Videonadzor je eden od možnih načinov obdelave osebnih podatkov. Z videonadzorom pridobljeni podatki (posnetki), ki se nanašajo na določenega ali vsaj določljivega posameznika, so osebni podatki. Sodobni način življenja, zlasti razvoj tehnologije in potreba po varnosti posameznikov in premoženja so ključni razlogi za zakonsko ureditev izvajanja videonadzora z vidika varstva osebnih podatkov.
ZVOP-2 podrobneje ureja posamezna vprašanja v zvezi z vzpostavitvijo in izvajanjem videonadzora. ZVOP-2 videonadzor ureja v 3. poglavju II. dela (76.-80. člen), in sicer:
- 76. člen – splošne določbe o videonadzoru in varstvu osebnih podatkov;
- 77. člen – videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore;
- 78. člen – videonadzor znotraj delovnih prostorov;
- 79. člen – videonadzor v prevoznih sredstvih, namenjenih javnemu potniškemu prometu;
- 80. člen – videonadzor na javnih površinah.
V času, ko se zdi, da nam nenehno preti neka bolj ali manj neznana nevarnost, kaj hitro lahko podležemo idejam o potrebnosti videonadzora kot ene od metod, ki bo nevarnost odpravila ali vsaj zmanjšala verjetnost neželenih dogodkov. Takšno razmišljanje nas lahko na koncu stane veliko več kot razbito okno, pokvarjena ključavnica ali poškodovani parket. Ker kamera kot predmet seveda ni sposobna reagirati, ko se škodni dogodek dogaja, si moramo priznati, da videonadzor ne more preprečiti vlomov, kraj, pretepov ipd. Prav tako ne more preprečiti nesreč pri pouku; priprtih prstov, zlomljenih rok, nog ipd. Edina vrednost videonadzora temelji na hipotezi, da bo obvestilo o njegovem izvajanju potencialne posameznike s slabimi nameni odvrnilo od neželenega početja. Če si priznamo to, je očitno, da videonadzor zelo grobo posega v našo zasebnost in varstvo osebnih podatkov. Vzpostavljamo ga namreč z namenom vplivanja na posameznikovo obnašanje, tako da bo pod grožnjo prikaza in interpretacije posnetka videonadzornega sistema prilagodil svoje obnašanje željam in pričakovanjem izvajalca videonadzora. Vprašanje pa je, kako nenehen nadzor vpliva na posameznika, še posebej, če gre za otroka? Ali ga dejansko pomaga prevzgajati ali mu le jemlje del svobode, ki si jo bo otrok tako ali drugače s pomočjo svoje domišljije izboril nazaj in se naučil, kako biti bolj iznajdljiv od tehnologije, ki jo uporablja šola.
Na pooblaščenca se je z vprašanjem, kako naj ravna, obrnila srednja šola, ki je izvajala videonadzor, število neželenih dogodkov pa se ni zmanjšalo. Ko so pregledovali videoposnetke incidentov, so ugotovili, da otrok na posnetkih ne morejo prepoznati, ker so vedno nosili kapuce, kape, sončna očala ipd. S posnetki si tako niso mogli pomagati pri ugotavljanju povzročiteljev škode, zato so spraševali, ali bi lahko otrokom predpisali način oblačenja, prepovedali nošenje kapuc, kap in drugih pokrival v šoli. Seveda to ni bilo vprašanje, na katerega bi lahko zavezujoče odgovorili pri pooblaščencu. Primer dajem v razmislek. Kako daleč bomo šli pri posegih v zasebnosti, varstvo osebnih podatkov in drugih osebnostnih pravic? Ali res mislimo, da lahko uporaba tehnologije, ki je danes relativno poceni in na videz zadosti želji po varnosti, pomaga otroku odrasti v družbeno odgovornega posameznika?
Dejstvo je, da živimo v času, v katerem častimo človekovo individualnost, pravice in svoboščine kot ključne sestavine te individualnosti, hkrati pa gradimo vse bolj organizirano skupnost, v kateri želimo vedeti vse o vsakem. Tudi zato je danes težko najti vrtec, osnovno ali srednjo šolo, ki (še) ni uvedla videonadzora na hodnikih, nekatere tudi v jedilnicah. Izkušnje iz prakse pooblaščenca pa kažejo, da posnetke videonadzornega sistema zavodi uporabljajo za iskanje »založenih« copat in čevljev, za iskanje krivca za počečkano steno, opraskana vrata itd. Upoštevaje načelo sorazmernosti tako kaj hitro lahko ugotovimo, da je videonadzorni poseg v zasebnost vseh otrok in zaposlenih zato, da najdemo (ali pa tudi ne) »krivca« za na primer zlomljeno obešalo, bistveno večji od koristi, ki jo na koncu imamo od tega.
Splošno o pogojih za izvajanje videonadzora
Splošne določbe in zahteve ob vzpostavitvi videonadzora opredeljuje 76. člen ZVOP-2. Odločitev o uvedbi videonadzora sprejme predstojnik, direktor ali drug pooblaščen posameznik osebe javnega sektorja ali osebe zasebnega sektorja kot upravljavca. V pisni odločitvi morajo biti obrazloženi razlogi za uvedbo videonadzora.
Upravljavec, ki izvaja videonadzor, mora o tem objaviti obvestilo. Obvestilo mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem in da se lahko vstopu v nadzorovano območje odpove. Takšno obvestilo mora poleg informacij iz prvega in drugega odstavka 13. člena GDPR obvezno vsebovati naslednje informacije:
- pisno ali nedvoumno grafično opisano dejstvo, da se izvaja videonadzor;
- namene obdelave, navedbo upravljavca videonadzornega sistema, telefonsko številko ali naslov elektronske pošte ali spletni naslov za potrebe uveljavljanja pravic posameznika s področja varstva osebnih podatkov;
- informacije o posebnih vplivih obdelave, zlasti nadaljnje obdelave;
- kontaktne podatke pooblaščene osebe (telefonska številka ali naslov e-pošte);
- neobičajne nadaljnje obdelave, kot so prenosi subjektom v tretje države, spremljanje dogajanja v živo, možnost zvočne intervencije v primeru spremljanja dogajanja v živo.
Namesto objave v obvestilu se lahko obveščanje posameznika izvede tudi na način, da upravljavec informacije iz prvega (in drugega odstavka!) 13. člena GDPR in informacije iz 3. do 5. točke obvestila objavi na spletnih straneh. V tem primeru mora na obvestilu iz prejšnjega odstavka objaviti spletni naslov, kjer so te informacije dostopne (URL naslov spletne strani, poleg tega pa lahko tudi QR kodo).
Zbirka posnetkov videonadzornega sistema vsebuje posnetek posameznika (slika), podatek o lokaciji, datum in čas posnetka, izjemoma, če je to posebej nujno potrebno, pa tudi zvok.
Videonadzora ni dovoljeno izvajati v dvigalih, sanitarijah, prostorih za preoblačenje, hotelskih sobah in drugih podobnih prostorih, v katerih posameznik utemeljeno pričakuje višjo stopnjo zasebnosti. Posnetki videonadzora se lahko ob upoštevanju načel iz 5. člena GDPR hranijo največ eno leto od trenutka nastanka posnetka.
Upravljavec, ki izvaja videonadzor, mora zagotoviti, da je videonadzorni sistem zavarovan, kot to določata 24. in 32. člen GDPR. Upravljavec, ki izvaja videonadzor, mora skladno z določbami 24. člena GDPR ob upoštevanju narave, obsega, okoliščin in namenov obdelave, pa tudi tveganj za pravice in svoboščine posameznikov, ki se razlikujejo po verjetnosti in resnosti, izvesti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe, da zagotovi in je zmožen dokazati, da obdelava poteka v skladu z GDPR. Skladno z določbami 32. člena GDPR mora ob upoštevanju najnovejšega tehnološkega razvoja in stroškov izvajanja ter narave, obsega, okoliščin in namenov obdelave, pa tudi tveganj za pravice in svoboščine posameznikov, ki se razlikujejo po verjetnosti in resnosti, z izvajanjem ustreznih tehničnih in organizacijskih ukrepov zagotoviti ustrezno raven varnosti glede na tveganja. Zavodi torej ne smejo pozabiti, da posnetki videonadzornega sistema ravno tako predstavljajo zbirko osebnih podatkov in imajo zato do te zbirke enake obveznosti kot do zbirk osebnih podatkov, ki jih urejajo ZOFVI, ZOsn, ZVrt idr.
Vpogled, uporaba ali posredovanje posnetkov videonadzornega sistema so dopustni samo za namene, ki so zakonito obstajali ali bili navedeni na obvestilu v času zajema posnetka.
Po določbah 76. člena ZVOP-2 mora upravljavec videonadzornega sistema zagotoviti t.i. sledljivost obdelave – možnost naknadnega ugotavljanja, kateri posnetki so bili obdelani, kdaj in kako so bili uporabljeni ali komu so bili posredovani, kdo je izvedel ta dejanja obdelave, kdaj in s kakšnim namenom ali na kateri pravni podlagi. Te podatke hrani v dnevniku obdelave iz 22. člena ZVOP-2 dve leti po koncu leta, ko so nastali.
Četudi zavod za vgradnjo in nadzor nad delovanjem videonadzornega sistema sklene pogodbo z zunanjim izvajalcem (na primer z gospodarsko družbo, ki se ukvarja z zasebnim varovanjem), štejemo, da je izvajalec videonadzora in s tem upravljavec osebnih podatkov zavod, zunanji izvajalec pa je pogodbeni obdelovalec zavoda – dela le po njegovem naročilu in za njegov račun. Zavod je tako v celoti odgovoren za zakonitost vzpostavitve videonadzora in nadaljnje obdelave videonadzornih posnetkov.
Prav tako je priporočljivo, da ravnatelji v notranjih aktih določijo tudi osebo, ki je odgovorna za evidenco videonadzornega sistema, in osebe, ki lahko zaradi narave njihovega dela obdelujejo podatke v evidenci videonadzornega sistema. Seveda je tudi za zbirko videonadzornih posnetkov treba zagotoviti notranjo in zunanjo sledljivost; evidenci o tem, kdo od zaposlenih je obdeloval posnetke, kdaj in za kakšen namen ter komu od zunanjih uporabnikov so bili videoposnetki posredovani, kdaj, na kakšni pravni podlagi in za kakšen namen.
Neobvezni vzorec takšne evidence je na voljo na spletni strani Informacijskega pooblaščenca:
Zavodi morajo tudi za zbirko videonadzornega sistema vzpostaviti evidenco dejavnosti po 30. členu GDPR, pri tem jim je lahko v pomoč neobvezni vzorec, ki je na voljo na spletni strani Informacijskega pooblaščenca:
Videonadzor dostopov v uradne službene oziroma poslovne prostore
Videonadzor vstopa v uradne službene oziroma poslovne prostore (kamor bi sodili vhod v stavbo, šolska avla in – odvisno od konkretnega tlorisa – tudi šolski hodniki) ureja 77. člen ZVOP-2. Omenjeni člen v prvem odstavku določa, da se lahko videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore se izvaja, če je to potrebno za varnost ljudi ali premoženja, zaradi zagotavljanja nadzora vstopa ali izstopa v te ali iz teh prostorov ali če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih. Videonadzor je v teh primerih dovoljen, če s tem soglašajo lastniki službenih/poslovnih prostorov, ki imajo v lasti več kot 70-odstotni delež skupnih delov.
Videonadzor se izvaja brez snemanja delov stanovanjskih stavb, ki niso uradni službeni oziroma poslovni prostori in brez snemanja vhodov v stanovanja.
O izvajanju videonadzora in o vseh informacijah, ki jih mora vsebovati obvestilo o izvajanju videonadzora, morajo biti pisno obveščeni vsi zaposleni, ki opravljajo delo v nadzorovanem prostoru. Če gre torej za videonadzor hodnikov in avle, kjer se izvaja dežurstvo, je treba o nadzoru posebej (ne glede na splošno obvestilo) obvestiti vse, ki v teh prostorih delajo.
Če se zavod odloči izvajati videonadzor na vhodu v stavbo zbirka osebnih podatkov v zvezi z nadzorom dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore lahko vsebuje posnetek posameznika (slika), podatek o lokaciji, datum in čas posnetka, izjemoma, če je to posebej nujno potrebno, pa tudi zvok. Zbirka poleg tega lahko vsebuje tudi datum in čas vstopa v uradni službeni prostor in izstopa iz njega, osebno ime posnetega posameznika, naslov njegovega stalnega ali začasnega prebivališča, zaposlitev, številko in podatke o vrsti njegovega osebnega dokumenta ter razlog vstopa, če se navedeni osebni podatki zbirajo skupaj s posnetkom videonadzornega sistema (če bi npr. oseba navedene podatke povedala »v kamero« in bi se torej zajeli v samem posnetku).
Videonadzor znotraj delovnih prostorov
Izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov ureja 78. člen ZVOP-2 in določa, da se lahko izvaja le, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali preprečevanja ali odkrivanja kršitev na področju iger na srečo ali za varovanje tajnih podatkov ali poslovnih skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi. Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov in v obsegu, kjer je treba varovati prej navedene interese.
Prepovedano je z videonadzorom snemati delovna mesta, kjer delavec po navadi dela, razen če je to nujno v skladu s pogoji za izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov.
Neposredno spremljanje dogajanja pred kamerami je pod zgoraj navedenimi pogoji dopustno le, če ga izvaja izrecno pooblaščeno osebje upravljavca.
Zaposleni morajo biti pred začetkom izvajanja videonadzora znotraj delovnih prostorov vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju, poleg tega pa se mora delodajalec pred uvedbo videonadzora znotraj delovnih prostorov posvetovati z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu in svetom delavcev oziroma delavskim zaupnikom. Posvetovanje se izvede v roku 30 dni ali v drugem daljšem roku, ki ga določi delodajalec. Kadar gre za uvedbo videonadzora, s katerim se snema delovna mesta, kjer delavec po navadi dela, se posvetovanje izvede v roku 60 dni ali v drugem daljšem roku, ki ga določi delodajalec.
Videonadzor skupnih prostorov v poslovnih zgradbah je dovoljen, če s tem soglašajo lastniki, ki imajo v lasti več kot 70-odstotni delež skupnih delov.
Prostori šole so pretežno hkrati tudi delovni prostori (učilnice, kabineti, kuhinja, knjižnica, telovadnica, pisarne uprave itd.), zato odrejanje videonadzora v teh primerih terja posebno previdnost. Načelo sorazmernosti terja od šole, da med poukom v delovnih prostorih varnost zagotavljajo učitelji, po zaključku pouka, ko so delovni prostori prazni, pa lahko za varovanje premoženja uporabi videonadzor.
Opozarjam predvsem na dve zakonski zahtevi, ki jih delodajalci pred začetkom izvajanja videonadzora znotraj delovnih prostorov pogosto spregledajo.
Prva je v nujnosti izvajanja takšnega videonadzora. Ni namreč dovolj zgolj površno ugotoviti, da je videonadzor znotraj delovnih prostorov potreben, pogoj neobstoja drugih milejših ukrepov, ki ga uporablja 78. člen ZVOP-1, kaže na to, da se obravnavana vrsta videonadzora lahko uvede samo takrat, ko se zasledovanih namenov ne da zagotoviti z drugimi načini varovanja / nadziranja. Druga zahteva pa je v primernosti odločitve glede obsega – invazivnosti videonadzora glede na zasledovane cilje (npr. ko gre za dejansko ogroženost ljudi in premoženja, ko milejši ukrep ni pripeljal do zmanjšanja ogroženosti, ko grozi velika škoda itd.). Videonadzor bo tako zaradi škodnih dogodkov v preteklosti potreben na primer le v računalniški učilnici, zaradi večje vrednosti opreme in potencialno večje škode ob njeni poškodbi, in bo vključen le v času, ko ni pouka.
Videonadzor na javnih površinah
80. člen ZVOP-2 ureja videonadzor na javnih površinah – pri čemer se za ugotovitev, kaj je javna površina uporablja zakon, ki ureja urejanje prostora (Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21)) – je dovoljen le, kadar je to potrebno zaradi obstoja resne in utemeljene nevarnosti za življenje, osebno svobodo, telo ali zdravje ljudi, varnost premoženja upravljavca ali varovanje tajnih podatkov upravljavca ali obdelovalca v prenosu in teh namenov ni mogoče doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v pravice, katerih uresničevanje ureja ZVOP-2. Med javne površine bi npr. sodila okolica šole, igrišča, parkirni prostori pred šolo, dovozne ceste in podobno. Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih bližnjih ali povezanih delov javne površine in v obsegu, kjer je treba varovati zgoraj navedene interese.
Videonadzor na javnih površinah lahko izvaja oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki upravlja z javno površino ali na njej zakonito opravlja dejavnost. Videonadzor smejo za javni sektor izvajati le uradne osebe ali pooblaščeno varnostno osebje, za zasebni sektor pa pooblaščeno varnostno osebje. Osebe ali osebje iz prejšnjega stavka mora biti izrecno pooblaščeno za izvajanje videonadzora. Videonadzor se lahko izvaja tudi na način, da se ob snemanju izvaja spremljanje dogajanja v živo.
Posnetki videonadzora na javnih površinah se lahko hranijo največ šest mesecev od trenutka nastanka posnetka.