Osnove zagotavljanja higiene živil

Uvod v varnost živil

Razvoj varnosti živil na območju Evropske unije (EU) je tesno povezan z normativno dejavnostjo Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Sveta. Temeljni pravni akt na tem področju varnosti živil predstavlja Uredba ES št. 178/2002, ki podrobneje razčlenjuje in opredeljuje način izvajanja politike varne hrane s pomočjo Evropske agencije za varno hrano (angl. European Food Safety Authority – EFSA) in sistema hitrega obveščanja za hrano in krmo (angl. Rapid Alert System for Food and Feed – RASFF). Nadaljnji razvoj harmonizacije evropske zakonodaje na področju zagotavljanja varnih živil v živilsko-prehransko oskrbovalni verigi je potekal v smeri sprejemanja številnih uredb in pravnih aktov na področju EU. Med najpomembnejšimi uredbami je bil zagotovo paket petih uredb na področju higiene živil, kamor sodi tudi Uredba o higieni živil 852/2004, ki nalaga odgovornost nosilcem živilske dejavnosti po vzpostavitvi in obvladovanju higiensko-tehničnih zahtev za varno delo z živili ter vzpostavitev in obvladovanje sistema HACCP (ang. Hazard Analysis and Critical Control Point).

Nosilci živilske dejavnosti (NŽD) morajo vzpostaviti, izvajati in vzdrževati stalne postopke, ki temeljijo na načelih sistema HACCP. Nosilci živilske dejavnosti morajo sodelovati s pristojnimi organi. Če je to potrebno za izvajanje uradnega nadzora ali drugih uradnih dejavnosti, nosilci živilske dejavnosti na zahtevo pristojnih organov omogočijo osebju pristojnih organov dostop do:

opreme, prevoznih sredstev, prostorov in drugih lokacij pod njihovim nadzorom ter njihove okolice;
svojih računalniško podprtih informacijskih sistemov;
živali in blaga pod njihovim nadzorom;
svojih dokumentov in vseh drugih ustreznih informacij.

Pomembno je poudariti, da so javni zavodi, kamor sodijo tudi vrtci in šole, prav tako zavezani izpolnjevati zahteve omenjene zakonodaje na področju varnosti živil, ker je ena izmed vzporednih dejavnosti tudi priprava zdravstveno ustreznih, varnih obrokov hrane za otroke in ostale uporabnike v kuhinjah javnih zavodov.

Na podlagi zahtev Uredbe (ES) 852/2004 o higieni živil (poglavje XII: Usposabljanje) lahko v proizvodnji ali prometu z živili delajo le osebe, ki v praksi izkazujejo znanja o higieni živil, pridobljena s strokovno izobrazbo za delo in/ali z dodatnim usposabljanjem za delo z živili. To pomeni, da morajo biti vsi, ki delajo z živili primerno usposobljeni za delo in seznanjeni z načeli higiene živil. Nosilec živilske dejavnosti pa je odgovoren za to, da so osebe, ki delajo z živili v njegovi živilski dejavnosti, ustrezno usposobljene za svoje delo tako, da jim daje ustrezna navodila, jih usposablja, jih nadzira ipd. Presoja o načinu usposabljanja je prepuščena nosilcu dejavnosti. Lahko jo zagotavlja v obliki internega usposabljanja ali najame zunanjega strokovnjaka, ki izvede ciljna usposabljanja za zaposlene pri delu z živili.

V nadaljevanju je pojasnjenih nekaj pojmov:

Živilo: Živilo ali hrana je vsaka snov ali izdelek, v predelani, delno predelani ali nepredelani obliki, namenjen za uživanje ali se smiselno pričakuje, da ga bodo uživali ljudje. Med živila sodijo tudi pijače, žvečilni gumi in vse snovi, vključno z vodo, ki so namenoma vgrajene v živilo med izdelavo, pripravo ali obdelavo živila.

Živilska dejavnost: Živilska dejavnost je pridobitna ali nepridobitna, javna ali zasebna dejavnost, ki se ukvarja s kakršnokoli obliko pridelave, predelave ali distribucije živil.

Nosilec živilske dejavnosti: Nosilec živilske dejavnosti je fizična ali pravna oseba, odgovorna za zagotavljanje izpolnjevanja zahtev živilske zakonodaje v živilski dejavnosti, ki jo izvaja.

Ker vrtci in šole s hrano oskrbujejo občutljivo populacijo, torej otroke in mladostnike, je toliko bolj pomembno, da se odgovornosti za varnost živil zavedajo vsi zaposleni pri delu z živili, vključno z vodstvom.

Upoštevanje higienskih ukrepov in načel je temeljnega pomena za varno delo z živili, kar se je izkazalo tudi v času razglašene epidemije. Zato je v nadaljevanju najprej predstavljena dobra higienska praksa in nato sistem HACCP.

Dobra higienska praksa

Dobra higienska praksa (DHP) pomeni v praksi preverjene dobre izkušnje in navade, vezane na higieno dela (osebja, prostorov, delovnega procesa itd.) v posamezni branži. Upoštevanje in uporaba načel DHP je osnova za vzpostavitev sistema HACCP v obratu in s tem osnova za zagotavljanje varnih živil. Osnovni higienski principi, ki pogojujejo delo, skladno z DHP, so opredeljeni v Uredbi o higieni živil 852/2004. Elementi DHP so vezani na higiensko-tehnične zahteve za objekt, prostore, opremo, naprave in pripomočke, delovni proces, osebje in surovine (polizdelke, izdelke). Omenjena uredba v Prilogi 2 opredeljuje splošne in posebne higienske zahteve za nosilce živilske dejavnosti. Nosilci živilske dejavnosti morajo imeti higienske zahteve (spremljajoče higienske programe) natančno opredeljene in dokumentirane. Le-ti so obvezni sestavni del dokumentacije HACCP. Zaradi navedenega je obvezno, da tudi vzgojno-izobraževalni zavod in ravnatelj kot odgovorna oseba poskrbi, da se sistem HACCP vzpostavi, izvaja in tudi prilagaja novostim ali spremembam.

Splošne higienske zahteve obsegajo naslednje elemente:

splošne zahteve za prostore živilskega obrata;
posebne zahteve za prostore, v katerih se živila pripravljajo, obdelujejo ali predelujejo;
zahteve za premične in/ali začasne obrate;
prevoz;
zahteve glede opreme;
ostanki živil;
oskrba z vodo;
osebna higiena;
živila;
določbe, ki se uporabljajo za embaliranje in pakiranje živil;
toplotna obdelava;
usposabljanje.

Dobra osnova za izvajanje DHP in zahtev sistema HACCP v živilsko/prehranskem objektu so ustrezne nacionalne branžne smernice. Danes so na področju živilstva in prehrane številne smernice, ki se glede na spremembe zakonodaje in novosti v stroki spreminjajo in dopolnjujejo (npr. za vrtce so v uporabi Smernice dobre higienske prakse/HACCP za kuhinje vrtcev).

Sistem HACCP

Sistem HACCP omogoča identifikacijo oziroma prepoznavanje, oceno, ukrepanje in nadzor nad morebitno navzočimi škodljivimi agensi v živilih ali stanji, ki lahko ogrožajo zdravje človeka. V letu 2000 je bil v Sloveniji sprejet Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, ki je z 31. 12. 2002 zahteval uvedbo sistema HACCP v vse objekte, kjer potekata proizvodnja in promet z živili ter javna oskrba s pitno vodo.

HACCP je mednarodno priznan sistem, ki zagotavlja z natančno določenimi zaporednimi operacijami najvišji nivo varnosti živil. Razvit je bil v šestdesetih letih v vesoljskem centru NASA s pomočjo strokovnjakov podjetja Pillsbury in vojaškega laboratorija ZDA za potrebe ameriškega vesoljskega programa. Leta 1971 je podjetje Pillsbury predstavilo sistem HACCP na ameriški nacionalni konferenci za zaščito živil. Od takrat je bil sistem HACCP mednarodno priznan kot moderen, preventiven varnostni sistem za živila, ki se nenehno razvija. Danes je uspešna metoda zagotavljanja varnosti živil v celotni živilsko-prehransko oskrbovalni verigi od pridelave surovin do končnega uporabnika. Je mednarodno potrjeno vodilo organizacij Food and Agriculture Organization (FAO) in World Health Organization (WHO) in temelji na predpisih mednarodnega referenčnega dokumenta Codex Alimentarius. V ZDA vsako leto zboli 48 milijonov ljudi zaradi okužb/zastrupitev s hrano. Po podatkih ameriške Agencije za hrano in zdravila (angl. Food and Drug Administration) je to predvsem zaradi pomanjkanja znanja o higieni živil pri zaposlenih pri delu z živili. Zaradi tega je bil v ZDA v letu 2011 posodobljen zakon na področju zagotavljanja varnih živil (angl. Food Safety Modernization Act), kar je ena izmed največjih reform na področju varne hrane v ZDA v zadnjih sedemdesetih letih. Novost reforme je obvezna zahteva po usposabljanju zaposlenih, ki je natančno določena. S sprejetjem novega zakona na področju zagotavljanja varnih živil v ZDA januarja 2011 se je tudi orodje za zagotavljanje varnosti živil nekoliko posodobilo, predvsem na področju analize tveganj, ki je osnova določitvi preventivnih ukrepov s sistemom HARPC (angl. Hazard Analysis and Risk – Based Preventive Controls). Načrt HARPC ima podoben koncept in cilj kot sistem HACCP, vendar drugačen pristop, ki uveljavlja razširjen preventivni nadzor.

Sistem HACCP je sistematično orodje za ocenjevanje tveganj in vzpostavitev nadzornih sistemov, ki so osredinjeni na preprečevanje oziroma zmanjšanje tveganj v živilsko-prehransko oskrbovalni verigi. Skladno z zahtevani evropske in nacionalne zakonodaje morajo nosilci živilske dejavnosti vzpostaviti, izvajati in vzdrževati sistem, ki temelji na načelih analize tveganj in kritičnih kontrolnih točk (KKT), na t.i. sistemu HACCP. Zakonodaja dovoljuje prilagodljivost izvajanja postopkov, ki temeljijo na sistemu HACCP, da se lahko uporabljajo v vseh okoliščinah. Vsak sistem HACCP se lahko prilagodi spremembi, kot je npr. napredek ali sprememba v tehnološkem procesu, nova oprema, novi zaposleni itd.

Sistem HACCP je analitsko orodje, ki vodstvu vzgojno-izobraževalnega zavoda in odgovornim osebam za varnost prehrane omogoča, da uvede in vzdržuje stroškovno učinkovit in kontinuiran program zagotavljanja varnosti živil. Z njegovo uporabo sistematično oceni vse faze v procesih pridelave, transporta, skladiščenja, nabave surovin, proizvodnje in prodaje ter ugotovi, katere so KKT za obvladovanje varnosti živil. V vrtčevskih ali šolskih kuhinjah gre za pripravo obrokov za otroke, mladostnike, zaposlene in tudi zunanje odjemalce. To omogoča vodstvenemu in strokovnemu osebju, da osredini strokovna znanja, finančna in tehnična sredstva na tiste faze proizvodnega procesa, ki lahko v kritičnih fazah vplivajo na varnost živil.

Izvajanje sistema HACCP poleg zagotavljanja varnosti živil zagotavlja tudi druge pomembne koristi, kot sta pomoč inšpekcijskim organom pri pregledih delovanja sistema in spodbujanje mednarodne trgovine s povečevanjem zaupanja v varnost hrane po načelu »od polja do mize« oz. »od vil do vilic«.

Učinkovitost delovanja sistema HACCP zahteva polno zavezanost in osebno odgovornost zaposlenih na vseh ravneh ter multidisciplinarni pristop.

Pred vzpostavitvijo sistema HACCP v določeni enoti živilsko-prehransko oskrbovalne verige morajo biti izpolnjene vse zahteve v zvezi s higieno živil oz. vzpostavljene in delujoče morajo biti ustrezne dobre prakse (npr. dobra kmetijska praksa, dobra higienska praksa, dobra proizvodna praksa, dobra transportna praksa itd.). Slednje je predpogoj za optimalno delovanje sistema HACCP. Sistem HACCP temelji na sedmih načelih, ki so integrirana v študijo HACCP.

Sedem načel sistema HACCP

V nadaljevanju je predstavljenih sedem načel sistema HACCP:

ugotavljanje vseh tveganj, ki jih je treba preprečiti, odpraviti ali zmanjšati na sprejemljivo raven (analiza tveganj);
ugotavljanje kritičnih kontrolnih točk v fazi ali fazah, v katerih je nadzor nujen za preprečitev ali odpravo tveganja ali za njegovo zmanjšanje na sprejemljivo raven;
določitev kritičnih mej na kritičnih kontrolnih točkah, ki ločijo dopustno od nedopustnega pri preprečevanju, odpravi ali zmanjšanju ugotovljenih tveganj;
vzpostavitev in izvajanje učinkovitih postopkov spremljanja na kritičnih kontrolnih točkah;
vzpostavitev korektivnih ukrepov, če spremljanje pokaže, da kritična kontrolna točka ni pod nadzorom;
vzpostavitev postopkov za preverjanje, ali se ukrepi, navedeni v točkah od 1 do 5, redno izvajajo in učinkovito delujejo;
vzpostavitev dokumentacije in evidenc, sorazmernih z vrsto in velikostjo živilskega podjetja, ki dokazujejo učinkovito uporabo ukrepov, navedenih v točkah od 1 do 6.

V praksi ločimo dva pristopa k vzpostaviti sistema HACCP, in sicer klasični ter generični sistem. V obeh primerih je cilj zagotoviti zdravstveno ustrezna oz. varna živila. Oba tudi temeljita na istih načelih in sta osredinjena v obvladovanje KKT. Klasični pristop izgradnje sistema HACCP je v uporabi predvsem v industrijski proizvodnji živil, medtem ko je generičen pristop, v obliki panožnih smernic, v uporabi predvsem v manjših živilskih obratih (npr. gostinstvo, trgovina, vrtci, šole). Generični sistem HACCP je kot vodilo namenjen tistim nosilcem živilske dejavnosti, ki pripravljajo/proizvajajo istovrstna živila oz. uporabljajo enake ali podobne postopke priprave/proizvodnje živil. Elementi študije HACCP, ki temeljijo na sedmih načelih sistema HACCP, so v primeru generičnega pristopa okvirno že izdelani. Kljub temu tudi generični sistem HACCP ni primeren za uporabo, dokler ni prirejen za specifični proizvodni proces oz. dejavnost.

Študija HACCP

Elementi študije HACCP predstavljajo več korakov/elementov, kamor je vključenih sedem načel sistema HACCP.

Elementi študije HACCP:

odgovornost vodstva;
izbira in imenovanje članov skupine HACCP;
opredelitev namena in obsega študije HACCP;
opis izdelka (proizvoda, jedi);
izdelava sheme proizvodnih postopkov in potrditev sheme v objektu;
analiza dejavnikov tveganj in določitev preventivnih ukrepov;
določanje kritičnih kontrolnih točk (KKT);
določanje kritičnih mejnih vrednosti;
vzpostavitev sistema nadzora (monitoring);
določanje korektivnih ukrepov;
vzpostavitev dokumentacije in načina shranjevanja podatkov;
vzpostavitev postopkov verifikacije za preverjanje delovanja sistema HACCP;
uvajanje sistema HACCP v delovni proces;
revizija sistema HACCP.

Opis posameznih elementov študije HACCP je osnova za izdelavo tabele HACCP, ki mora vključevati vse KKT.

Odgovornost vodstva

Vodstvo VIZ in s tem ravnatelj nosijo odgovornost, da se določi politiko zagotavljanja varnosti živil in področje uporabe sistema HACCP. Določiti mora organizacijsko strukturo in imenovati vodjo skupine HACCP, ki je v vrtcih in šolah običajno organizator prehrane in zdravstveno higienskega režima oziroma oseba, ki ima živilsko izobrazbo. Vodstvo je odgovorno, da zaposleni, ki delajo na področju zagotavljanja prehrane v vrtcu/šoli razumejo politiko varnosti živil in da so deležni rednih usposabljanj na področju higiene živil. To pomeni, da je ravnatelj dolžan zaposlenim, odgovornim za varnost živil, zagotoviti letna/redna izobraževanja na tem področju, kot je določeno v področni zakonodaji. Sistem HACCP temelji na osebni odgovornosti vseh zaposlenih, ki so v stiku z živili, pri čemer ne smemo pozabiti tudi na pedagoško-strokovni kader, zato morajo biti točno določene odgovornosti in pooblastila za izdelavo, izvajanje in vzdrževanje sistema HACCP. Ravnatelj za uvedbo, izvajanje in vzdrževanje sistema HACCP pooblasti odgovorno osebo, ki so, kot že omenjeno, običajno vodje prehrane in zdravstveno-higienskega režima ali zaposleni z izobrazbo živilske smeri.

Izbira in imenovanje članov skupine HACCP

Vodstvo imenuje vodjo skupine HACCP, ki mora imeti ustrezna strokovna znanja, praktične izkušnje in organizacijske ter vodstvene veščine. Vodja nato sestavi multidisciplinarno skupino HACCP, ki jo sestavljajo člani z različnih področij, odvisno od vrste in obsega živilske/prehranske dejavnosti (npr. sanitarni inženir, mikrobiolog, kemik, živilski tehnolog, higienik, itd.). V vrtcu/šoli je lahko v skupini do 5 članov, sodeluje lahko tudi zunanji strokovnjak. Člani zasedajo različna strokovna področja, da je skupina čim bolj heterogena.

Pomen verifikacije za preverjanje delovanja sistema HACCP

Verifikacija je dejavnost, s katero preverimo učinkovitost sistema HACCP. Gre za pregled dokumentacije, delovnih postopkov v praksi, razgovor z zaposlenimi pri delu z živili in analizo dela zunanjih služb, ki sodelujejo v živilskih procesih (npr. dostava surovin, zunanji izvajalci čiščenja, itd.). Zajema postopke, metode, teste, razgovore z zaposlenimi, opazovanje procesa in druga vrednotenja z namenom, da bi ugotovili, ali so bili principi HACCP pravilno vključeni in ali je sistem učinkovit. Vodstvo podjetja (VIZ oziroma ravnatelj ali odgovorni za organizacijo prehrane v VIZ) mora biti vključeno v izvedbo verifikacij, saj lahko samo na podlagi analize učinkovitosti obstoječega sistema zagotavljanja varnosti živil sprejema nove ukrepe in na ta način izboljšuje sistem.

Pri verifikaciji lahko govorimo o postopkih in elementih verifikacije. Med postopke verifikacije lahko štejemo začetno verifikacijo, redne periodične verifikacije sistema HACCP, validacije posameznih KKT, delne verifikacije sistema HACCP in končno oceno delovanja sistema HACCP.

Vsak od postopkov običajno vključuje različne elemente verifikacije:

verifikacija plana HACCP;
analize surovin, gotovih jedi, postopkov dela;
pregled skladnosti zapisov;
pregled pisnih poročil;
pregled plana verifikacije;
validacija kritičnih kontrolnih točk;
razgovor z izvajalci in nadrejenimi;
ocena stanja splošnih in posebnih tehničnih in higienskih zahtev (dokument in dejansko stanje);
spremljanje proizvodnega procesa (delno, v celoti) in drugo.

Postopki verifikacije omogočajo odkrivanje neskladij, pomanjkljivosti in odstopanj v sistemu HACCP, oziroma zahtevajo dokumentirano ukrepanje v določenem časovnem obdobju.

Postopke preverjanja, presojanja in potrjevanja sistema HACCP oziroma verifikacije:

delimo na napovedane ali nenapovedane (inšpekcijski nadzorni organi države ali EU);
lahko jih izvajajo zaposleni v živilskem obratu z vzpostavljenim sistemom HACCP ali pa zunanji pogodbeni strokovnjaki;
so lahko načrtovani ali izredni;
lahko jih izvajamo med uvajanjem, izvajanjem ali vzdrževanjem sistema HACCP.

Priporočila za pogostost izvajanja verifikacije:

najmanj enkrat letno in obvezno ob spremembi plana HACCP;
higienske postopke in higieno zaposlenih vsaka dva meseca;
vzdrževanje opreme in umerjanje merilne opreme in naprav dvakrat letno;
pregled zapisov o odstopih in korektivnih ukrepih enkrat mesečno.

Sistem HACCP z vsemi splošnimi in posebnimi higienskimi ukrepi je treba najmanj enkrat letno verificirati. Verifikacija omogoča uvid v pomanjkljivosti in nepravilnosti delovanja sistema HACCP in dobrih praks. Po odpravi pomanjkljivosti in nepravilnosti sledijo izboljšave obstoječega sistema. Dobro načrtovana verifikacija, ki jo izvajajo usposobljeni interni presojevalci, pomaga odkriti morebitne pomanjkljivosti in/ali nepravilnosti v smislu preobsežne dokumentacije, nejasnih navodil ali prezahtevnih obrazcev ali pa se ugotovijo odkloni (npr. določen delovni proces/faza se ne izvaja več ali se izvaja na drugačen način; beleženje temperature hladilnih naprav se izvaja samo dvakrat dnevno, v navodilu pa je napisano trikrat dnevno itd.).

Koronavirusna bolezen

Koronavirusna bolezen 2019 (COVID-19) je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus SARS-CoV-2. Bolezen se kaže z vročino, kašljem in občutkom pomanjkanja zraka, kar je običajno za pljučnico. Širi se predvsem z respiratornimi kapljicami, ki jih okužene osebe ustvarjajo ob kašlju in kihanju. V nadaljevanju so povzeta osnovna navodila NIJZ, dosegljiva na: https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/osnovne_sole_s_prilogami.pdf

Za zaščito tako učencev kot učiteljev in ostalega osebja v šoli pred okužbo s SARS-CoV-2 je potrebno zagotoviti primerne pogoje ter jih seznaniti in doseči dosledno izvajanje vseh splošnih higienskih ukrepov:

Redno in temeljito umivanje rok z milom in vodo.
V primeru, da voda in milo nista dostopna, si roke razkužimo z namenskim razkužilom za roke. Vsebnost alkohola (etanol, izopropanol) v razkužilu za roke naj bo 60 do 80 %. Razkužilo za roke je namenjeno samo zunanji uporabi. Sredstva za čiščenje/razkuževanje površin niso namenjena čiščenju/razkuževanju kože.
Umivanje ali razkuževanje rok je obvezno po vsakem prijemanju kljuk (npr. vstopanje v ali izstopanje iz učilnice, pri odhodu na stranišče ali prihodu iz stranišča), ograje stopnišča ali po dotikanju drugih površin.
Ne dotikajmo se obraza (oči, nosu in ust) z nečistimi/neumitimi rokami.
Upoštevajmo zadostno medosebno razdaljo, vsaj 1,5 do 2 metra.
Odsvetujemo zbiranja v skupinah, razen v okviru učne skupine, na celotnem območju šole.
Upoštevanje pravilne higiene kašlja (preden zakašljamo/kihnemo, si pokrijemo usta in nos s papirnatim robčkom ali zakašljamo/kihnemo v zgornji del rokava). Papirnat robček po vsaki uporabi odvržemo med odpadke in si nato umijemo roke z milom ter vodo.
Zaprte prostore večkrat dnevno temeljito prezračimo, priporočamo po vsaki uri (na stežaj odprta okna).

Najpomembnejša pot prenosa novega koronavirusa je preko izločkov iz dihal in preko onesnaženih rok, predmetov in površin.

Ukrepi proti širjenju okužbe so zato prednostno usmerjeni v:

Vzdrževanje zadostne medosebne razdalje in s tem preprečevanje kapljičnega prenosa.
V redno umivanje rok in čiščenje oziroma razkuževanje površin in predmetov ter s tem v preprečevanje kontaktnega prenosa.

Roke vedno smatramo kot kontaminirane, izjema je le neposredno po njihovem umivanju ali razkuževanju. Z upoštevanjem navedenih ukrepov bomo zmanjšali možnost za okužbo in s tem ščitili sebe in druge. Za pravilno izvajanje samozaščitnih ukrepov mora odgovornost prevzeti vsak posameznik.

V šolski objekt naj vstopajo samo učenci in zaposleni, ostali le po potrebi po predhodni najavi in naj upoštevajo vse potreben ukrepe (nošenje obrazne maske, higiena rok, kašlja…)
Morebitne govorilne ure in pridobivanje informacij naj starši opravijo po telefonu ali preko računalniške povezave.
Tudi pri vseh sestankih prednostno svetujemo organizacijo video sestankov.
Organiziranje vsakršnih dogodkov oziroma udeležba na njih (npr. koncerti, proslave, razstave, literarni večeri) je odsvetovana.

Splošna navodila za preprečevanje okužbe s povzročiteljem COVID 19 so dosegljiva na spletni strani: https://www.nijz.si/sl/preprecevanje-okuzbe-z-virusom-sars-cov-2019

Za boljšo seznanitev in stalen opomin svetujemo, da so navodila nameščena ob vhodu in na več mestih v objektu oz. kampu, zlasti: