Razlika med posredovanjem osebnih podatkov in pravico posameznika do seznanitve

Med obveznostmi upravljavca je tudi zagotavljanje t.i. notranje in zunanje sledljivosti. Notranja sledljivost (dnevniki obdelave) je del ukrepov za zagotovitev varnosti osebnih podatkov, zagotavljanje zunanje sledljivosti pa je obveznost upravljavca, povezana s posredovanjem osebnih podatkov uporabnikom – pravnim in fizičnim osebam, ki so na podlagi zakona upravičene pridobiti in nadalje uporabiti določene osebne podatke posameznika. Če torej uporabnik ne razpolaga s pravno podlago za pridobitev in nadaljnjo obdelavo določenih osebnih podatkov, bo šola posredovanje osebnih podatkov zavrnila.

Posredovanje osebnih podatkov ki ga izvedejo osebe javnega sektorja ureja 39. člen ZVOP-2, ki določa, da osebe javnega sektorja posredujejo osebne podatke drugim osebam javnega sektorja ali drugim fizičnim ali pravnim osebam, če je za posredovanje dana pravna podlaga v skladu s 6. členom ZVOP-2, ter na podlagi zahteve iz prvega odstavka 41. člena ZVOP-2, razen če drug zakon določa drugače. Prejemnik podatkov sme osebne podatke obdelovati samo za namen, za uresničevanje katerega se mu posredujejo.

Posredovanje posebnih vrst osebnih podatkov ter osebnih podatkov iz 10. člena ZVOP-2 je dovoljeno, če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka in je to v skladu z drugim odstavkom 9. člena GDPR ali drugim zakonom.

Osebe javnega sektorja v skladu s prvim in drugim odstavkom 39. člena ZVOP-2 posredujejo osebne podatke brezplačno, če zakon ne določa drugače.

Če torej za osebne podatke otrok, staršev ali zaposlenih v šoli zaproša tretji, se mora v dokaz upravičenosti izkazati z veljavno pravno podlago. Situacija pa je različna, če zaproša za osebne podatke v lastnem imenu (in za lasten račun) ali če zaproša za osebne podatke v imenu in za račun posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. V prvem primeru govorimo o posredovanju osebnih podatkov upravičenim uporabnikom (39. člen ZVOP-2), v drugem primeru pa o pravici posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, ki jo lahko izvaja sam – osebno ali prek zakonitega zastopnika, skrbnika ali pooblaščenca.

Preden sme šola osebne podatke svojih zaposlenih[1], otrok in njihovih staršev posredovati uporabniku, mora ugotoviti, ali je do njih upravičen – ali obstaja pravna podlaga za posredovanje. Ker so pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov v šolah podrobno opisane v poglavju 3/5[2], naj na tem mestu poudarimo le, da je posredovanje osebnih podatkov le eden od možnih načinov njihove obdelave. Tudi za dopustnost posredovanja osebnih podatkov uporabnikom velja, da morajo biti pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov (posredovanje oziroma pridobitev in nadaljnjo obdelavo) podane na obeh straneh; tako pri uporabniku kot pri upravljavcu. Praviloma ista zakonska določba predstavlja zadostno zakonsko podlago za obe strani (tako za upravljavca kot za uporabnika), včasih pa je treba pravno podlago iskati v različnih področnih zakonih.

ZVOP-2 je v 41. členu podrobno predpisal sam postopek posredovanja osebnih podatkov. Če drug zakon ne določa drugače, mora namreč zahteva za posredovanje osebnih podatkov vsebovati naslednje podatke:

1. podatke o vlagatelju zahteve (za fizično osebo: osebno ime, naslov stalnega ali začasnega prebivališča; za samostojnega podjetnika posameznika, posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ter za pravno osebo: naziv oziroma firmo in naslov oziroma sedež in matično številko) ter podpis vlagatelja oziroma pooblaščene osebe;
2. pravno podlago za pridobitev zahtevanih osebnih podatkov;
3. namen obdelave osebnih podatkov oziroma razloge, ki izkazujejo potrebnost in primernost osebnih podatkov za dosego namena pridobitve;
4. predmet in številko ali drugo identifikacijo zadeve, v zvezi s katero so osebni podatki potrebni, ter navedbo organa ali drugega subjekta, ki obravnava zadevo;
5. vrste osebnih podatkov, ki naj se mu posredujejo;
6. obliko in način pridobitve zahtevanih osebnih podatkov.

Upravljavec vlagatelju zahteve, če drug zakon ne določa drugače, zahtevane osebne podatke posreduje najpozneje v 15 dneh od prejema popolne zahteve ali pa ga v tem roku pisno obvesti o razlogih, zaradi katerih mu zahtevanih osebnih podatkov ne bo posredoval. Upravljavec in vlagatelj zahteve se v roku iz prejšnjega stavka lahko dogovorita za njegovo podaljšanje.

Če upravljavec ne ravna v skladu s prejšnjim odstavkom, se šteje, da je zahteva zavrnjena.) Če je zahteva za posredovanje osebnih podatkov delno ali v celoti zavrnjena, lahko vlagatelj zahteve v primeru, ko se zahteva nanaša na posredovanje osebnih podatkov iz uradnih evidenc ali javnih knjig, zahteva, da o njegovi vlogi najprej odloči nadzorni organ. Kadar ta zavrne zahtevo ali kadar na prvi stopnji odloča nadzorni organ sam, lahko vlagatelj zahteva sodno varstvo, o katerem odloča pristojno sodišče v skladu z zakonom, ki ureja upravni spor. V primeru zavrnitve zahteve za posredovanje osebnih podatkov iz zbirk, ki niso uradne evidence ali javne knjige, lahko vlagatelj zahteva sodno varstvo, o katerem odloča sodišče s splošno pristojnostjo v skladu z zakonom, ki ureja nepravdni postopek.

Določbe 41. člena ZVOP-2 se ne uporabljajo, če fizična ali pravna oseba ali oseba javnega sektorja uveljavlja pravico do pregleda in prepisa spisa iz sodnih, upravnih ali drugih spisov v skladu z drugim zakonom.

Obseg pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki

Na drugi strani ima posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo, v skladu z GDPR in ZVOP-2 pravico, da pri upravljavcu – šoli – zahteva seznanitev z lastnimi osebnimi podatki[3]. Šola je v tem primeru dolžna posamezniku (zaposlenemu, otroku – po njegovih starših oziroma skrbnikih, staršem in drugim, katerih podatke obdeluje v svojih zbirkah):

1. omogočiti vpogled v katalog zbirke osebnih podatkov;
2. potrditi, ali se podatki v zvezi z njim obdelujejo ali ne, in mu omogočiti vpogled v osebne podatke, ki so vsebovani v zbirki osebnih podatkov in se nanašajo nanj, ter njihovo prepisovanje ali kopiranje;
3. posredovati izpis osebnih podatkov, ki so vsebovani v zbirki osebnih podatkov in se nanašajo nanj;
4. posredovati seznam uporabnikov, ki so jim bili posredovani osebni podatki, kdaj, na kakšni podlagi in za kakšen namen;
5. dati informacijo o virih, na katerih temeljijo zapisi, ki jih o posamezniku vsebuje zbirka osebnih podatkov, in o metodi obdelave;
6. dati informacije o namenu obdelave in vrsti osebnih podatkov, ki se jih obdeluje, ter vsa potrebna pojasnila v zvezi s tem;
7. pojasniti tehnične oziroma logično-tehnične postopke odločanja, če izvaja avtomatizirano odločanje z obdelavo osebnih podatkov posameznika.

Postopek seznanitve z lastnimi osebnimi podatki

Postopek uveljavljanja pravic opredeljujejo členi 12 do 19 ZVOP-2.

Šole obravnavajo zahtevke posameznika iz 15. do 22. člena GDPR in druge zahtevke posameznika s področja varstva osebnih podatkov, dostopa do osebnih podatkov, njihovega pridobivanja in obdelave, posameznika seznani z odločitvijo in, če je to predmet zahteve, z osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, v roku, določenem z GDPR (mesec dni). Če posameznik to zahteva, ga lahko z osebnimi podatki seznani tudi ustno.

Odločitev mora vsebovati razloge in informacijo o pravici do pritožbe pri nadzornem organu (pri Informacijskem pooblaščencu) v roku 15 dni od seznanitve z odločitvijo po določbah točke f) prvega odstavka 15. člena GDPR. Odločitev ima lahko obliko uradnega zaznamka, ki se pošlje posamezniku na način, ki omogoča seznanitev z odločitvijo in dokazovanje njenega prejema.

Ker gre za odločanje o pravici posameznika, naj šola v postopku smiselno uporablja določila Zakona o splošnem upravnem postopku[4].

Stroški v postopku seznanitve z lastnimi osebnimi podatki

Osnovno pravilo je, da stroške v zvezi z vpogledom v lastne osebne podatke krije upravljavec osebnih podatkov – šola. Vpogled je torej za posameznika vedno brezplačen. Zaradi zagotavljanja varnosti osebnih podatkov pa velja, da mora biti pri vpogledu vedno navzoča tudi s strani ravnatelja pooblaščena oseba, ki vpogled nadzira in tudi zabeleži[5]. Poleg vpogleda so za posameznika brezplačne tudi vse informacije in pojasnila, ki jih šola kot upravljavec osebnih podatkov da ustno.

Stroški zagotavljanja informacij opredeljuje 17. člen ZVOP-2, ki določa, da se poleg informacij, sporočil, odgovorov in ukrepanj upravljavca iz 15. do 22. člena GDPR, ki se zagotavljajo brezplačno, se brezplačno zagotavljajo tudi informacije, sporočila, odgovori in ukrepanja upravljavca glede uveljavljanja pravic in zahtevkov s področja varstva osebnih podatkov, dostopa do osebnih podatkov, njihovega pridobivanja in obdelave po tem ali drugem zakonu. V primerih neugoditve zahtevkom ali drugim upravičenjem iz prvega odstavka 17. člena ZVOP-2 upravljavec z zaznamkom navede tudi razloge glede očitne neutemeljenosti ali pretiranosti zahteve.

Kadar so zahtevki posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, očitno neutemeljeni ali pretirani, zlasti ker se ponavljajo, lahko upravljavec kljub temu zahtevi ugodi, če je po vsebini utemeljena, in posamezniku zaračuna razumne stroške. Razumni stroški vključujejo samo materialne stroške posredovanja informacij, sporočil, odgovorov oziroma izvajanja zahtevanega ukrepanja. Če upravljavec, torej šola, ugotovi, da bodo nastali stroški v skladu z določbami tega člena, mora posameznika o tem vnaprej obvestiti.

Višino stroškov iz 17. člena ZVOP-2 in iz tretjega odstavka 15. člena GDPR glede dodatnih kopij osebnih podatkov, pravila o zaračunavanju, način vnaprejšnjega obveščanja posameznika o nastalih stroških bo s pravilnikom predpisal minister, pristojen za pravosodje, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, po predhodnem mnenju nadzornega organa[6].

Zastopanje posameznika v postopku seznanitve z lastnimi osebnimi podatki

Posameznik lahko v postopku seznanitve z lastnimi osebnimi podatki nastopa sam ali po svojem zakonitem zastopniku, skrbniku (če skrbništvo obsega tudi tovrstno zastopanje) oziroma po pooblaščencu.

Najprej poglejmo primere, ko se s podatki otroka seznanjajo njihovi starši. Starši lahko pravico do seznanitve z osebnimi podatki svojega otroka uveljavljajo na dveh splošnih pravnih podlagah:

• kot lastno oziroma izvirno pravico (t j. od otrokove pravice oddvojeno), ki izhaja iz roditeljske pravice, in
• kot zakoniti zastopniki svojih otrok, ko uveljavljajo otrokovo pravico do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki na podlagi 15. člena GDPR.

Med mladoletnostjo otrok za njihove pravice in koristi skrbijo starši. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih[7] v 4. členu določa, da imajo starši zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. ZZZDR v 103. členu konkretneje določa, da so starši dolžni svoje otroke preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje, jih vzgajati ter po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje. Te pravice in dolžnosti sestavljajo roditeljsko pravico. Roditeljska pravica pripada skupaj očetu in materi. ZZZDR določa, da roditeljska pravica preneha s polnoletnostjo otroka, s sklenitvijo zakonske zveze ali s sodno odločbo (odvzem roditeljske pravice ali priznanje poslovne sposobnosti pred dopolnjenim 18. letom starosti). Roditeljska pravica pa ne preneha zaradi razveze zakonske zveze oziroma prenehanja zunajzakonske skupnosti. Starši se zaradi svojih dolžnosti v okviru roditeljske pravice lahko seznanijo z osebnimi podatki svojih otrok, če in dokler so nosilci roditeljske pravice. Dejstvo, da je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo materi, še ne pomeni, da oče ni nosilec roditeljske pravice (in obratno). Zgolj dejstvo razveze na izvrševanje roditeljske pravice nima vpliva. Zato menim, da je pravica do seznanitve z osebnimi podatki otroka samostojna pravica vsakega izmed staršev in jo kot tako lahko vsak od njiju izvršuje neodvisno od drugega, dokler ima roditeljsko pravico.

Poleg tega, da so starši nosilci roditeljske pravice, po prvem odstavku 107. člena ZZZDR tudi zastopajo svoje mladoletne otroke – so torej njihovi zakoniti zastopniki. Starši po splošno sprejeti teoriji ne morejo zastopati otroka v tistih izjavah volje, kjer je potrebna njegova osebna odločitev[8], in jih glede zastopanja ni mogoče primerjati z uresničevanjem pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki. Starši imajo torej tudi kot zakoniti zastopniki mladoletnega otroka, ki še ni pridobil poslovne sposobnosti, pravico in dolžnost namesto njega uresničevati otrokovo pravico do seznanitve z lastno zdravstveno dokumentacijo iz 15. člena GDPR.

Pri zastopanju otroka sta oba od staršev enakopravna. Načeloma lahko eden od staršev otroka zastopa samostojno, dokler drugi od staršev temu ne nasprotuje oziroma če zakon izrecno ne določa, da je v posameznih primerih potrebno zastopanje obeh staršev skupaj, oziroma je za veljavnost pravnega dejanja po zakonitem zastopniku potrebna odobritev posebnega organa. Niti ZVOP-2 niti ZOsn nimata posebnih določb, ki bi določale, da je za uresničevanje otrokove pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki potrebno zastopanje obeh staršev skupaj. Eden od staršev pa ima pravico nasprotovati zakonitemu zastopanju drugega od staršev le v primeru, da zakon izrecno določa, da je potrebno zastopanje obeh staršev oziroma da morata odločiti oba roditelja sporazumno[9]. Seznanitev z otrokovimi podatki ni primer upravičenja, ki bi ga morala starša izvajati sporazumno.

Prav tako kot velja za izvrševanje roditeljske pravice (upravičenj in dolžnosti, ki jo sestavljajo), velja tudi, da zakonito zastopanje otroka po ZZZDR ni omejeno tistemu od staršev, ki mu otrok ni bil zaupan v varstvo in vzgojo. Še več, določba drugega odstavka 107. člena ZZZDR določa, da se lahko veljavno vroči ali sporoči, če je treba mladoletnemu otroku kaj vročiti ali sporočiti, to enemu ali drugemu roditelju, če pa starši ne živijo skupaj, tistemu roditelju, pri katerem otrok živi. A contrario je treba šteti, da glede vseh drugih procesnih vprašanj lahko otroka v celoti zastopa vsak od staršev povsem samostojno, kadar področni zakoni ne bi izrecno določili drugače[10].

Danes so oblike družin različne, zato se šole pri svojem delu pa tudi pri zahtevah po seznanitvi z osebnimi podatki učencev srečujejo ne le z biološkimi starši otrok, ampak tudi z njihovimi partnerji iz novih zvez, ki želijo biti udeleženi pri skrbi za otroka. Prav tako lahko skrb za otroka in željo po seznanitvi z otrokovimi podatki na šolo naslovijo stari starši in drugi otrokovi sorodniki. Kako naj torej šola ravna v teh primerih?

Že v eni od prejšnjih točk smo zapisali, naj šola, kjer ZVOP-2 postopka seznanitve ne ureja natančneje, (smiselno) uporablja določila ZUP. V skladu z ZUP dejanja v upravnem postopku praviloma opravlja stranka oziroma njen zakoniti zastopnik. ZUP v prvem odstavku 53. člena določa, da lahko stranka oziroma njen zakoniti zastopnik določi pooblaščenca, ki ga zastopa v postopku, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave. Dejanja pooblaščenca, ki jih ta opravi v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih stranka opravila sama[11]. Po ZUP je lahko pooblaščenec vsak, ki je poslovno popolnoma sposoben[12], torej ni pomembno, ali gre za osebo, ki z otrokom ali zakonitim zastopnikom živi oziroma je njegov sorodnik. Pooblastilo se lahko da pisno ali ustno na zapisnik[13], če pa bi šola dvomila v pristnost pisnega pooblastila, bi lahko odredila[14], naj starši pooblastilo dajo osebno (pred pooblaščeno osebo šole) ali naj pisno pooblastilo potrdijo pred notarjem. Zadnje je res skrajna možnost, ki je verjetno v konkretnih primerih niti ne bo treba uporabiti.

Glede na to, da lahko eden od staršev otroka zastopa samostojno, ni videti ovir, da ne bi smel tudi samostojno pooblastiti tretje osebe, da ta vloži zahtevo za seznanitev z osebnimi podatki otroka in se tudi seznani z določenimi otrokovimi osebnimi podatki.

Opozoriti velja še, da 20. člen ZVOP-2 določa izjemo glede uveljavljanja zahtevka posameznika prek zakonitega zastopnika in sicer lahko upravljavec izjemoma zavrne zahtevo posameznika iz 15. do 22. člena GDPR ali dostop do osebnih podatkov iz posameznikove zdravstvene dokumentacije, vložen prek zakonitega zastopnika, če obstajajo konkretne in objektivne okoliščine, zaradi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da bi bile zaradi seznanitve z določenimi osebnimi podatki neposredno ali posredno prizadete koristi, pravice ali upravičeni interesi mladoletnih oseb ali oseb, postavljenih pod skrbništvo ali drugih oseb, za katere tako določa zakon, ter če te pravice in interesi pretehtajo nad interesi zakonitega zastopnika za seznanitev. V tem primeru so razlogi za zavrnitev dostopni nadzornemu organu, Varuhu človekovih pravic, kolizijskemu skrbniku, kadar gre za osebne podatke iz zdravstvene dokumentacije, pa zastopniku pacientovih pravic po zakonu, ki ureja pacientove pravice[15].

Način sporočanja podatkov

Ko smo že ugotovili, da osebne podatke otrok lahko posredujemo bodisi uporabniku bodisi posamezniku, v okviru pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki (v tem primeru lahko tudi posameznikovemu zakonitemu zastopniku, skrbniku oziroma pooblaščencu), se moramo odločiti še za način, na katerega bomo podatke posredovali upravičencu. Podatke lahko sporočimo ustno ali osebno upravičencu ali po telefonu, lahko pa tudi pisno, po pošti, po elektronski pošti, po telefaksu. Vsak od navedenih načinov komunikacije ima prednosti in slabosti. V vseh primerih pa se je šola dolžna prepričati, da bodo sporočeni podatki prišli k pravi osebi.

Če se podatki sporočajo ustno – upravičencu osebno, je to najlažje. Osebo morda sami poznamo in za njeno identiteto vemo, v nasprotnem primeru jo prosimo za identifikacijo z osebnim dokumentom. Če podatke sporočamo po telefonu, lahko nastane dvom v identiteto sogovornika. Tega dvoma ne bo, če z osebo večkrat govorimo, smo jo že srečali tudi osebno, poznamo njen glas in jo z zanesljivostjo prepoznamo tudi po telefonu. Kadar po telefonu sporočamo osebne podatke osebi, ki je ne prepoznamo po glasu, je treba njeno identiteto potrditi na drugačen način. Na primer tako, da od sogovornika zahtevate čim bolj nevtralen in enoličen podatek, na podlagi katerega se boste lahko zanesli na to, da je sogovornik resnično oseba, za katero se predstavlja (da se na primer izkaže z dnevom in mesecem rojstva otroka, z njegovim naslovom prebivališča ali podobnim podatkom, ki bi ga zanesljivo vedel upravičenec do podatka, drugi pa nekoliko težje).

Če šola osebne podatke sporoča po pošti, jih pošlje na naslov prebivališča (če gre za uporabnika osebnih podatkov pa praviloma na naslov njegovega sedeža). Kadar bi imeli težave s pošiljanjem poštnih pošiljk, ker bi se te vračale s pripisom, da je naslov napačen ali naslovnik neznan ipd., smete pravilni naslov za vročanje (za sprejem poštnih pošiljk) preveriti v Centralnem registru prebivalstva. Šola naj namreč ne pozabi, da v postopkih sporočanja osebnih podatkov (smiselno) uporablja določila ZUP.

Če sporočate osebne podatke po elektronski pošti, lahko pride do podobnega problema kot pri sporočanju osebnih podatkov po telefonu – šola ni prepričana, da osebne podatke pošilja upravičencu, ker iz elektronskega naslova identitete upravičenca ni mogoče zanesljivo ugotoviti[16]. Načeloma za zagotovitev istovetnosti pošiljatelja zaprosila in pa upravičenca do osebnih podatkov otroka zadošča, da se je pošiljatelj pod zaprosilo podpisal s polnim osebnim imenom in s tem označil elektronski naslov za svojega. Kadar bi kljub vsemu dvomili, da gre za njegov elektronski naslov, ga prosite, naj sporoči naslov prebivališča, kamor lahko pošljete osebne podatke po navadni pošti. Ta naslov boste potem lahko tudi preverili v svojih evidencah. Podobno velja za sporočanje osebnih podatkov po telefaksu.

---

[1] Seveda mislimo na tem mestu le varovane osebne podatke o zaposlenih (kot na primer njihov rojstni datum, naslov prebivališča, družinske in socialne razmere ipd.), saj so podatki povezani z delovnim razmerjem in porabo javnih sredstev informacije javnega značaja po ZDIJZ, zato osebni podatki zaposlenih v šolah v tem delu ne uživajo varstva po določilih GDPR in ZVOP-2.

[2] Glej točke 3/5.1, 3/5.2, 3/5.3 in 3/5.4.

[3] Glej 15. člen GDPR.

[4] Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji; ZUP – glej 4. člen.

[5] Ponovno gre za zagotavljanje t.i. zunanje sledljivosti obdelave osebnih podatkov.

[6] V času priprave tega besedila zadevni pravilnik še ni bil sprejet; sprejet naj bi bil v roku treh mesecev od uveljavitve ZVOP-2 (26. 1. 2023).

[7] Uradni list RS, št. 69/04-UPB1 in nadaljnji: ZZZDR.

[8] Za več informacij glej Družinsko pravo; Zupančič K.; Založba Uradni list RS, 1999; str. 143. Kot primeri se navajajo, sklenitev zakonske zveze, pripoznanje očetovstva in naprava oporoke – strogo osebne izjave volje.

[9] Takšen primer je določen v 113. členu ZZZDR glede odločanja o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.

[10] Primer zakonsko zapovedane (praviloma) sporazumne odločitve staršev je dovoljenje za medicinski poseg mladoletnega otroka po 35. členu Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08, 55/17, 177/20 in 100/22 – ZNUZSZS ).

[11] Glej drugi odstavek 53. člena ZUP.

[12] Glej prvi odstavek 54. člena ZUP.

[13]Glej 55. člen ZUP.

[14] Ob smiselni uporabi določil ZUP je za odreditev potreben sklep.

[15] Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08, 55/17, 177/20 in 100/22 – ZNUZSZS).

[16] Lahko imamo opraviti z elektronskim naslovom kot: mizicapogrnise@siol.net, pikapoka@gmail.com, goga457@hotmail.com itd.