- Uvod
Zaradi podnebnih sprememb in naraščanja števila prebivalstva so radikalne spremembe v prihodnosti neizogibne. Na strateški ravni se nakazujejo v novih evropskih in nacionalnih dokumentih, hkrati pa vsak posameznik iz dogajanj v okolju, družbi in času vidi, da so se že začele. EU ima poleg globalnih še specifične težave, ki so posledica njene surovinske in energetske odvisnosti – njen delež v letni svetovni proizvodnji surovin je manj kot 5-odstoten. Na Listi strateških kritičnih surovin je vsako leto več surovin, v zadnji izdaji iz leta 2020[1] jih že 30, med njimi številne, ki so nujno potrebne za prehod v zeleno gospodarstvo.
Evropa želi krizo izkoristiti kot priložnost za nove ideje, za boljše rešitve, tudi za premislek o trenutnih vrednostnih sistemih in njihovi evoluciji, da se v okolju z omejenimi viri in spreminjajočim se podnebjem zgodi reforma duha, ki bo ustvarjala razmišljujoče, ustvarjalne, prilagodljive posameznike, sposobne premagovati izzive sodobne družbe.
- Odpadki kot vir surovin
V zvezi s surovinami EU išče nove načine ravnanja z viri in poslovne modele. Zahteva prehod v družbo recikliranja in vzpostavitev krožnega gospodarstva, ne samo kot nove ekonomske, ampak tudi sociološke in družbene paradigme. Evropski zeleni dogovor (Green Deal) prinaša stališče, da bi morala EU prenehati izvažati odpadke[2]. Odpadki (teh v EU nastane 5 ton na prebivalca na leto[3]) so pripoznani kot surovine za potrebe krožnega, vključujočega gospodarstva, v katerem proizvodi po koncu življenjske dobe začnejo nove življenjske cikle v enaki ali predelani obliki in ki nadomešča linearni model potrošnje, v katerem se proizvodi po končanem življenjskem ciklu zavržejo.
Največje prednosti takšnega pristopa so bolj učinkovita, racionalna raba virov (z viri ravnamo kot dober gospodar), zapiranje snovnih zank na lokalnem nivoju, manj odlaganja odpadkov, manjše onesnaževanje, manjša poraba energije, večja konkurenčnost gospodarstva, nove poslovne priložnosti in delovna mesta ter etična rast z upoštevanjem omejitev planeta.
- Priložnosti v Sloveniji
V Sloveniji je leta 2020 nastalo 7,7 milijona ton vseh vrst odpadkov. Od teh je skoraj 60 odstotkov gradbenih (4,5 milijona ton), 13 odstotkov komunalnih in 12 odstotkov odpadkov iz termičnih procesov[4]. Ravnanje z njimi je drago, še posebej ko jih vozimo na uničenje ali v predelavo v tujino. Izvoz lahko pomeni tudi nelegalne prakse ravnanja z odpadki.
Od tega ogromnega masnega toka je zagotovo mogoče predelati (reciklirati) skoraj vse gradbene odpadke, skoraj vse odpadke iz termičnih procesov in tudi del komunalnih odpadkov. Najbolj racionalen ponor za predelane odpadke je gradbeni sektor, tudi z vidika masnih izravnav; če nekega odpadka nastane veliko, potrebujemo velikega porabnika, in to gradbeništvo nedvomno je. Je največji porabnik surovin, saj se v tej dejavnosti na leto porabi več kot 50 odstotkov vseh uporabljenih materialov. Pri tem je mogoče porabiti tudi velike količine materialov, ki niso okoljsko inertni, saj se z dodajanjem različnih veziv ali s postopki predelave nevarne komponente v novih proizvodih trajno imobilizirajo ali pretvorijo v nenevarne oblike. Proizvodi iz recikliranih odpadkov so po kakovosti pogosto enakovredni ali v posameznih primerih celo boljši od konvencionalnih. Za predelavo in uporabo imamo znanje, tehnologije, realne možnosti uporabe in operativno zakonodajo.
- Zakonodaja omogoča recikliranje odpadkov za uporabo v gradbeništvu
Obstajata dva temeljna evropska dokumenta za vzpostavljanje krožnega gospodarstva, ki ju je v svoj pravni red privzela tudi Slovenija. Prvi je Direktiva o odpadkih (2008/98/EC in 2018/851/EC)[5], ki pri ravnanju z odpadki favorizira njihovo snovno izrabo in jih obravnava kot vire surovin. Sežig in odlaganje odpadkov sta na dnu prioritetne lestvice. Direktiva tudi zahteva, da vedno skušamo izbrati takšno ravnanje z odpadkom, ki je čim višje na prioritetni lestvici. Drugi dokument je iz gradbene zakonodaje in uvaja paradigmo, da ni pomembno, od kod je neki material in kako se imenuje (lahko je tudi odpadek), pomembno je, kakšne so njegove lastnosti, uporabnost in okoljski odtis. To je Uredba o gradbenih proizvodih (305/2011)[6], ki prinaša novo bistveno značilnost, in sicer trajnostno rabo virov. Gradbena zakonodaja torej recikliranje odpadkov omogoča in zahteva.
- Faze od odpadka do proizvoda
V procesu snovne predelave odpadka v proizvod ni merodajna samo gradbena zakonodaja. Prva faza je postopek predelave odpadka, ki ga zajema okoljska zakonodaja. Na nivoju EU sta uveljavljena dva pristopa za snovno predelavo nekega materiala, ki ga povzročitelj oziroma imetnik zaradi zahtev zakonodaje mora proglasiti za odpadek, zanj mora odpreti evidenčni list odpadka in na koncu postopka ta dokument tudi zapreti, kar pomeni, da je odpadek snovno predelan in je izgubil status odpadka (ta status lahko izgubi tudi z odlaganjem, sežigom ali pripravo za ponovno uporabo). Gre za možnost končanja statusa odpadka ali (i) na podlagi nacionalnih kriterijev (angl. end-of-waste criteria) ali (ii) odločanja od primera do primera (case-by-case). Posebej je treba poudariti, da je, neodvisno od teh postopkov, dolgoročno perspektivna in uspešna predelava nekega odpadka odvisna predvsem od finančne vzdržnosti procesa za predelovalca, od potreb trga po novem proizvodu in tudi od možnosti, ali bo predelovalec v neko lokalno okolje, zaradi notoričnega nasprotovanja slovenske javnosti predelavi odpadkov (za naše odpadki naj poskrbijo drugi!), to aktivnost sploh lahko umestil in izvajal.
Pri recikliranju za potrebe gradbeništva se vedno iščejo realistične in uravnotežene rešitve, ki za velike količine odpadkov zagotavljajo ustrezno velik ponor (npr. zemeljska dela) in so izvedljive z običajno gradbeno mehanizacijo in znanjem na terenu. Vsi ti postopki morajo biti tudi okoljsko vzdržni (manjša poraba energije, manjši izpusti, manjša poraba naravnih virov). Osnovni tehnični protokol recikliranja odpadkov za potrebe gradbeništva je naslednji:
- karakterizacija odpadka in na podlagi tega presoja, za kaj bi bil predelan odpadek uporaben, sam ali v kombinaciji z drugimi materiali (ko sam po sebi okoljsko ni inerten in/ali nima ustreznih tehničnih lastnosti),
- razvoj robustne recepture, ki bo zagotovila tehnično in okoljsko sprejemljiv proizvod in ki bo sposobna kompenzirati morebitna nihanja v lastnostih odpadka,
- laboratorijske preiskave tehničnih in okoljskih lastnosti,
- terenska validacija postopka predelave in vgradnje z izvedbo testnega polja,
- priprava ustrezne dokumentacije, ki omogoča dajanje proizvoda na trg.
Najbolj uspešne so tiste zgodbe, v katere je od vsega začetka vključen tudi končni uporabnik. V tem primeru se kakovost proizvoda najlaže prilagodi tehnologiji predelave, vgradnje in končne rabe.
Če je odpadek registriran po Uredbi REACH, to z vidika uporabe v gradbeništvu nima dodane vrednosti, saj mora tak material še vedno izkazovati tehnične in tehnološke karakteristike, primerne za nameravano rabo.
Če se gradbeni proizvodi iz predelanih odpadkov vgrajujejo kot sanacijski material v opuščene rudarske prostore, je treba upoštevati tudi rudarsko zakonodajo.
- Slovenski kriteriji za prenehanje statusa odpadka
Ne glede na to, katero od zgornjih možnosti posamezna država omogoča, povsod veljajo pravila, ki jih navaja Direktiva o odpadkih v 6. členu: Odpadki, ki so bili reciklirani ali kako drugače predelani, prenehajo biti odpadki, če izpolnjujejo naslednje pogoje: (a) snov ali predmet je treba uporabiti za specifični namen, (b) za to snov ali predmet obstaja trg ali povpraševanje, (c) snov ali predmet izpolnjuje tehnične zahteve za določene namene ter izpolnjuje zahteve obstoječe zakonodaje in standarde, ki veljajo za proizvode, in (d) uporaba snovi ali predmeta ne bo povzročila splošnega škodljivega vpliva na okolje in zdravje ljudi.
Slovenija kriterijev za prenehanje statusa odpadka še nima za noben tip odpadka, ki bi se lahko recikliran uporabil v gradbeništvuso pa vzpostavljeni kriteriji za kompost in digestat. Zaradi tega je za potrebe gradbenih proizvodov iz recikliranih odpadkov mogoče le odločanje od primera do primera. Tudi ko bodo nacionalni kriteriji za voluminozne, najbolj pogosto reciklirane odpadke že izdelani, bodo še vedno obstajali odpadki, za katere ne bo nacionalnih kriterijev. To bodo specifični odpadki, ki jih količinsko ni veliko in zato priprava nacionalnih kriterijev ni smiselna, ali pa odpadki, ki se v nove proizvode reciklirajo skupaj z drugimi tokovi odpadkov, da dobimo po meri ukrojene kompozite, s katerimi polovimo masne tokove odpadkov v lokalnem okolju in s tem zmanjšamo ogljični odtis, povezan s transportom odpadkov.
Odločanje »od primera do primera« poteka na podlagi razpoložljivih informacij in dejstev o odpadku samem, postopku predelave, končnem proizvodu in njegovi rabi, ki ga je jasno določila revidirana Uredba o odpadkih leta 2020[7]. Zaradi nerazumno strogih okoljskih kriterijev, ki so v prilogi 5 te uredbe postavljeni za končanje statusa odpadka, pa je učinek na trg recikliranja nasproten od želenega. Mejne vrednosti za potencialno škodljive substance v izlužkih iz novih gradbenih proizvodov iz predelanih odpadkov so namreč postavljene veliko strožje kot v državah EU, kar podjetja, ki se v Sloveniji želijo ukvarjati z recikliranjem, postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi s podjetji iz tujine. Za določene parametre so dopustne vrednosti v izlužkih postavljene celo tako nizko, da niti najboljši akreditirani laboratoriji ne morejo zagotavljati dovolj natančnega rezultata, ki bi ustrezal pogojem iz Uredbe.
Poenostavljeno opisano proces predelave odpadka v gradbeni proizvod poteka v naslednjih fazah:
- Predelovalec odpadka mora dobiti od ministrstva za okolje in prostor okoljevarstveno dovoljenje (OVD) po postopku R5 (recikliranje), v katerem je določeno, na kateri napravi bo predeloval odpadke, v kakšnih pogojih, v kakšni količini in katere vrste.
- Vloga za OVD mora vsebovati informacijo, za kateri namen se bodo predelane snovi (dikcija Uredbe o odpadkih) uporabljale. Če se bodo predelane snovi uporabljale kot gradbeni proizvodi, to konkretno pomeni, da je treba definirati tudi vrste proizvodov in sistem potrjevanja skladnosti, ko bodo ti proizvodi dani na trg. Na primer: recikliran agregat iz mešanih gradbenih ruševin, frakcije 0/32 mm, za uporabo za geotehnične nasipe.
- Uredba zahteva tudi mnenje pristojne institucije, kateri so tisti okoljski parametri v izlužku proizvoda, ki bi potencialno lahko pomenili nevarnost za okolje in jih je v postopku uporabe treba periodično spremljati ter njihove vrednosti vrednotiti glede na kriterije v Prilogi 5 Uredbe o odpadkih.
- Kako damo nove gradbene proizvode na trg?
Krovni dokument s tega področja je EU Uredba o gradbenih proizvodih (4), ki določa, kaj so gradbeni proizvodi. To so proizvodi, ki so trajno vgrajeni v objekt in s svojo prisotnostjo in funkcionalnostjo vplivajo na njegove lastnosti (npr. okna so gradbeni proizvod, vrata pa niso, razen če so to specifična vrata, ki imajo funkcijo protipožarne zaščite). Gradbeni proizvodi morajo izpolnjevati vse bistvene značilnosti in zagotavljati objektu mehansko varnost in stabilnost, zaščito pred požarom in pred hrupom, varnost pri uporabi, primerne higienske in zdravstvene razmere, varčno ravnanje s toploto in energijo ter racionalno rabo virov. Omenjena uredba torej prinaša zahtevo, da z viri ravnamo kot dober gospodar in da se materiali reciklirajo ali ponovno uporabijo. Nižji, izvedbeni nivo zakonodaje so tehnične specifikacije, npr. evropski harmonizirani standardi za določene proizvode. Za uporabo recikliranih agregatov za nevezane plasti je denimo pomemben standard SIST EN 13242 (Agregati za nevezane in hidravlično vezane materiale za uporabo v inženirskih objektih in za gradnjo cest). Standard predpisuje lastnosti proizvoda, ki so za določen namen uporabe pomembni, in metodne standarde, po katerih se te lastnosti določajo, način podajanja rezultatov in obseg sprotne kontrole. Podana je tudi nujna vsebina, ki je na Izjavi o lastnostih proizvoda – to je ključni dokument, s katerim proizvajalec da gradbeni proizvod legalno na trg.
Če za določen gradbeni proizvod ni na razpolago harmonizirane tehnične specifikacije, se potrjevanje skladnosti izvede po Zakonu o gradbenih proizvodih (5). V tem primeru se izda Slovensko tehnično soglasje (STS). To je dokument, ki je izdelan prav za konkretni gradbeni proizvod, poleg tega podaja namen uporabe, lokacijo proizvodnje in nosilca proizvodnje. V njem so opisani vhodni materiali, način proizvodnje, način vgradnje ter zahtevane lastnosti pripravljenega in vgrajenega proizvoda. Tako dajanje na trg je enakovredno postopku, ki se izvaja na podlagi harmoniziranih standardov. Proizvajalec tudi v tem primeru da proizvod na trg (drugim ali sebi) z Izjavo o lastnostih.
- Sklep
Dejstvo je, da imamo v Sloveniji na razpolago znanje, tehnologije in končne uporabnike za številne tokove odpadkov, ki jih znamo predelati v gradbene proizvode tako, da ustrezajo tehničnim zahtevam in da v svoji življenjski dobi ne obremenjujejo okolja. Predelava odpadkov v gradbene proizvode, ki naj bi prispevala k vzpostavljanju krožnega gospodarstva in bolj zeleni, trajnostni družbi, je na zakonodajni ravni v Sloveniji mogoča po Uredbi o odpadkih, ki omogoča odločanje o predelavi »od primera do primera« (case-by-case). Država se na deklarativni ravni zelo zavzema za prakse krožnega gospodarstva in želi biti na tem področju pionirka. Žal se v praksi snovno recikliranje ustavlja, deloma zaradi zelo strogih okoljskih zahtev, saj so na primer kriteriji za izlužke v Uredbi o odpadkih strožji kot v večini držav EU, deloma zaradi nasprotovanja javnosti, nevladnih organizacij in tudi medijev takšnim praksam. Za naše odpadke torej morajo poskrbeti drugi, kar je predvsem neetično in podvrženo negotovim ekonomskim in političnim razmeram. Posledica so visoki stroški ravnanja z odpadki za podjetja in za širšo družbo.
[1] COM(2017) 490 final: Communication form the Commission to the European Parliament, The Council, The European Economic and Social Committee and the Committee of the regions on the 2017 list of Critical Raw Materials for the EU.
[2] COM(2019) 640 final. Communication from the Commission to the European Parliament, the European Council, the Council, the European Economic and social Committee and the Committee of the Regions. The European Green Deal.
[3] Https://projects2014-2020.interregeurope.eu/smartwaste/news/news-article/11581/eurostat-data-on-total-waste-generation/.
[4] Https://www.stat.si/statweb.
[5] Directive (EU) 2018/851 of the European Parliament and of the Council of 30 May 2018 amending Directive 2008/98/EC on waste. Uradni list Evropske unije 150 z dne 14. 6. 2018.
[6] Uredba (EU) št. 305/2011 o določitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov in razveljavitvi Direktive Sveta 89/106/EGS. Marec 2011.
[7] Uredba o odpadkih (Uradni list RS, št. 37/15, 69/15 in 129/20).