Embalaža je lahko tehnično primerna za recikliranje, vendar to še ne pomeni, da bo po uporabi dejansko reciklirana. Na njeno resnično reciklabilnost vpliva celotna pot od zbiranja in sortiranja do predelave ter možnosti uporabe pridobljenega reciklata. To vprašanje postaja še pomembnejše z novo evropsko uredbo o embalaži in odpadni embalaži (PPWR), ki postopoma premika poudarek od teoretične možnosti recikliranja k dokazovanju, kaj se z embalažo dejansko dogaja v sistemu ravnanja z odpadki.
Pri presoji reciklabilnosti embalaže je pogosto v ospredju njena zasnova: iz katerega materiala je izdelana, katere dodatke vsebuje in ali jo je s tehničnega vidika mogoče predelati v nov material.
Toda to predstavlja le prvi korak.
Embalaža mora po uporabi priti v ustrezen sistem zbiranja, sortirnica jo mora prepoznati in izločiti v ustrezen tok, na voljo mora biti primerna tehnologija predelave z zadostnimi zmogljivostmi, pridobljeni reciklat pa mora imeti možnost nadaljnje uporabe.
Reciklabilnost je zato mogoče razumeti kot povezano verigo:
zasnova → zbiranje → sortiranje → predelava → uporaba reciklata → dokazila
Če kateri koli člen te verige ne deluje, lahko tudi tehnično reciklabilna embalaža na koncu ostane nereciklirana.
Tehnično reciklabilna ali reciklabilna v praksi?
Pri embalaži je pomembno razlikovati med več pojmi.
Tehnično reciklabilna embalaža je tista, ki jo je pod določenimi pogoji mogoče predelati z ustrezno tehnologijo.
Embalaža, zasnovana za recikliranje, ima lastnosti, ki omogočajo njeno vključitev v predvidene postopke zbiranja, sortiranja in recikliranja.
Reciklabilnost v praksi pa pomeni več: obstajati mora dejansko delujoča pot skozi sistem ravnanja z odpadki – od zbiranja in sortiranja do predelave.
Še strožji je koncept recikliranja v velikem obsegu, pri katerem ni dovolj, da je recikliranje mogoče v pilotnem projektu ali specializiranem obratu. Obstajati mora uveljavljena infrastruktura, ki lahko material reciklira v zadostnem obsegu.
PPWR krepi pomen dejanske reciklabilnosti
Razlika med teoretično in praktično reciklabilnostjo postaja pomembna tudi zaradi evropske zakonodaje.
Uredba EU o embalaži in odpadni embalaži (PPWR), ki se uporablja od 12. avgusta 2026, zahteva reciklabilnost embalaže, dane na trg EU. Podrobnejše zahteve glede zasnove za recikliranje se bodo uporabljale od leta 2030, ocenjevanje recikliranja v velikem obsegu pa se bo po uredbi postopoma začelo uvajati od leta 2035.
PPWR pri reciklabilnosti povezuje zasnovo embalaže tudi z njenim ravnanjem po uporabi. Embalaža mora biti zasnovana za materialno recikliranje, po nastanku odpadka pa mora biti primerna za ločeno zbiranje in sortiranje v ustrezne tokove, ne da bi negativno vplivala na reciklabilnost drugih tokov.
Zbiranje je prvi praktični preizkus
Če embalaža ne pride v sistem zbiranja, je kljub ustrezni zasnovi v običajnem sistemu ni mogoče reciklirati.
Sistemi zbiranja pa se med državami, regijami in občinami razlikujejo. Material, ki ga je mogoče oddati v sistem ločenega zbiranja, tudi ni nujno material, ki ga bodo sortirnice dejansko uspešno izločile in poslale v recikliranje.
Za proizvajalce embalaže je zato pomembno vprašanje, ali na trgih, kjer se njihov izdelek prodaja, dejansko obstajata zbirna in predelovalna infrastruktura za uporabljeno vrsto embalaže.
Sortirnica mora embalažo tudi prepoznati
Naslednja ovira se lahko pojavi pri sortiranju.
Na sposobnost sortirnic, da embalažo pravilno prepoznajo in izločijo, lahko vplivajo barva, oblika, kombinacije materialov, etikete, zapirala, lepila, tiskarske barve in premazi.
Embalaža je tako lahko tehnično združljiva z določenim postopkom recikliranja, vendar se njena pot konča že prej, če je sortirna oprema ne more zanesljivo prepoznati ali ločiti.
Zato zgolj podatek o osnovnem materialu embalaže ni dovolj za presojo njene reciklabilnosti.
Ali obstajajo zadostne zmogljivosti za predelavo?
Tudi uspešno sortiranje še ne zagotavlja nastanka novega materiala.
Predelovalci potrebujejo ustrezno tehnologijo, dovolj kakovosten vhodni material in predvsem zadostne predelovalne zmogljivosti. Na končni izkoristek vplivajo tudi onesnaženost materiala in izgube med predelavo.
Dober primer je večplastna embalaža. Posamezne materiale je morda s posebno tehnologijo mogoče reciklirati, toda za praktično reciklabilnost je treba odgovoriti tudi na vprašanja, ali se takšna embalaža zbira, ali jo sortirnice prepoznajo, ali je tehnologija predelave komercialno dostopna in ali ima dovolj zmogljivosti za količine embalaže na trgu.
Tudi reciklat potrebuje nadaljnjo uporabo
Proces se ne konča s predelavo odpadne embalaže.
Nastali reciklat mora biti dovolj kakovosten in imeti uveljavljeno možnost nadaljnje uporabe. Onesnaženost, izgube materiala in tehnične zahteve lahko omejijo njegovo uporabo ali zahtevajo dodatno obdelavo.
Če za reciklat ni ustrezne uporabe, je oslabljen tudi gospodarski smisel celotnega procesa recikliranja.
Ista embalaža ni nujno enako reciklabilna povsod
Poseben izziv za podjetja, ki svoje izdelke prodajajo na več trgih, je dejstvo, da reciklabilnost ni nujno univerzalna lastnost embalaže.
Enaka embalaža ima lahko v eni državi vzpostavljen sistem zbiranja, sortiranja in predelave, medtem ko v drugi državi potrebna infrastruktura ne obstaja.
Razlikujejo se sistemi zbiranja, kavcijski sistemi, tehnologije sortiranja, zmogljivosti predelovalcev in tudi povpraševanje po sekundarnih surovinah.
To je pomembno tudi pri okoljskih trditvah podjetij. Trditev, da je embalaža »reciklabilna«, mora biti podprta z dokazi, ki ustrezajo dejanskim razmeram na trgu, kjer se embalaža uporablja.
Kaj naj podjetja preverijo?
Preden podjetje embalažo obravnava oziroma predstavlja kot reciklabilno, bi moralo preveriti celotno njeno pot. Med ključnimi vprašanji so:
- ali je embalažo tehnično mogoče reciklirati,
- ali jo sprejema ustrezen sistem zbiranja,
- ali jo lahko sortirna infrastruktura prepozna in loči,
- ali posamezne komponente ovirajo sortiranje ali recikliranje,
- ali obstajajo zadostne zmogljivosti za predelavo,
- ali nastane reciklat ustrezne kakovosti in ima uveljavljeno nadaljnjo uporabo,
- v kakšnem obsegu takšna pot recikliranja dejansko deluje ter
- ali razpoložljivi dokazi upravičujejo okoljsko trditev na konkretnem trgu.
Za podjetja to pomeni, da reciklabilnost postaja vprašanje ne samo zasnove embalaže, ampak tudi dokazil. V presojo se bodo morali vse bolj vključevati podatki predelovalcev in družb za ravnanje z odpadki, podatki o infrastrukturi na posameznih trgih ter informacije dobaviteljev o materialih in komponentah.
Od »ali jo je mogoče reciklirati?« do »ali se dejansko reciklira?«
Tehnična reciklabilnost ostaja osnovni pogoj, vendar sama po sebi ne zagotavlja uspešnega kroženja materiala.
Embalaža lahko odpove pri zbiranju. Zbrana embalaža lahko odpove pri sortiranju. Sortirani material morda nima ustrezne predelovalne poti, pridobljeni reciklat pa morda nima ustrezne nadaljnje uporabe.
Zato bo za podjetja vse pomembnejše vprašanje ne le »Ali je to embalažo mogoče reciklirati?«, ampak kje se zbira, kako se sortira in predeluje, v kakšnem obsegu sistem deluje in s katerimi dokazi je mogoče to potrditi.
Povzeto po: Vir