Predlog enotnih evropskih meril, po katerih bi reciklirani agregati iz gradbenih odpadkov lahko prenehali biti odpadek in postali proizvod, je sprožil pomisleke dela evropske industrije. Sedem panožnih združenj opozarja, da bi preveč zapleten sistem lahko namesto spodbujanja krožnega gospodarstva otežil recikliranje, povečal administrativne obremenitve ter zmanjšal možnosti za uporabo recikliranih materialov.
Skupno raziskovalno središče Evropske komisije (JRC) je 12. junija 2026 objavilo revidirani predlog meril za prenehanje statusa odpadka (end-of-waste oziroma EoW) za reciklirane agregate, pridobljene iz gradbenih odpadkov in odpadkov iz rušenja.
Merila naj bi določila pogoje, pod katerimi reciklirani material pravno ne bi bil več obravnavan kot odpadek, temveč bi lahko pridobil status proizvoda in se kot tak uporabljal na trgu.
Predlog je pomemben z vidika krožnega gospodarstva, saj gradbeni odpadki in odpadki iz rušenja predstavljajo približno četrtino vseh tokov odpadkov v Evropi.
Industrija podpira cilj, vendar opozarja na zapletenost meril
Na revidirani predlog se je 8. septembra odzvalo sedem evropskih panožnih organizacij: Aggregates Europe, Concrete Europe, EAPA, FEAD, FIR, Recycling Europe in FIEC.
Združenja podpirajo prizadevanja za krepitev krožnega gospodarstva, vendar opozarjajo, da predlagana ureditev po njihovem mnenju še vedno odpira pomembna vprašanja.
Njihov ključni pomislek je, da bi preveč kompleksna merila za prenehanje statusa odpadka lahko imela nasproten učinek od želenega.
Opozarjajo, da bi lahko zaradi zahtevnejših postopkov manj recikliranih materialov doseglo status proizvoda. Posledično bi se lahko znižale stopnje recikliranja, več sicer uporabnega materiala bi lahko končalo na odlagališčih, zmanjšala pa bi se lahko tudi pripravljenost podjetij za vlaganje v krožne poslovne modele.
Dodatna administracija predvsem za manjša podjetja
Industrijska združenja poudarjajo, da bi morala merila EoW prispevati predvsem k poenostavitvi postopkov in večji pravni ter tržni gotovosti.
Po njihovem mnenju nova pravila ne bi smela ustvarjati dodatnih regulativnih ravni za materiale, ki so že vključeni v okoljsko, zdravstveno in proizvodno zakonodajo.
Pri tem opozarjajo tudi na strukturo sektorja. Recikliranje gradbenih odpadkov se večinoma izvaja na lokalni oziroma regionalni ravni, številni izvajalci pa so mala in srednja podjetja. Zaradi narave in stroškov prevoza je tudi čezmejna trgovina z recikliranimi agregati omejena.
Dodatne zahteve bi zato lahko pomenile nesorazmerno administrativno breme predvsem za manjše in lokalne izvajalce recikliranja.
Enotna evropska osnova, vendar prostor za nacionalna pravila
Sedem združenj predlaga, da bi skupna evropska merila predstavljala predvsem osnovno oziroma minimalno raven varstva, države članice pa bi lahko še naprej uporabljale nacionalne sisteme, prilagojene svojim razmeram.
Pri recikliranih agregatih so namreč pomembne lokalne posebnosti, kot so geološke razmere, podtalnica, podnebje in drugi okoljski pogoji.
Industrija zato meni, da popolnoma enoten sistem ne bi smel izključiti nacionalnih ureditev, kjer te že omogočajo varno in učinkovito uporabo recikliranih materialov.
Status proizvoda ne bi smel biti edina možnost
Združenja zahtevajo tudi jasno opredelitev, da pridobitev evropskega statusa EoW ne bi postala edina dovoljena pot za uporabo recikliranih agregatov.
Po njihovem predlogu bi morali materiali, ki še naprej ohranijo pravni status odpadka, ostati uporabni v primerih, ko njihovo uporabo že omogočajo nacionalna pravila.
To je pomembno predvsem za obstoječe načine predelave in uporabe gradbenih materialov, ki so se v posameznih državah že uveljavili.
Odprta ostajajo tudi tehnična vprašanja
Industrijska združenja pozivajo Evropsko komisijo k nadaljnjemu tehničnemu dialogu.
Med vprašanji, ki jih želijo dodatno razjasniti, so predvsem mejne vrednosti izluževanja na ravni EU, povezava med pravili o prenehanju statusa odpadka in Uredbo o gradbenih proizvodih, možnost dvojnega testiranja ter prekrivanje različnih regulativnih zahtev.
Pozornost namenjajo tudi obsegu prihodnjih meril, saj bi lahko po njihovem opozorilu nekatere omejitve vplivale tako na že uveljavljene kot na nove, inovativne načine recikliranja.
Ključno vprašanje: kako olajšati uporabo sekundarnih surovin?
Razprava o novih merilih presega vprašanje pravnega statusa gradbenih odpadkov. V ospredju je predvsem vprašanje, kako povečati uporabo recikliranih materialov in hkrati zagotoviti ustrezno varovanje okolja in zdravja.
Enotna evropska merila bi lahko zagotovila jasnejše pogoje, kdaj reciklirani agregat ni več odpadek in ga je mogoče obravnavati kot proizvod. Industrija pa opozarja, da bodo ta merila svoj namen dosegla le, če bodo v praksi omogočala uporabo recikliranih materialov in ne bodo predstavljala nove ovire za njihov vstop na trg.
Vprašanje je pomembno tudi v luči evropskih ciljev krožnega gospodarstva. EU želi stopnjo krožne uporabe materialov povečati z 11,8 odstotka na 24 odstotkov do leta 2030.
Panožna združenja zato pozivajo, naj bo prihodnji sistem meril za prenehanje statusa odpadka zasnovan kot orodje, ki bo recikliranje in uporabo sekundarnih surovin omogočalo in spodbujalo, ne pa dodatno oteževalo.
Pozeto po: VIR