnih derivatov,
- litje železa,
- posamezni deli sektorjev plastičnih mas, steklenih vlaken in tehničnih plinov.
Uredba zajema točno določene NACE in PRODCOM kode. Če podjetje formalno ni znotraj teh kod, do nadomestila ne bo upravičeno, tudi če ima visoke stroške elektrike.
Največja praktična zahteva: podatki morajo biti dokazljivi
Ena najstrožjih zahtev uredbe ni sama dejavnost, temveč dokazljivost podatkov. Upravičenec mora zagotoviti sledljiv sistem spremljanja:
- količine proizvedenega proizvoda,
- porabljene električne energije pri proizvodnji,
- uporabljenih merilnih instrumentov,
- odčitkov teh instrumentov.
K prvi vlogi mora med drugim priložiti:
- shematski prikaz proizvodnje z označenimi merilnimi instrumenti,
- dokumentiran opis procesa spremljanja podatkov,
- kalibracijske listine merilnih instrumentov,
- kopije certifikatov,
- načrt porabe nadomestila.
Za marsikatero podjetje bo prav to glavni filter. Vprašanje ni le, ali je dejavnost načeloma upravičena, ampak ali zna podjetje svoje podatke meriti, slediti in dokazati.
Dvofazni postopek: najprej pravica, nato višina
Prvi korak je vloga za izdajo odločbe o pravici do nadomestila, ki jo mora upravičenec vložiti pri ministrstvu, pristojnem za podnebje, najpozneje do 30. septembra 2027. Obvezna priloga je tudi načrt porabe nadomestila.
Drugi korak je letna vloga za izdajo odločbe o višini nadomestila za preteklo leto, ki jo mora podjetje vložiti vsako leto posebej, najpozneje do 30. aprila, vendar ne prej kot 31. marca tekočega leta.
V praksi to pomeni, da samo priznanje pravice še ne pomeni avtomatičnega izplačila. Podjetje mora vsako leto znova dokazovati izpolnjevanje pogojev.
Pomoč ni prosta poraba denarja
Najpomembnejša vsebinska značilnost uredbe je, da podjetje nadomestila ne prejme za splošno likvidnost ali za pokrivanje tekočih stroškov. Uredba zahteva dvoje.
Prvič, upravičenec mora vsaj 30 % porabe električne energije na svoji lokaciji v preteklem koledarskem letu zagotoviti iz nizkoogljičnih virov. To je lahko elektrika iz obnovljivih virov ali iz jedrskih procesov.
Drugič, upravičenec mora najpozneje v dveh letih od prejema zadnjega nadomestila porabiti celotno prejeto nadomestilo za:
- projekte proizvodnje energije iz obnovljivih virov v Sloveniji,
- ukrepe izboljšanja energetske učinkovitosti pri proizvodnji,
- ali naložbe za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov pri proizvodnji.
Bistvo uredbe pravi, da je pomoč pogojena z razogljičenjem.
Kako podjetje dokaže namensko porabo?
Če podjetje sredstva porabi za OVE projekt, mora predložiti podatke o moči nameščenih kapacitet, letni proizvodnji energije, porabljenih sredstvih, računih, dokazilih o plačilu, uporabnem dovoljenju ali drugem dokazilu za obratovanje, fotografijah ter drugi projektni dokumentaciji.
Če gre za ukrep energetske učinkovitosti, mora doseči najmanj 10 % zmanjšanje končne porabe energije pri proizvodnji glede na stanje pred ukrepom in to dokazati z ustreznimi izračuni ter dokumentacijo.
Če gre za naložbo za zmanjšanje emisij TGP, mora doseči najmanj 5 % zmanjšanje emisij toplogrednih plinov pri proizvodnji glede na stanje pred naložbo ter to podpreti z izračuni, računi, dokazili o plačilu, fotografijami in tehničnimi prilogami.
Kaj je izrecno prepovedano?
Nadomestila ni dovoljeno porabiti za projekte, ukrepe ali naložbe, ki spodbujajo nadaljnjo rabo fosilnih goriv, razen pri tehnologijah zajema, shrambe ali uporabe CO2. Prav tako nadomestila ni dovoljeno uveljavljati za iste stroške, ki jih podjetje financira ali bo financiralo z drugimi javnimi sredstvi.
Za podjetja to pomeni, da bo treba zelo pazljivo razmejiti stroške, če projekt kombinira več javnih virov financiranja.
Kako se določi višina nadomestila?
Višina nadomestila se izračuna na podlagi formule, ki upošteva:
- maksimalno intenzivnost pomoči Ai(t), ki ne sme preseči 0,75,
- faktor emisij CO2 0,69 tCO2/MWh,
- povprečno ceno terminskih pogodb za pravice do emisije za preteklo leto,
- referenčne koeficiente učinkovitosti porabe električne energije oziroma koeficiente izmenljivosti goriva in elektrike,
- ter proizvodnjo oziroma porabljeno električno energijo za posamezni proizvod.
Ministrstvo mora ceno emisijskega kupona za preteklo leto objaviti najpozneje do 28. februarja, minister pa s sklepom določi Ai(t) najpozneje do 30. junija. Če je v programu dovolj sredstev, je Ai(t) = 0,75.
Natančnega zneska pomoči torej ni mogoče dokončno vedeti vnaprej. Odvisen je tudi od skupne mase vlog in razpoložljivih sredstev.
Kdaj podjetje odpade?
Ministrstvo izda odločbo o višini nadomestila le, če podjetje med drugim:
- nima zapadlih davčnih in drugih denarnih obveznosti nad 50 EUR,
- je oddalo vse zahtevane obračune davčnih odtegljajev,
- ni podjetje v težavah,
- ni v stečaju, likvidaciji ali prisilni poravnavi,
- nima neodpravljene pravnomočne okoljske inšpekcijske odločbe,
- izpolnjuje pogoj 30 % elektrike iz nizkoogljičnih virov,
- in predloži zahtevano poročanje.
Shema je torej vezana ne le na energetiko, ampak tudi na davčno, upravno in okoljsko skladnost podjetja.
Vračilo sredstev in visoke globe
Pravica do nadomestila preneha, če podjetje navede neresnične podatke, ne sporoči pomembnih sprememb, ne začne pravočasno izvajati projekta ali ne porabi sredstev v dovoljenem roku in za dovoljen namen. V teh primerih ministrstvo lahko odredi vračilo vseh ali dela sredstev, v določenih primerih pa podjetje pravico izgubi trajno.
Globe so visoke. Za pravno osebo znašajo od 50.000 do 250.000 EUR, za srednjo ali veliko družbo od 100.000 do 500.000 EUR, za samostojnega podjetnika od 30.000 do 150.000 EUR, za odgovorno osebo pa od 2.000 do 10.000 EUR.
Kaj to pomeni za podjetja?
Ta uredba je dobra priložnost za podjetja iz upravičenih sektorjev, da ublažijo del posrednih stroškov ETS in hkrati financirajo lastne projekte razogljičenja. Toda koristila bo predvsem tistim, ki imajo že urejene meritve, sledljive procese, realen investicijski načrt in dobro notranjo skladnost.
Največja tveganja v praksi bodo:
- prešibek sistem meritev in sledljivosti,
- neustrezna projektna dokumentacija,
- zamude pri začetku projektov,
- nejasna razmejitev stroškov pri kombiniranju javnih virov,
- neizpolnitev pogoja 30 % nizkoogljične elektrike,
- ter okoljska ali davčna neskladnost podjetja.
Gre za pogojeno industrijsko-podnebno shemo, ki podpira samo tista podjetja, ki znajo pomoč pretvoriti v dokazljivo razogljičenje.