Zadali smo si cilj, da bodo vrednosti onesnaževalcev v ljubljanski sežigalnici nižje od objektov Pfaffenau in Spittelau na Dunaju,” je na predstavitvi ideje o sežigalnici v Ljubljani pred dobrim tednom poudaril Marko Agrež iz Energetike Ljubljana. Z županom Zoranom Jankovićem sta izpostavila, da bodo v sežigalnici uporabili najnovejšo tehnologijo in najnaprednejše čistilne naprave, ki bodo tisti hip na voljo na trgu. “V Ljubljani lahko upravičeno zahtevamo boljše rezultate, zato ker so na Dunaju te rezultate dosegli na objektu, ki je star 15 let,” je dejal Janković.
Pri tem je imel v mislih sežigalnico Pfaffenau, ki je bila zgrajena leta 2008. Kako ta deluje in s kakšno tehnologijo je opremljena, si je pobliže ogledala tudi naša ekipa.
Na oblačen dan smo se pripeljali do sežigalnice, ki leži v industrijski coni nedaleč od dunajske obvoznice. Njena oranžna fasada je parala sivino. V zraku ni bilo tistega značilnega vonja, ki veje z deponij, občasno je “zasmrdelo” le, ko se v njeno dvorišče pripeljal tovornjak z odpadki. Pravzaprav so bili le ti smetarski tovornjaki znak, da tukaj končajo odpadki, ki se jih ne da reciklirati in ki jih Dunajčani odvržejo v zabojnike za mešane komunalne odpadke.
Strateška umestitev v mesto
Ker na Dunaju (še) niso najbolj vestni pri ločevanju odpadkov, teh pa vsako leto pridelajo več, so v mestu že pred desetletji postavili tri sežigalnice mešanih komunalnih odpadkov (imajo še eno sežigalnico za nevarne odpadke). Postavljene so strateško, tako, da je pot do njih iz vseh delov mesta približno enako dolga oziroma da so poti od gospodinjstev do sežigalnic čim krajše. Najbolj znana od vseh je sežigalnica Spittelau, ki smo jo predstavili v minulih dneh in ki stoji v samem mestu.
Sežigalnico Pfaffenau pa so strateško zgradili na obrobju, blizu avtoceste. “Zato, da lahko tovornjaki enostavno pridejo do nje. Odpadke pripelje sem okoli 200 tovornjakov na dan. Ker se pripeljejo po avtocesti, ne obremenjujejo lokalnih cest, kar je prav tako zelo pomembno, saj lokalni prebivalci ne bi bili preveč navdušeni, če bi mimo njihovih domov vsak dan vozili tovornjaki z odpadki,” nam ob sprejemu hiti pojasnjevati Gerald Gritzner, strokovnjak za sežigalnice pri Dunajski družbi za načrtovanje in upravljanje občinskih projektov na področju varstva okolja (WKU).
Ob sežigalnici so tudi drugi objekti za obdelavo odpadkov, ki so v sinergiji s sežigalnico. Tik ob njej je denimo obrat za pridelavo bioplina iz bioloških odpadkov, ki niso primerni za kompostiranje, kot so denimo ostanki mesa in mesnih jedi. Sežigalnica Pfaffenau tej bioplinarni zagotavlja energijo. Nasproti sežigalnice pa stoji še ena, manjša sežigalnica, ki je namenjena izključno sežiganju nevarnih odpadkov. Ker imajo tam napreden laboratorij, delajo teste in laboratorijske analize tudi za potrebe sežigalnice Pfaffenau.
Monitoring in analize izpustov za vse te objekte opravljajo mestne oblasti s pomočjo zunanjih strokovnjakov.
Emisije spremljajo v realnem času, povprečne emisije pa na kratek in na dolgi rok. Običajno so njihovi izpusti precej pod mejnimi vrednostmi. Podjetje Wien Energie, ki upravlja s sežigalnicami, beleži v letnem povprečju za 90 odstotkov nižje mejne vrednosti izpustov v sežigalnicah, kot so zakonsko predpisane. Vendar pa jih na kratki rok posamezne sežigalnice občasno tudi presežejo. “Odkar sežigalnica obratuje se je to zgodilo le kakšen dan v letu, da so bile mejne vrednosti presežene,” priznava Gritzner.
“Če so naše kratkoročne emisije povišane, moramo ukrepati in znižati dnevne emisije pod določeno mejo. Če se emisije močno povečajo, mestne oblasti zahtevajo pojasnila, kaj se dogaja in kaj lahko naredimo, da to preprečimo v prihodnosti,” pravi Gritzner.
Osem let od ideje do postavitve sežigalnice
“Mestne oblasti vse zelo strogo nadzorujejo,” poudari Gritzner. Mestni oddelek za zaščito okolja ima namreč pod nadzorom vse od dovoljenj za gradnjo takšnih sežigalnic do samega obratovanja.
“Preden vam sploh dovolijo zgraditi takšen obrat, morajo podati okoljevarstveno oceno. Preverjajo dejavnike, kot so kakovost zraka, izpusti, vpliv na zdravje ljudi. Vse to vnaprej preverijo zunanji strokovnjaki,” nam pojasni.
Prav zaradi strogega nadzora so potrebovali kar nekaj let, da so za Pfaffenau pridobili vsa potrebna dovoljenja in zeleno luč za gradnjo. “Prva zamisel o gradnji te sežigalnice se je pojavila okoli leta 2000, dokončana pa je bila leta 2008. Kar nekaj časa je trajalo, saj je zakonodaja stroga,” pravi naš sogovornik.